Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V upravnem spisu ni podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo delovala v specializiranih enotah civilne zaščite, saj njenega imena na teh spiskih ni. Prav tako pa iz spisa ne izhaja, da bi bila kakšna dokumentacija v zvezi s tem uničena, kot v tožbi navaja tožnica. Slednja je bila z ugotovitvami prvostopnega organa seznanjena. Kljub temu pa vse do izdaje izpodbijane odločbe drugih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da je bila članica specializirane enote civilne zaščite, ni predložila, niti ni predlagala izvedbe kakšnega drugega dokaza, prav tako pa ni predlagala oziroma predložila nobenega dokaza v zvezi z v tožbi zatrjevanim uničenjem uradnih evidenc.
Tožba se zavrne.
Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevi tožnice za priznanje statusa vojnega veterana ne ugodi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ zaprosil Upravo RS za zaščito in reševanje za potrdilo iz uradne evidence o sodelovanju tožnice v času osamosvojitvene vojne. Le ta je z dopisom št. 130-1280/2009 z dne 21. 9. 2009 odgovorila, da v pregledanih spiskih ni podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo delovala v specializiranih enotah civilne zaščite. Iz navedenega dopisa izhaja še, da enota za vzdrževanje zaklonišč ni bila specializirana enota civilne zaščite, ki bi bila navedena v sklepu Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, št. 130-93/2007-6 z dne 23. 1. 2007. Glede na navedeno je prvostopni organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, navedenih v točki h) 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006 – UPB2, v nadaljevanju ZVV), saj zadolžitve in naloge, ki jih je tožnica v času osamosvojitvene vojne opravila, ni mogoče uvrstiti v navedeni zakonski okvir. Tožnica je bila z ugotovitvami v postopku seznanjena še pred izdajo odločbe. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopni organ) je zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega organa in se sklicevalo na razloge, navedene v odločbi prvostopnega organa.
Tožnica v tožbi navaja, da je vložila zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, saj je bila v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo pozvana od občinskega štaba za civilno zaščito in reševanje, kot članica specializirane enote za pripravo in oskrbo javnega zaklonišča. Ob vsakem sproženem alarmu, posebej pa v dneh 26. 6. 1991 in 28. 6. 1991 je v tem javnem zaklonišču oskrbovala civilne osebe iz okoliških stanovanj, ki so se zatekle v zaklonišče. Nudila jim je medicinsko pomoč, hrano, odejo ter postelje. Poleg nje je bila tam tudi A.A. in B.B. Njena zahteva temelji na 7. alinei h) točke 2. člena ZVV. Prvostopni organ v postopku ni ugotavljal dejanskega stanja in ni ugotovil, da potrdila iz uradnih evidenc ni mogel dobiti, saj so bile le-te uničene. To je tožnica ugotovila, ko je sama hotela vpogledati v uradne evidence o njenem sodelovanju v času osamosvojitvene vojne. Pristojni delavec na Upravi RS za zaščito in reševanje ji vpogleda v uradne evidence ni mogel omogočiti, ker so bile po njegovi izjavi le te poslane na ministrstvo, kjer so jih uničili. Prav tako so bile vse evidence in dokumenti v zvezi z obrambo in zaščito, v skladu z navodili, uničeni tudi na SDK. Sklicevanje upravnega organa na to, da enota za vzdrževanje zaklonišč ni bila specializirana enota civilne zaščite, navedena v sklepu Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, št. 130-93/2007-6 z dne 23. 1. 2007, zaradi česar se tožnici ne more priznati status vojnega veterana, po mnenju tožnice ni zakonita, ker pooblastila za izdajo takšnega sklepa v zakonu ni bilo. Poudarja še, da je bila tudi v zaklonišču zadolžena za prvo medicinsko pomoč, ki jo je nudila ,in drugo pomoč osebam, ki so se zatekle v to javno zaklonišče in so to pomoč potrebovale, ker so bile psihično „na tleh“, prestrašene in izmučene. Predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje prič A.A. in B.B. Sodišče pa naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, tožeči stranki pa naj tožena stranka povrne stroške postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za zavrnitev zahteve tožnice za priznanje statusa vojnega veterana. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: ZVV v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva ali v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. V točki h) 7. alinee 2. člena ZVV, na katero opira svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana tožnica, pa je določeno, da je vojni veteran član ali članica (v nadaljevanjem besedilu: član) republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno reševalne naloge v času oboroženih spopadov. V postopku ni sporno, da je tožnica dne 26. 6. 1991 in 28. 6. 1990 v javnem zaklonišču, ki se je nahajalo v prostorih bivše SDK, sedaj DURS, oskrbovala civilne osebe iz okoliških blokov, ki so se zatekle v zaklonišče. Nudila jim je medicinsko pomoč, hrano, odeje, postelje. Tega namreč nihče ne oporeka. Sporno pa je, ali je delovala kot članica republiškega, mestnega ali občinskega štaba za civilno zaščito oziroma njene specializirane enote. Tega pa tožnica tudi po presoji sodišča ni izkazala. Iz potrdila Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje, št. 130/1280/2009 z dne 21. 9. 2009, ki ga je prvostopni organ pridobil po uradni dolžnosti izhaja, da ni podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo delovala v specializiranih enotah civilne zaščite, saj njenega imena na teh spiskih ni. Prav tako pa iz navedenega potrdila ne izhaja, da bi bila kakšna dokumentacija v zvezi s tem uničena, kot v tožbi navaja tožnica. Tožnica je bila z ugotovitvami prvostopnega organa seznanjena, saj jo je prvostopni organ z njimi pisno seznanil z dopisom z dne 7.10.2009, ki ga je prejela dne 9.10.2009 in po prejemu katerega se je dne 21.10.2009 tudi osebno zglasila prvi prvostopnem organi in vpogledala v dokumentacijo. Kljub temu pa vse do izdaje izpodbijane odločbe, to je do 11.11.2009, drugih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da je bila članica specializirane enote civilne zaščite, ni predložila niti ni predlagala izvedbe kakšnega drugega dokaza, prav tako pa ni predlagala oziroma predložila nobenega dokaza v zvezi z v tožbi zatrjevanim uničenjem uradnih evidenc. Čeprav niti iz pritožbe niti iz tožbe ni razvidno, kako bi lahko zaslišanje tožnice ter prič A.A. in B.B., ki naj bi bila v tistih dneh z njo, dokazala tožničino članstvo v specializiranih enotah civilne zaščite, je tožnica izvedbo navedenih dokazov predlagala šele s pritožbo v upravnem postopku, kljub temu, da je imela možnost navedene dokaze predlagati že v postopku pred izdajo akta, saj je bila, kot rečeno, z ugotovitvami prvostopnega organa pravočasno seznanjena. V pritožbi pa lahko pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze v skladu z določbo 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10) le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi (v obravnavanem primeru ob osebni zglasitvi tožnice pri prvostopnem organu dne 21.10.2009 po njeni seznanitvi z ugotovitvami v postopku pred izdajo odločbe). Glede na navedeno izvedbe le-teh tudi ne more uveljavljati v upravnem sporu (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08- odl.US, 107/09- odl.US, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).
Ker tožnica svojega članstva v republiškem, mestnem in občinskem štabu za civilno zaščito oziroma njihovi specializirani enoti tudi po presoji sodišča ni izkazala, je bilo potrebno njeno tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.