Jedro

Za pridobitev in ohranitev pravice do pogodbene kazni morajo biti izpolnjene vsebinske predpostavke: dogovor o pogodbeni kazni, kršitev pogodbene obveznosti, za katero je dogovorjena, odgovornost dolžnika za vzrok kršitve, za katero je dogovorjena, in pravočasno sporočilo upnika, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni, če je slednja dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo obveznosti, upnik pa z zamudo opravljeno storitev sprejme.

Pravica do pogodbene kazni ne povzroči avtomatičnega znižanja pogodbene cene.

Plačilo pogodbene kazni se uveljavlja s posebnim – samostojnim zahtevkom, ki ga upnik naslovi na dolžnika. V ugovoru zoper zahtevek za plačilo pogodbene cene, kot ga tožena stranka podaja v obravnavani zadevi, se lahko uspešno uveljavlja le z uporabo instituta pobota: procesnega, ki ga tožena stranka v tej pravdi ni podala, ali materialnopravnega, na katerega se smiselno sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2090 I 776/2008 z dne 25.1.2008 v veljavi v točki prvič in četrtič izreka sklepa (za plačilo 7.093,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2007 do plačila ter za izvršilne stroške). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.524,11 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude naprej do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Izrek je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi. V sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Napačna je ugotovitev, da je prišlo do primopredaje objekta in da je tožena stranka prepozno uveljavljala pogodbeno kazen. Tožeča stranka je na objektu v februarju in marcu 2007 opravljala pogodbena dela in odpravljala napake. Ugotovljeni datum prevzema del v januarju 2007 je napačen, saj je tožnica za ta dela izstavila račun z datumom storitve 14.3.2007. Tožeča stranka je strokovnjak. Opraviti bi morala primopredajo, določiti končni datum izvedbe del, o roku bi se stranki morali dogovoriti v pisni obliki. Pogodbeno določen in sporazumno podaljšani rok, dodatno vpisan v gradbeni dnevnik, ni bil spoštovan, nastala je zamuda. Sodišče je napačno ocenilo izjave prič in izvedeniško mnenje ter posledično napačno ocenilo, da zamude ni. Ni presojalo verodostojnosti prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, kar je zahtevalo kritično presojo. Izpovedbe niso ocenjene v zvezi z izvedeniškim mnenjem, slednje je prezrto. Verjelo je priči – delovodji M, ki je kot natakar nestrokoven. Pojasnjuje izgradnjo stopnic in okoliščine v zvezi z izdelavo dimnika. Sporazumno podaljšani rok je zadoščal tudi za izvedbo navedenih del. Ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni verjelo drugi toženi stranki o datumu uveljavljanja pogodbene kazni (14.2.2007). Objekt dejansko ni bil prevzet januarja. Čakalo se je na prevzemni zapisnik, ki ga ni bilo. Sodišče je napačno uporabilo pogodbena določila, uzance in preozko tolmačilo dejstvo o dejanskem prevzemu objekta zgolj po času vselitve tožencev. Napačno je uporabilo 117. člen uzanc. Do končnega obračuna ni nikoli prišlo, torej tudi ni zamude pri uveljavljanju pogodbene kazni. Napačno in v nasprotju z lastnim tolmačenjem namena pisne oblike in varovanja šibkejše stranke je krivdo za ne podaljšanje pogodbenega roka zvrnilo na toženo stranko. Ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izvedencu. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo 7.093,66 EUR, in sicer iz naslova neplačanega dela vrednosti obračunanih del (neplačano razliko po računu za šesto začasno situacijo in v celoti neplačani račun za sedmo začasno situacijo), opravljenih za toženo stranko po pisno sklenjeni prodajno gradbeni pogodbi z dne 24.4.2006 za gradnjo stanovanjske hiše do tretje gradbene faze z opornim zidom. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da vtoževanega računa ni plačala, ker je skladno z 9. členom pogodbe obračunala dogovorjeno pogodbeno kazen v znesku 8.189,05 EUR, to je 5 % od skupne vrednosti obračunanih del (163.780,91 EUR).

6. Za pridobitev in ohranitev pravice do pogodbene kazni morajo biti izpolnjene vsebinske predpostavke: dogovor o pogodbeni kazni, kršitev pogodbene obveznosti, za katero je dogovorjena, odgovornost dolžnika za vzrok kršitve, za katero je dogovorjena, in pravočasno sporočilo upnika, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni, če je slednja dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo obveznosti, upnik pa z zamudo opravljeno storitev sprejme (5. odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Plačilo pogodbene kazni se uveljavlja s posebnim – samostojnim zahtevkom, ki ga upnik naslovi na dolžnika. V ugovoru zoper zahtevek za plačilo pogodbene cene, kot ga tožena stranka podaja v obravnavani zadevi, se lahko uspešno uveljavlja le z uporabo instituta pobota: procesnega, ki ga tožena stranka v tej pravdi ni podala, ali materialnopravnega, na katerega se smiselno sklicuje. Zmotno je njeno naziranje, da zadošča enostransko znižanje pogodbene cene oziroma zavračanje plačila v višini pogodbene kazni. Pravica do pogodbene kazni ne povzroči avtomatičnega znižanja pogodbene cene. Tožena stranka bi s takim ugovorom uspela le, če bi dokazala, da je do pobotanja dejansko prišlo. Dokazati bi moralo vse predpodstavke za materialnopravno pobotanje iz 311. in 312. člena OZ: vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev ter obstoj pobotne izjave. Tožena stranka obstoja pobotne izjave v smislu 312. člena OZ ni niti zatrjevala. Zato že iz tega razloga z ugovorom prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi materialnopravnega pobotanja ni mogla uspeti.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je bila pogodbena kazen med strankama pogodbeno dogovorjena za primer zamude z dokončanjem del, - da so bila dela razen zunanjih stopnic in dimnika dokončana z zamudo decembra 2006 in ne v sporazumno določenem oziroma podaljšanem roku do 20.11.2006, - da je tožena stranka tako opravljena dela dejansko sprejela januarja 2007, ko je na objektu že uvedla v delo delavce za nadaljnja dela, ki niso bila predmet pogodbe s tožečo stranko, - da ob prevzemu del ni uveljavljala plačila pogodbene kazni.

8. Ob takih dejanskih ugotovitvah je ocenilo, da tožena stranka ni pravočasno uveljavljala pogodbene kazni. Ugotovilo je, da je bilo njeno znižanje plačila po vtoževanih računih zaradi pogodbene kazni neutemeljeno. Tožbenemu zahtevku za plačilo obračunanih del je ugodilo ob pravilni uporabi petega odstavka 251. člena OZ ter pogodbenih določil v zvezi s Posebnimi gradbenimi uzancami (PGU; Ur.l. SFRJ št. 18/1977), katerih uporabo sta stranki nesporno dogovorili v pogodbi. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da sporne zunanje stopnice in dimnik v dogovorjenem roku niso bile zgrajene, zaradi vzrokov na strani tožene stranke.

9. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZKP, češ da ima sodba pomanjkljivosti v izreku in obrazložitvi, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Pritožbena graja je neutemeljena. Izrek sodbe je dovolj določen in razumljiv, v razlogih sodbe pa so jasno in popolno obrazložene ugotovitve o vseh ugotovljenih pravno odločilnih okoliščinah, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. V njej ni protislovij in nasprotij, ki jih pritožba le pavšalno zatrjuje. Razlogi sodbe so prepričljivi in življenjsko logični. Zgolj nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvah postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po presoji in oceni celotnega procesnega gradiva (listin, izpovedb strank in prič ter izvedeniškega mnenja). Ne drži pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do izvedeniškega mnenja. Ocenilo ga je skupaj z ostalimi dokazi (razlogi na strani 23). Tudi ne drži, da je le pavšalno zavrnilo izpovedbo prve tožene stranke. Argumentirano in prepričljivo je pojasnilo, v katerih delih (datum uveljavljanja pogodbene kazni) in zakaj (po oceni drugih dokazov) ji ni verjelo. Obširni razlogi o tem so na strani 25-26 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Končno so neutemeljeni očitki o enostranski oceni izpovedbe delovodje glede izgradnje stopnic. Oceno o tem, da jih ni bilo mogoče izvesti v okviru dogovorjenega pogodbenega roka zaradi razlogov na strani tožene stranke, temelji na neprerekanih dejstvih in izpovedbah tudi drugih prič (razlogi na strani 26 sodbe). Nenazadnje pritožnika na prvi stopnji priči nista odrekali strokovnosti in verodostojnosti in so pritožbeni pomisleki v tej smeri prepozni in neupoštevni (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. Tudi pritožbeni očitki o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve prvega sodišča o prevzemu del s strani tožene stranke v januarju 2007 in o njenem nepravočasno uveljavljanju pogodbene kazni.

11. Ocene in ugotovitve o prevzemu pogodbenih del sodišče ni vezalo na vselitev tožencev v stanovanjsko hišo, kot zmotno meni pritožba, ampak na prevzem pogodbeno dogovorjenih del (izgradnja objekta do tretje gradbene faze). Razlogi o tem so prepričljivi in jasno navedeni v točki 30 sodbe. Da se je to zgodilo že v januarju 2007, se je prepričalo iz podatkov gradbenega dnevnika, z izvedencem, zlasti pa z zaslišanjem samega prvega toženca. Povedal je, da je že decembra iskal izvajalca za nadaljnja dela in da so slednji v objektu pričeli delati že januarja 2007 (vodovodne inštalacije). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila na ta način dela, ki so bila predmet pogodbe s tožečo stranko, prevzeta. Pritožnika je ne moreta omajati s sklicevanjem na datum izdanega računa za opravljena dela, pa tudi ne s sklicevanjem na kasneje izdelane stopnice in na neizdelan dimnik. Na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke in z zaslišanjem prič je ugotovilo, da ta dela niso bila izvedena v pogodbenem roku zaradi vzrokov, za katere tožeča stranka ne odgovarja (razlogi v točki 31 sodbe). V takih primerih (če do neizpolnitve ali zamude pride iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja) pa upnik pogodbene kazni ne more zahtevati (250. člen OZ). Pravilna je tudi ugotovitev, da dokončnega obračuna v smislu 116. do 121. člen PGU ni bilo. Jasni razlogi o tem so v točki 28 sodbe, nasprotne pritožbene trditve pa so protispisne. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka opravljena pogodbena dela dejansko prevzela, to dejstvo ni pravilno odločilno, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točkah 29 in 30 sodbe.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da zamude ni bilo ter da je krivdo za ne podaljšanje pogodbenega roka zvrnilo na toženo stranko. Izrecne nasprotne ugotovitve so v točki 26 sodbe in so pritožbeni očitki o nepravilnem tolmačenju pogodbenih določil in uzanc neutemeljeni.

13. ugotovljeni zamudi je pravno pravilna odločitev, da tožena stranka nima več pravice do pogodbene kazni, ker je ni pravočasno uveljavljala. Tudi dokazna ocena o tem je pravilna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Da je ni uveljavljala ob prevzemu del, ko bi jo morala (5. odstavek 251. člena OZ), pač pa šele po izstavitvi zadnjega od obeh vtoževanih računov (z dne 14.3.2007), torej dva meseca kasneje, se je prepričalo s skladnima izpovedbama predstavnice tožeče stranke in druge tožene stranke. Že s tem je bila ovržena drugačna iz z ničemer podprta izpovedba prvega toženca o uveljavljanju pogodbene kazni dne 14.2.2007. Prepričljivi in logični so tudi drugi razlogi na strani 25 sodbe, zakaj mu sodišče ni verjelo, da je navedenega dne zahteval pogodbeno kazen. Spričo ugotovljenega januarskega prevzema izpolnitve pa bi bilo prepozno tudi uveljavljanje pogodbene kazni 14.2.2007, če bi ga tožena stranka uspela dokazati. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa ji niti to ni uspelo.

14. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče je po pravilni in popolni ugotovitvi vseh pravnorelevantnih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih procesnih kršitev. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba tudi ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katero samo pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za toženo stranko in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona za tožečo stranko. Prva mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, druga pa stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.