Jedro

Odmera višine nepremoženjske škode.

Pretežni del postopka je tekel v zvezi z ugotavljanjem temelja samega zahtevka, s katerim je tožnica uspela v celoti, zato je treba tožnici priznati stroške glede na uspeh po temelju in po višini, torej 60% uspeh.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške tožeče stranke v znesku 2.040,76 EUR v proračun Republike Slovenije v roku 15 dni na račun številka SI56 ... sklic 0001. Če zamudi, mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijani II. točki potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v znesku 27,90 EUR v proračun Republike Slovenije v roku 15 dni na račun številka SI56 ... sklic 0002. Če zamudi, mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plača 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku za plačilo 18.000 EUR s pripadki pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, samo odloči o zadevi glede na pritožbene trditve oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico za toženko.

Trdi, da je telesne bolečine trpela dlje časa, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Je starejša in ima drugačen prag bolečine kot povprečna oseba. Poleg tega sodišče ni upoštevalo poškodbe kolena. Če bi sodišče vse to upoštevalo, bi ji moralo zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000 EUR dosoditi. Tako pa je odločilo v nasprotju z listinami, ki so v spisu glede odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi zaslišati izvedenca, vendar tega ni storilo.

Tudi za strah ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Tožničin smrtni strah je trajal minuto ali dlje, za svoje zdravje pa je bila zaskrbljena dlje kot dva meseca. Dogodke še vedno podoživlja. Specialist kirurgije ni usposobljen za ugotavljanje strahu. Sodišče bi moralo sodišče angažirati izvedenca psihiatra.

Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožničin zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vztraja, da ima strah pred vožnjo z vlakom, tega pa sodišče ni ovrednotilo in ni štelo, da gre dejansko za zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Tožnica tudi večkrat izgubi spomin, slabše vidi, ima težave s hojo, šepa, boli jo glava, težave ima s spanjem. Iz njenih navedb je razvidno, da trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vožnja z vlakom do otrok in vnukov je edina možnost za tožnico, da jih vidi. Da se z vlakom več ne vozi, je potrdila A. A., ki je tudi povedala, da ima tožnica nočne more in je od nesreče dalje zelo razdražljiva.

Pri odmeri stroškov pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se je večino časa ukvarjalo s temeljem zahtevka, s katerim je tožnica v celoti uspela in bi zato moralo odločiti, da ji tožena stranka v celoti (100%) povrne stroške za deset vlog in za pet obravnav. Tožnica pa bi toženki morala povrniti 79 % za eno vlogo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica se je poškodovala pri sestopu z vlaka. Za njeno škodo v celoti odgovarja zavarovanka toženke. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova telesnih bolečin dosodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica neposredno ob nezgodi trpela lahke do srednje hude bolečine nekaj minut, trajne lahke in občasne bolečine pa še po tri tedne, pri čemer trajnih bolečin kot posledice obravnavanega škodnega dogodka ni trpela. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da je bilo bolečinsko obdobje daljše, kot je navedel izvedenec. Daljše bolečinsko obdobje objektivno ni izkazano, intenzivnost bolečin je ustrezno upoštevana, poškodbe levega kolena kot posledica obravnavanega škodnega dogodka pa niso bile potrjene. Prav tako ni potrjen zatrjevani nizki bolečinski prag tožnice. Teh ugotovitev tožnica ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na oznako VAS 9, s katero je ob začetku protibolečinske terapije 20. 9. 2016 opredelila svojo bolečino. Če bi tako hude bolečine dejansko še takrat (skoraj dva meseca po nesreči) trpela, ni življenjsko logično, da je šla k zdravniku šele dva dni po dogodku in tudi ne, da svoji zdravnici o tako hudih bolečinah ne bi poročala. Ker je tožnica starejša oseba, pa tudi ni mogoče avtomatično sklepati, da ima nižji bolečinski prag. Zdravljenje je potekalo s spontano sanacijo, brez kirurškega zdravljenja, s protibolečinsko fizioterapijo osemkrat na ambulantni način med 20. in 29. septembrom 2016, analgetiki so bili predpisani per se. Po zaključeni fizioterapiji v medicinski dokumentaciji ni drugih obravnav, ki bi bile posledica obravnavanega dogodka. Dejstvo, da je šla tožnica k zdravniku šele dva dni po nesreči, utrjuje ugotovitev, da poškodbe in bolečine niso bile hude. Zato še ustno zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za zelo lahek primer po Fisherjevi šeststopenjski lestvici teže poškodb in ji dosodilo pravično denarno odškodnino, ki je ustrezno umeščena tudi med citirane podobne primere iz sodne prakse.

6. Prav tako neutemeljeno se pritožuje tožnica glede odškodnine za strah. Neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke, specialista psihiatra, ker specialist kirurgije za to ni ustrezen. Sodišče dosodi odškodnino za primarni strah (strah ob samem dogodku) in za sekundarni strah (strah za izid zdravljenja poškodbe oziroma okvare zdravja). Stopnja strahu pa mora biti takšna, da poruši oškodovančevo duševno zdravje. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da se je ob samem dogodku ustrašila za svoje življenje, glede na potek zdravljenja, ki ga je ugotovil izvedenec, pa je bila lahko objektivno zaskrbljena za končni izid zdravljenja približno dva meseca. Zakaj je bila glede na potek zdravljenja poškodb, ki jih je dobila ob nesreči utemeljeno zaskrbljena dlje, tožnica ne pojasni. Glede strahu pred vožnjo z vlakom, pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da to ni pravno priznana škoda iz tega naslova. Dosojena odškodnina v višini 2.000 EUR je tudi primerna glede na citirane podobne primere iz sodne prakse.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožničin zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica neutemeljeno vztraja, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi strahu pred vožnjo z vlakom, zaradi česar ne more več obiskovati sina in vnukov. Trditev je pavšalna, saj ni jasno, zakaj tožnica na obiske ne more z drugim prevoznim sredstvom. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti se lahko odraža v zmanjšanju oškodovančevih aktivnosti in sposobnosti oziroma v potrebi po večjih naporih za dosego istih ciljev, vse to pa zbuja psihično trpljenje oškodovanca. Težave, ki jih v pritožbi zatrjuje kot posledice nesreče (izguba spomina, slabši vid, težave s hojo, šepanje, glavoboli in težave s spancem) se v postopku niso izkazale kot posledica nesreče. V povezavi s tem pa tožnica tudi ne navaja, katere njene življenjske aktivnosti so zmanjšane in kakšne so v zvezi s tem njene duševne bolečine. Pritožbene trditve o zmanjšanju tožničin življenjskih aktivnosti zaradi posledic nesreče so zato v celoti neutemeljene.

8. Prav pa ima pritožba, ko trdi, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ni pravilno odmerilo. Drži, da je pretežni del postopka tekel v zvezi z ugotavljanjem temelja samega zahtevka, s katerim je tožnica uspela v celoti. Zato je treba tožnici priznati stroške glede na uspeh po temelju in po višini, torej 60% uspeh.

9. Glede na priglašene in potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP1) se tožnici prizna: 600 točk za sestavo tožbe, prav toliko za sestavo prve pripravljalne vloge in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2021, poleg tega pa za ta narok še 50 točk urnine, 40 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja v L. in prav toliko v C., 32,68 EUR kilometrine za pot v L. in prav toliko za v C. ter 2 EUR parkirnine; za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 12. 10. 2020 300 točk in 50 točk urnine, 40 točk za odsotnost iz pisarne ter 32,68 EUR kilometrine za pot v L. in prav toliko za pot nazaj v C. in 4,60 EUR parkirnine; za zastopanje na naroku 16. 8. 2021 300 točk, 40 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja v L. in prav toliko za čas potovanja v C. ter 32,68 EUR kilometrine za pot v L. in prav toliko za pot v C. ter 5,40 EUR parkirnine; za zastopanje na naroku 20. 10. 2021 300 točk, 50 točk urnine, 40 točk za čas potovanja v C. ter 32,68 EUR za pot v L. in prav toliko za pot nazaj v C.; za zastopanje na naroku dne 28. 2. 2022 300 točk in 100 točk urnine; za zastopanje na naroku 9. 1. 2023 300 točk za zastopanje ter 40 točk za čas potovanja v L. iz naslova odsotnosti iz pisarne in 32,68 EUR kilometrine za pot v L. in prav toliko za pot v C.; za sestavo druge pripravljalne vloge 450 točk, za sestavo tretje do desete pripravljalne vloge po 300 točk; za vlogi sodišču z dne 21. 9. 2021 in 4. 10. 2021 po 50 točk in prav toliko za vlogo Železniški postaji C. z dne 13. 10. 2020 ter za soglasje k postopku mediacije z dne 26. 11. 2018. Tožnici pa se ne prizna 50 točk za dopis stranki 23. 8. 2018 in 50 točk za dopis z dne 26. 7. 2018, ker teh dopisov v spisu ni. Tudi urnina za zastopanje na naroku 16. 8. 2021 tožnici ne pripada, ker narok ni trajal več kot pol ure (prvi odstavek 6. člena OT2). Parkirnina z dne 9. 1. 2023 pa ni izkazana.

Skupaj se tožnici prizna 7.180 točk. Glede na to, da je odvetnica za tožnico izvajala storitve brezplačne pravne pomoči, pa ji v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv3 pripada polovica teh stroškov, to pomeni 3.590 točk, kar je glede na vrednost točke 0,6 EUR (13. člen OT) 2.154 EUR. Poleg tega ji pripada še 22 % DDV na odvetniško storitev, 2 % za materialne stroške, skupaj 326,80 EUR na račun kilometrine in skupaj 12 EUR na račun parkirnine. Upoštevati pa je treba še stroške za izvedeniško mnenje za izvedenca medicinske stroke, ki so bili plačani iz proračuna v skupnem znesku 809,79 EUR (prvi in drugi odstavek 46. člena ZBPP4), kar je skupaj 3.889,55 EUR, 60 % pa 2.333,73 EUR.

10. Toženi stranki pa pripada skupaj 131,85 EUR za pričnine, 39,39 EUR za nadomestilo OD za pričo ter 561,19 EUR stroškov izvedeniškega mnenja izvedenca za področje prometa, podpodročje železniškega prometa. To je skupaj 732,43 EUR, 40 % pa 292,97 EUR.

11. Po pobotanju priznanih stroškov strank mora toženka 2.040,76 EUR tožničinih stroškov na podlagi tretjega odstavek 46. člen ZBPP plačati v proračun Republike Slovenije.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo v stroškovnem delu, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki potrdilo (353. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče tudi pri pritožbenem preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti, kršitev ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožnice v pritožbenem postopku je 10%, zato mora toženka v proračun RS plačati 27,90 EUR (10 % od: ½ od 750 točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR, 2 % za administrativne stroške in 22% DDV-ja) 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, številka 2/15, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o odvetništvu, Uradni list 18/93 do 130/22. 4 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, številka 48/01, s kasnejšimi spremembami.