Jedro

Za postopek v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ZST-1 ni določal obveznosti plačila sodnih taks. Obravnavani individualni delovni spor je premoženjske narave, saj se nanaša na plačilo stroškov izobraževanja. Šele s spremenjenim ZST je bila določena obveznost plačila sodnih taks v postopku o individualnih delovnih sporih premoženjske narave (11. člen ZST-1B). V 26. členu ZST-1B (prehodna in končna določba) je določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Tožena stranka torej v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel v letu 2009, ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, zato tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj takse za pritožbo ni dolžna plačati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: " II. Tožena stranka ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrne (I. točka izreka); tožena stranka mora sodno takso v znesku 52,00 EUR plačati v dveh zaporednih mesečnih obrokih po 26,00 EUR, tako da prvi obrok zapade v plačilo 10. 11. 2013, drugi obrok 10. 12. 2013, na račun sodišča ..., sklic na .... (II točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče s sklepom z dne 11. 10. 2013 odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v dveh obrokih. Tožena stranka je pred tem predlagala taksno oprostitev. Sodišče je sicer navedlo razloge za obročno plačilo sodne takse v dveh obrokih, vendar pa je premalo upoštevalo slabo finančno stanje tožene stranke, zlasti zaradi denarnih obveznosti po pokojni materi, zaradi česar tožena stranka nima likvidnih denarnih sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj in v znesku kot je bil odmerjen s sklepom z dne 11. 10. 2013. Tožena stranka zato predlaga taksno oprostitev. Če taksna oprostitev zaradi zakonskih omejitev ni mogoča, tožena stranka sodišču predlaga, da odmeri plačilo sodne takse v štirih obrokih, kar bi tožena stranka zmogla plačati. Tožena stranka predlaga oprostitev plačila sodne takse za to pritožbo, o čemer naj sodišče posebej odloči s sklepom. Tožena stranka je v težkem ekonomskem položaju in plačuje obveznosti za pokojno mamo, zato nima likvidnih denarnih sredstev, da bi zmogla takojšnje plačilo sodne takse, niti jih ne more zagotoviti, zato bi bilo njeno preživljanje ogroženo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je ugotovilo, da je izpodbijani sklep v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, nepravilen zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče v individualnem delovnem sporu zaradi vračila stroškov izobraževanja, ki se je začel s predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine dne 25. 9. 2009, izdalo sodbo opr. št. I Pd 1100/2010 z dne 12. 6. 2013, zoper katero je tožena stranka dne 20. 8. 2013 vložila pritožbo, v pritožbi pa je podala tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse.

V času izdaje sodbe je veljal Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 do 97/2010), ki je določal obveznost plačila sodnih taks za postopek v delovnih in socialnih sporih določal takso le za postopek v socialnih sporih premoženjske narave ter za postopek o individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave (Taksna tarifa št. 2.1., št. 2111 do 2141 ter št. 2.2, št. 2211 do 2241). Za postopek v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ZST-1 ni določal obveznosti plačila sodnih taks. Obravnavani individualni delovni spor je premoženjske narave, saj se nanaša na plačilo stroškov izobraževanja.

ZST je bil v letu 2013 dopolnjen oz. spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B - Ur. l. RS št. 63/2013). S spremenjenim ZST je bila določena obveznost plačila sodnih taks v postopku o individualnih delovnih sporih premoženjske narave (11. člen ZST-1B), tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari in za izredna pravna sredstva (Tar.št. 2.3, št. 2311 do 2334). Navedena novela je bila objavljena v Uradnem listu RS dne 26. 7. 2013, po določbi 27. člena ZST-1B pa je začela veljati petnajsti dan po objavi, to je l0. 8. 2013. V 26. členu ZST-1B (prehodna in končna določba) je določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi.

To pa pomeni, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je toženi stranki odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo po noveli ZST-1B, saj bi glede na citirano prehodno določbo moralo uporabiti pred novelo veljavni ZST-1, ki pa obveznosti plačila sodne takse za postopke v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ni določal. Tožena stranka torej v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel v letu 2009, ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, zato tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj takse za pritožbo ni dolžna plačati.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep tako, kot izhaja iz izreka.