Jedro

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listin v spisu izhaja, da je toženka imela redno zaposlitev, a jo je zaradi svojih težav z alkoholom izgubila, do teh težav oziroma do potrebe po ustreznem zdravljenju pa je nekritična. Toženkine brezposelnosti zato pri določanju preživnine ni mogoče upoštevati njej v prid.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. alineji prvega odstavka 3. točke spremeni tako, da se znesek 150,00 EUR nadomesti z zneskom 130,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi 3. točka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletnega sina pravdnih strank C. L. v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku – očetu M. L. (1. točka izreka). Določilo je stike med C. in toženko – materjo T. P. (2. točka izreka). Toženki je naložilo plačevanje preživnine za C., in sicer od 16. 8. 2011 dalje, tako da je dolžna plačati tožniku na račun preživnine za avgust 2011 še 10,00 EUR, na račun preživnine v obdobju od septembra 2011 do vključno aprila 2013 še 20,00 EUR mesečno, od 1. 5. 2013 dalje pa je toženka dolžna plačevati mesečno preživnino 150,00 EUR, pri čemer je sodišče v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija ugodilni del odločitve o preživnini, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da toženki ne naloži plačila preživnine do izdaje prvostopenjske sodbe, za naprej pa določi preživnino v mesečnem znesku največ 100,00 EUR, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da še vedno pokriva večino potreb za otroka, saj plačuje vse stroške preživljanja, razen stroške bivanja in prehrane, poleg tega pa zelo redko kakšnega oblačila. Zato je nesprejemljivo, da je sodišče določilo toženki plačevanje preživnine v znesku 150,00 EUR od 1. 5. 2013 dalje. Tožnik ni predložil niti enega listinskega dokaza v podkrepitev svojih navedb. Sodišče ni napravilo nobene dokazne ocene glede dejstva, da je vse položnice plačevala toženka. Glede na odločitev sodišča bi toženka stroške, ki jih že sedaj plačuje za otroka, morala še enkrat plačati tožniku kot preživnino. Tožnik sicer nudi otroku streho nad glavo in hrano, ko otrok ni na stikih pri materi, ostale stroške pa še danes plačuje toženka. Tožnik je le splošno navedel posamezne stroške preživljanja. Glede stroškov prehrane doma je tožnik spreminjal izpovedbo. Brez dokazov in tako brez podlage je izpoved tožnika, da porabi za obleko in obutev za otroka na mesec 50,00 EUR. 90 % teh stroškov še danes krije toženka, ki pa sama ne zapravi 50,00 EUR mesečno za te stroške. Navedeni stroški so zato precenjeni. Tožnik še do danes ni vložil zahteve za izplačilo otroškega dodatka, ki ga je izposlovala toženka. Ta znaša 114,00 EUR, za ta znesek so otrokovi stroški preživljanja pokriti, zato bi sodišče moralo ta znesek odšteti. Zato so dejanske potrebe otroka zmotno in nepopolno ugotovljene. Tožnica je od vložitve tožbe dalje plačevala stroške preživljanja otroka, ki so gotovo presegali tožnikove stroške s preživljanjem otroka in je zato nepravilna odločitev, da mora za nazaj doplačevati preživnino. Toženka je bila ob zaključku glavne obravnave brezposelna in prejema denarno socialno pomoč, tožnik pa je zaposlen. Sodišče ni obrazložilo razporeditve preživninskega bremena, zato sodba o tem nima razlogov. Glede na dvakrat večji dohodek bi moral tožnik pokriti 2/3 otrokovih nepokritih potreb, toženka pa 1/3. Toženka plačuje tudi kredit za stanovanje v višini preko 300,00 EUR mesečno. Arbitraren in neutemeljen je zaključek sodišča, da ima toženka višjo izobrazbo od tožnika in zato boljše možnosti zaposlitve ter pridobivanja dohodkov ter da toženka ni izkazala, da bi bila brez zaposlitve brez krivde. Sodišče je preseglo navedbe tožnika, po drugi strani pa ni razčistilo, zakaj je toženka brez zaposlitve. Sodišče toženke niti ni vprašalo po razlogih njene brezposelnosti, zato so njegovi razlogi za toženko presenečenje in predstavljajo arbitrarno odločitev sodišča. Toženka je iskalka zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje RS, poleg tega pa tudi sama aktivno išče zaposlitev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da znašajo mesečni stroški preživljanja C. 340,00 EUR. Tožnik je podal ustrezne trditve, razen tega pa lahko sodišče ugotavlja višino posameznih izdatkov ne glede na navedbe pravdnih strank (tretji odstavek 408. člena ZPP). Glede na C. starost, dejstvo, da gre za odraščajočega osnovnošolca, njegove aktivnosti in temu ustrezne potrebe ter splošno znana dejstva o višini posameznih stroškov je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da znašajo mesečni stroški prehrane doma okoli 100,00 EUR, mesečni stroški obleke in obutve pa okoli 50,00 EUR. Neupoštevno je, ali dobi C. kakšen kos oblačila od sosedovega sina, saj je preživljanje otroka obveznost staršev.

6. Prvo sodišče je ugotovilo višino otroškega dodatka, ki ga še vedno prejema toženka. Ta je bil v času od vložitve tožbe do konca glavne obravnave različen (stran 14 in 15 prvostopenjske sodbe – v tem obdobju je povprečno znašal 78,09 EUR mesečno), sedaj pa znaša 114,00 EUR mesečno. Glede na materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank je prvo sodišče pravilno ravnalo, ko je pri določitvi preživnine smiselno upoštevalo tudi otroški dodatek, saj ga je očitno odštelo od zneska ugotovljenih C. potreb. Glede na povprečni znesek otroškega dodatka od vložitve tožbe do konca glavne obravnave so znašale nepokrite potrebe C. v tem času približno 262,00 EUR mesečno. Ob določenem mesečnem znesku preživnine 150,00 EUR je prvo sodišče v tem času (do konca glavne obravnave) pravilno porazdelilo breme preživljanja tako, da je tožnik bil dolžan kriti 43 %, toženka pa 57 % otrokovih nepokritih potreb (od jeseni 2010 živi otrok pri tožniku, ki v pretežni meri skrbi za njegovo varstvo, vzgojo in razvoj, zato mora toženka prispevati večji delež v denarju, pri čemer je imela toženka v obdobjih, ko je bila zaposlena, primerljive dohodke s tožnikovimi dohodki). Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je toženka v tem času mesečno prispevala okoli 130,00 EUR za preživljanje C., je prvo sodišče pravilno odločilo, koliko je toženka dolžna iz naslova preživnine v tem obdobju (do 1. 5. 2013) še plačati tožniku.

7. Ker otroški dodatek še vedno prejema toženka, bi ga morala izročati tožniku, saj otrok živi pri njemu in mu je z izpodbijano sodbo tudi zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo. Zato bo tožnik v sinovem interesu moral pri CSD R. izposlovati, da bo v bodoče on prejemal otroški dodatek. Glede na povedano je toženka dolžna iz svojih sredstev prispevati v večjem deležu h kritju C. nepokritih potreb od tožnika, pri čemer zneska otroškega dodatka ni mogoče upoštevati v njeno dobro (kot da gre za njen prispevek). Ob določeni mesečni preživnini v denarju, ki jo mora toženka plačevati tožniku (131.a člen in 131.c člen ZZZDR), je stvar morebitnega sporazuma pravdnih strank, če bo toženka del svoje preživninske obveznosti (neupoštevajoč sredstva iz naslova otroškega dodatka) izpolnjevala s plačevanjem položnic za kritje posameznih potreb otroka.

8. Od 1. 5. 2013 znašajo nepokrite potrebe C. (ob otroškem dodatku v znesku 114,00 EUR mesečno) 226,00 EUR, kar pomeni, da je prvo sodišče za vnaprej porazdelilo breme preživljanja tako, da je toženki naložilo kritje 2/3, tožniku pa 1/3 teh potreb. Prvo sodišče je smiselno obrazložilo, zakaj je (načeloma) dolžna toženka kriti večji del C. nepokritih potreb od tožnika v vtoževanem obdobju (od 16. 8. 2011 dalje). Upoštevalo je, da je toženka zmožna za delo, da ima višjo stopnjo izobrazbe od tožnika in s tem boljše možnosti zaposlitve (od drugih brezposelnih oseb) ter da toženka ni izkazala, da bi bila nezaposlena brez svoje krivde. Pritožbeno sodišče sprejema te razloge kot pravilne. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listin v spisu (s katerimi so bile pravdne stranke seznanjene) izhaja, da je toženka imela redno zaposlitev, a jo je zaradi svojih težav z alkoholom izgubila, do teh težav oziroma do potrebe po ustreznem zdravljenju pa je nekritična (poročilo CSD R. z dne 23. 3. 2012, izvedensko mnenje klinične psihologinje V. S. z dne 16. 4. 2013). Glede na to toženkine brezposelnosti ni mogoče upoštevati njej v prid pri določanju preživnine. Razen tega ima toženka očitno še druge vire denarnih sredstev (poleg socialne pomoči 216,00 EUR mesečno), saj po lastni trditvi plačuje kredit za stanovanje v višini preko 300,00 EUR mesečno (ta obveznost pri določanju višine preživnine sicer ni upoštevna, saj ima preživninska obveznost prednost).

9. Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem graja porazdelitev bremena preživljanja za čas od 1. 5. 2013 dalje. Ni razloga, da ne bi porazdelitev tega bremena v času pred 1. 5. 2013 (57 % - 43 % v breme toženke) ostala nespremenjena tudi po 1. 5. 2013. Ker je otroški dodatek od 1. 5. 2013 (114,00 EUR) višji od povprečnega otroškega dodatka pred 1. 5. 2013 (78,09 EUR) to pomeni, da znaša 57 % nepokritih potreb po 1. 5. 2013 približno 130,00 EUR, zato je prav, da toženka od 1. 5. 2013 dalje plačuje tolikšno preživnino, ne pa 150,00 EUR mesečno.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. in 353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki sta delno uspeli v pritožbenem postopku, poleg tega pa je tudi v njunem interesu, da je preživnina za C. določena tako, da je to v otrokovo največjo korist. Zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in 413. člen ZPP).