Jedro

Edini pogoj, ki ga postavlja zakon za podaljšanje omejitve gibanja je, da še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja, ki so obstajali v času odreditve tega ukrepa.

Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da v sklepu o podaljšanju omejitve gibanja navaja (dodatne) razloge, ki jih zakon od nje ne zahteva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1942/2014-9 z dne 10. 12. 2014 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-103/2010/33 (1312 – 08) z dne 28. 11. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni od 3. 12. 2014 od 17.45 ure dalje, in sicer do prenehanja razlogov, vendar največ za en mesec, to je do 3. 1. 2015 do 17.45 ure. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da se v času trajanja omejitve gibanja ni pojavilo nobeno novo dejstvo, ki bi zmanjševalo sum, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite, ampak se je glede na tožnikove izjave na osebnem razgovoru le-ta zgolj utrdil. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da sme omejitev gibanja, kot poseg v človekovo pravico iz 32. člena Ustave RS, trajati najkrajši možni čas, ki je potreben, da se opravijo dejanja v postopku in odloči o prosilčevi zahtevi. Organ mora tudi pri podaljšanju trajanja ukrepa preizkusiti, ali razlogi za omejitev gibanja še obstojijo, torej vključno s tem, ali je to potrebno zaradi dokončanja postopka. Brez slednjega bi podaljševanje omejitve gibanja predstavljalo avtomatizem. Neutemeljeno je stališče upravnega organa, da za podaljšanje omejitve gibanja zadostuje, da se niso pojavile nobene okoliščine, ki bi ovrgle sum zavajanja oziroma zlorabe postopka. Takšno stališče bi v posamičnih primerih dalo podaljšanju omejitve gibanja značaj sankcije, ne pa ukrepa, ki naj zaradi okoliščin na strani prosilca zagotovi doseg zasledovanega cilja. Po presoji prvostopenjskega sodišča mora iz sklepa izhajati, zakaj v treh mesecih ni bilo mogoče odločiti o prošnji in je zato potrebno podaljšanje ukrepa. Tožnik ne zatrjuje, da bi se v njegovem primeru z vidika suma zlorabljanja postopka pojavile nove okoliščine ali dejstva, zato v tem pogledu dejansko stanje ostaja enako kot v času odreditve ukrepa. Ker pa bi moralo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajati, zakaj je omejitev gibanja treba podaljšati, se sodišče strinja s tožbenim očitkom, da bi moral organ navesti, v čem je tožnik spremenil razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pomanjkanje razlogov namreč onemogoča preizkus, ali gre za tako spremembo razlogov, ki utemeljeno terjajo podaljšanje omejitve gibanja, ker organ zaradi njih še ni mogel odločiti o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (ker je na primer potrebno dodatno preverjanje) in je zato treba izreči ukrep še za en mesec. Iz upravnih spisov pa izhaja, da bi tožena stranka o prošnji lahko že odločila.

3. Tožena stranka je zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V času trajanja omejitve gibanja se niso pojavile nobene nove okoliščine, ki bi sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, na podlagi katerega je bilo tožniku prvotno omejeno gibanje, ovrgle. Po opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom dne 24. 10. 2014 je tožena stranka, zaradi dejstva, da je tožnik navajal povsem druge razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, dobila potrditev, da je bila njena prvotna odločitev glede omejitve gibanja utemeljena. Neutemeljeni so očitki prvostopenjskega sodišča, da bi tožena stranka lahko odločila o prošnji. Sprejetje odločitve v postopku mednarodne zaščite ni neposredno povezano s postopkom podaljšanja omejitve gibanja. Gre za dva postopka, ki tečeta neodvisno drug od drugega. Za podaljšanje omejitve gibanja je ključnega pomena zgolj dejstvo, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bilo gibanje omejeno.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je tožniku (prosilcu za mednarodno zaščito) s sklepom, št. 2142-103/2010/19 (1313 – 09) z dne 4. 9. 2014 najprej omejila gibanje od 3. 9. 2014 do 3. 12. 2014, in sicer zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz 5. (da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. (da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Ta sklep je potrdilo tako upravno (s sodbo I U 1462/2014 z dne 16. 9. 2014) kot Vrhovno sodišče (s sodbo I Up 342/2014 z dne 27. 12. 2014). Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je sklep tožene stranke, s katerim je tožniku podaljšala omejitev gibanja še za en mesec (do 3. 1. 2015).

7. Iz določbe četrtega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

8. Iz citirane določbe ne izhaja, da bi morala tožena stranka ob podaljšanju omejitve gibanja posebej navajati razloge, zakaj o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito še ni odločila. Edini pogoj, ki ga postavlja zakon je, da še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja, ki so obstajali v času odreditve tega ukrepa. V obravnavanem primeru to ni sporno, tega tudi tožnik ne zatrjuje, da bi razloga, zaradi katerih je bil ukrep odrejen, prenehala.

9. Oba razloga, zaradi katerih je bil prvotno odrejen ukrep omejitve gibanja (po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ) in na podlagi katerih je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnik zlorablja azilni postopek, sta namreč načeloma „nespremenljiva“. Če sta razloga obstajala ob odreditvi ukrepa (kar sta potrdila upravno in Vrhovno sodišče), med postopkom pa niso bila ugotovljena nova dejstva in okoliščine, ki bi kazale na to, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obstojem razlogov za odreditev ukrepa napačno ugotovljeno, potem toženi stranki ob morebitnem podaljšanju ukrepa za še en mesec na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ ni treba ponovno natančno obrazložiti, da razloga (ki sta obstajala ob odreditvi ukrepa, nova dejstva in okoliščine pa niso bile ugotovljene) še vedno obstajata.

10. Iz predloga ZMZ v Poročevalcu Državnega zbora (št. 00717-7/2007/9, EVA 2006-1711-0047 z dne 29. 6. 2007) pa ne izhaja, da bi bil namen zakonodajalca pri podaljšanju ukrepa omejitve gibanja zaostrovanje pogojev (poleg tistih, ki morajo obstajati ob odreditvi ukrepa), ki jih je dolžan ugotoviti in v sklepu navesti pristojni organ.

11. Vrhovno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da podaljšanje ukrepa omejitve gibanja ne sme pomeniti avtomatizma, kot tudi, da je bil cilj zakonodajalca, da so postopki mednarodne zaščite hitri, kar neposredno izhaja iz 31. člena ZMZ. Vendar pa od tožene stranke tudi ni mogoče zahtevati, da v sklepu o podaljšanju omejitve gibanja navaja (dodatne) razloge, ki jih zakon od nje ne zahteva.

12. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu res ni obrazložila, katere so tiste dodatne okoliščine, ki so jo še utrdile v prepričanju, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite (kar je bi edini vsebinski tožbeni razlog), in tudi ne, zakaj v času omejitve gibanja (pred podaljšanjem) še ni odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Vendar navedeno po presoji Vrhovnega sodišča na pravilnost sklepa tožene stranke ne vpliva. Bistveno je, da je tožena stranka ugotovila, da še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep omejitve gibanja odrejen. Tožnik pa niti v tožbi ne zatrjuje, da bi bili razlogi, zaradi katerih mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, spremenjeni.

13. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče materialno določbo četrtega odstavka 51. člena ZMZ napačno uporabilo (preširoko razlagalo), je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretje alineje tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo in tožbo zavrnilo.