Jedro

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.

Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, lahko odloži, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Glede na višino izterjavane denarne terjatve v obravnavani zadevi, to je 993.087,76 EUR EUR, navedeni zakonski pogoj očitno ne more biti izpolnjen. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, pa dejstvo, da nepremičnina, na katero je bila tudi dovoljena izvršba v obravnavani zadevi, predstavlja dom pritožnika in njegovih dveh mladoletnih hčera, samo zase ne more biti posebno upravičen razlog za odlog izvršbe. Brez dvoma je sicer izguba doma zelo huda posledica izvršbe, zlasti, če v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci. Vendar pa gre za posledico, ki je že po naravi stvari lastna nepremičninski izvršbi. Ob stališču, da je izvršba na nepremičnino, ki je dom dolžnika (in njegove družine) že v izhodišču nedopustna, se upnik iz takšne nepremičnine sploh nikoli ne bi mogel hitro in učinkovito poplačati. To pa bi bilo, upoštevaje upnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva, nedopustno. Pravica do doma, pa čeprav v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci, ni absolutna, tako kot ni absolutna upnikova pravica do sodnega varstva. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanje med njima, pri čemer pa zgolj dejstvo, da je nepremičnina dom dolžnika (in njegove družine), kot pojasnjeno, še ne more biti vedno oziroma kar samodejno odločilno v prid dolžnika.

Izrek

I.Pritožba dolžnika A. A. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (točke I, II, IV in VI izreka) potrdi.

II.Dolžnik A. A. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika A. A. zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog dolžnika A. A. za odlog izvršbe (II. točka izreka) in predlog za spremembo sredstva po 169. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ; III. točka izreka), dolžniku A. A. je naložilo, da je dolžan upniku povrniti 3.627,34 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), v presežku je stroškovni predlog upnika zavrnilo (V. točka izreka), in odločilo, da dolžnik A. A. sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (VI. točka izreka).

2.Dolžnik A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) je vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovemu ugovoru oziroma podredno predlogu za odlog. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje pa s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V zvezi z zavrnitvijo ugovora navaja, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zapadlostjo predmetne terjatve. Pritožnik je v ugovoru pojasnil, da je bila zapadlost terjatve podaljšana z ustnim dogovorom med dolžnikom in upnikom. Ker gre za ustni dogovor med upnikom in dolžnikom, ga pritožnik ne more dokazovati drugače kot s svojo izpovedjo. V ta namen je pritožnik tudi predlagal, da sodišče izvede narok, na katerem bi zaslišalo tako dolžnika, kot upnika, prav v zvezi z ustnim dogovorom. Temu sodišče ni sledilo, ne glede na to, da je izvedbo naroka predlagal tudi upnik. Hkrati sodišče pritožniku očita, da ni uspel dokazati ustnega dogovora o podaljšanju roka za vračilo predmetne terjatve. S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem upnika in dolžnika, je kršilo pritožnikovo pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Obstoj zatrjevanega ustnega dogovora je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na ugotovitev sodišča, ali je terjatev, ki je predmet zadevnega izvršilnega postopka, zapadla, ter s tem, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo na podlagi predloženega izvršilnega naslova. Sodišče se v obrazložitvi sicer strinja z navedbami pritožnika, da je tak usten dogovor, ki olajšuje obveznost dolžnika, skladen z določbami 51. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zaradi ustne narave takšnega dogovora pa pritožnik le-tega ne more dokazovati drugače kot s predlagano izpovedbo oziroma zaslišanjem strank. V ta namen je predlagal tudi izvedbo naroka, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo oziroma ga ni izvedlo. Glede na to, da sodišče šteje za relevantne določbe 51. člena OZ, je zavrnitev izvedbe dokaza s predlaganim zaslišanjem s strani prvostopnega sodišča toliko bolj neutemeljena.

Zaradi opisane procesne kršitve in iz razloga, ker sodišče ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank, je ugotovitev sodišča v zvezi z zapadlostjo predmetne terjatve ter s tem o dopustnosti tega izvršilnega postopka, napačna. Pritožnik vztraja, da terjatev, ki je predmet zadevnega izvršilnega postopka, ni zapadla. Stranki notarskega zapisa, na katerem temelji predmetna terjatev, sta namreč sporazumno prolongirali zapadlost terjatve zaradi dokončanja projekta B., saj sta zapadlost upnikove terjatve vezali na dokončanje projekta. To pomeni, da je upnik preuranjeno vložil konkretni predlog.

Zmotna in neutemeljena je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da se zavrne predlog za odlog izvršbe. Pritožnik je v predlogu navedel, da predmetna nepremičnina predstavlja tako njegovo bivališče oziroma dom, kakor tudi dom njegovih dveh mladoletnih hčera. Po mnenju pritožnika opisana okoliščina predstavlja tako nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo v smislu prvega odstavka 71. člena ZIZ, kot tudi posebno upravičen razlog v smislu 1. in 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ.

Pritožnik vztraja, da bi z izvedbo razpisane javne dražbe in potencialno prodajo predmetne nepremičnine on in njegovi otroci utrpeli nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ki je bistveno večja od tiste, ki zaradi odloga izvršbe lahko nastane upniku. S tem bi namreč pritožnik in njegova otroka ostali brez svojega doma. Varovanje pravice mladoletnih otrok do bivališča oziroma doma zagotovo predstavlja posebej utemeljen razlog, iz katerega bi sodišče moralo ugoditi predlogu pritožnika. Pri tem gre namreč za poseg v eno temeljnih pravic mladoletnih otrok ter s tem za poseg v otrokove koristi, ki predstavljajo posebej varovan oziroma zavarovan interes v postopku. Še posebej v primerjavi z nasprotno terjatvijo upnika, ki je denarna. Pravica do zasebne lastnine v predmetnem primeru pa po mnenju pritožnika ni pomembnejša oziroma bolj varovana od pravice do doma. Zlasti, če gre pri tem za mladoletna otroka, ki ju je pritožnik tudi dolžan preživljati. Navedeno predstavlja posebno upravičene razloge, ki utemeljujejo predlog pritožnika za odlog izvršbe.

3.Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu (točke I, II, IV in VI izreka; prim. prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ) preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika s sklepom o izvršbi z dne 29. 4. 2025 med drugim zoper pritožnika1 dovolilo izvršbo zaradi zaradi izterjave denarne terjatve v višini 993.087,76 EUR, in sicer na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 000/2024 Posojilne pogodbe (v nadaljevanju: Pogodba) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). S Pogodbo je upnik C. d. o. o. kot posojilodajalec družbi D. d. o. o., kot posojilojemalcu posodil znesek 1.350.000,00 EUR za čas dveh mesecev (točka Prvič Pogodbe). Posojilojemalec se je zavezal posojilo vrniti v dveh mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 20.250,00 EUR (obresti) zapade v plačilo dne 28. 6. 2024, drugi obrok v višini 20.250,00 EUR (obresti) in 1.350.000,00 EUR (glavnica), skupaj 1.370.250,00 EUR, pa zapade v plačilo dne 28. 7. 2024 (točka Drugič Pogodbe). Pritožnik se je z notarskim zapisom zavezal kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj.

7.Skladno s prvim odstavkom 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v notarskem zapisu soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo, in če je terjatev, ki izhaja iz njega, zapadla. Po drugem odstavku 20.a člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Skladno s tretjim odstavkom 20.a člena ZIZ v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku lahko upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

8.Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi zapadlost upnikove terjatve iz notarskega zapisa SV 000/2024 z dne 28. 5. 2024 odvisna od poteka roka, saj je obveznost vračila posojila skladno s točko Drugič Pogodbe v celoti zapadla v plačilo dne 28. 7. 2024. Upnik je predlog za izvršbo vložil dne 22. 4. 2025, kar pomeni, da je s predložitvijo notarskega zapisa SV 000/2024 dokazal zapadlost uveljavljane terjatve na v 20.a členu ZIZ predpisani način.

9.Da je uveljavljana terjatev po notarskem zapisu zapadla v plačilo 28. 7. 2024, za pritožnika v ugovoru niti ni bilo sporno, pri čemer pa je pritožnik zatrdil, da je bil po sporumu med upnikom in dolžnikom rok zapadlosti upnikove terjatve podaljšan. S tem v zvezi se je pritožnik skliceval na četrti odstavek 51. člena OZ, skladno s katerim so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Zapadlost uveljavljane upnikove terjatve naj bi bila v konkretnem primeru zamaknjena zaradi dokončanja projekta B. Dolžnik je glede na ugovorne trditve kot izvajalec sklenil Pogodbo o izvedbi javnega naročila B. z naročnikom E. Pogodbena vrednost znaša 2.489.477,95 EUR (brez DDV), z rokom za dokončanje projekta 27. 12. 2024. Kot je še zatrdil pritožnik, se je navedeni rok podaljšal zaradi spremembe projektov, pri čemer je zadeva tik pred poskusnim zagonom. Iz naslova navedenega projekta je ostalo še nezaračunanih cca. 800.000,00 EUR, opravljenih pa je bilo še dodatnih cca. 500.000,00 EUR. Ker sta tako po ugovornih trditvah stranki zapadlost terjatve vezali na dokončanje projekta B., naj bi upnik preuranjeno vložil predlog za izvršbo. V dokaz je pritožnik predlagal zaslišanje obeh strank ter odgovornega vodje del F. F.

10.Upnik je v odgovoru na ugovor obstoj kakršnegakoli dogovora o odlogu izpolnitve z dolžnikom kategorično zanikal. Poudaril pa je tudi, da so ugovorne navedbe pritožnika preveč pavšalne, saj da ni razvidno, kdaj in kje naj bi bil dogovor sklenjen, niti kdo konkretno naj bi ga sklenil, kakšni naj bili pogoji domnevnega prolongiranja zapadlosti terjatve, in zlasti, kakšna naj bi bila nova zapadlost terjatve.

11.Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnik s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

12.Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za posojilno pogodbo niti ni predpisana posebna oblika, pisna oblika konkretne posojilne pogodbe pa je bila le v interesu pogodbenih strank. Glede na navedeno in ker podaljševanje roka zapadlosti olajšuje obveznost pritožnika, ki se je z notarskim zapisom SV 000/2024 zavezal kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj, bi ugovorne navedbe o podaljšanju roka zapadlosti upnikove terjatve lahko bile pravno relevantne za presojo (ne)dopustnosti predmetne izvršbe. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugovor pravilno zavrnilo.

13.V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. člena ZIZ), ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte. Tudi v pravdnem postopku sicer velja, da mora stranka navesti dejstva in ponuditi dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek (7. člen in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je torej najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala3. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena4.

15.Kot rečeno, je pritožnik v obravnavani zadevi v ugovoru zatrjeval, da sta upnik in dolžnik rok zapadlosti terjatve iz izvršilnega naslova podaljšali do dokončanja projekta B., pri čemer višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so ugovorne navedbe glede dejanskih okoliščin zatrjevanega sporazuma o odlogu izpolnitve premalo konkretizirane. Že iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da iz ugovora ni razvidno niti, kdaj in kje naj bi prišlo do sklenitve domnevnega dogovora o odlogu izpolnitve obveznosti, ter zakaj naj bi stranki rok zapadlosti terjatve sploh podaljšali ravno do dokončanja projekta B. Prav tako pritožnik ni niti zatrjeval, kdo konkretno (katere osebe) naj bi se v imenu upnika in dolžnika dogovorile za podaljšanje roka zapadlosti. V zvezi s časovno komponento zatrjevanega dogovora o odlogu izpolnitve višje sodišče še posebej poudarja, da bi lahko bil relevanten le morebiten sporazum, sklenjen po sklenitvi notarskega zapisa SV 000/2024 z dne 28. 5. 2024, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi (smiselno 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ)5. Datum sklenitve domnevnega dogovora pa, kot rečeno, iz dolžnikove ugovorne trditvene podlage sploh ni razviden. Prav tako navedeno ne izhaja niti iz pritožbe.

16.Pritožnik je v ugovoru konkretno zatrjeval le dejstva v zvezi z dokončanjem projekta B., ni pa opredelil določno samega zatrjevanega sporazuma o odlogu izpolnitve, na katerega je kot bistveno opiral svoj ugovor. Da okoliščin v zvezi s sklenitvijo zatrjevanega sporazuma med dolžnikom in upnikom pritožnik, ki je direktor dolžnika, ne bi poznal, pa že po naravi stvari ne bi bilo logično in tega pritožnik niti ne zatrjuje. Glede na navedeno in upoštevaje načelno prepoved informativnega dokaza pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave RS; v nadaljevanju: URS) oziroma absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in priče F. F. (odgovornega vodje del). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da izvedba dokazov ne more nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, temveč je namenjena potrjevanju zatrjevanih dejstev.

17.Po povedanem je izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna.

18.Prav tako pa pritožnik ne ovrže niti izpodbijane odločitve o zavrnitvi njegovega predloga za odlog izvršbe.

19.S tem sklepom višjega sodišča je ugovor pritožnika pravnomočno zavrnjen, po prvem odstavku 74. člena ZIZ pa je odlog izvršbe zaradi vloženega pravnega sredstva mogoč do konca postopka o pravnem sredstvu (prvi odstavek 74. člena ZIZ). Že iz tega razloga odlog izvršbe po 6. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ne pride v poštev. Do vprašanja, ali je pritožnik verjetno izkazal nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe, ki bi bila večja od škode, kot bi v primeru odloga nastala upniku, se zato višje sodišče niti ne opredeljuje.

20.Prav tako pa izvršbe ni mogoče odložiti niti na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ. Glede na vrsto predmetne izvršbe (izterjava denarne terjatve med drugim tudi na nepremičnine pritožnika, med katerimi je ena, to je ID znak parcela 000, dom pritožnika in dveh njegovih mladoletnih hčera), bi lahko bili upoštevni določbi 1. točke in 4. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogoji za odlog izvršbe po navedenih pravnih podlagah niso verjetno izkazani.

21.Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, lahko odloži, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Glede na višino izterjavane denarne terjatve v obravnavani zadevi, to je 993.087,76 EUR EUR, navedeni zakonski pogoj očitno ne more biti izpolnjen. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, pa dejstvo, da nepremičnina ID znak parcela 000, na katero je bila tudi dovoljena izvršba v obravnavani zadevi, predstavlja dom pritožnika in njegovih dveh mladoletnih hčera, samo zase ne more biti posebno upravičen razlog za odlog izvršbe. Brez dvoma je sicer izguba doma zelo huda posledica izvršbe, zlasti, če v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci. Vendar pa gre za posledico, ki je že po naravi stvari lastna nepremičninski izvršbi. Ob stališču, da je izvršba na nepremičnino, ki je dom dolžnika (in njegove družine) že v izhodišču nedopustna, se upnik iz takšne nepremičnine sploh nikoli ne bi mogel hitro in učinkovito poplačati. To pa bi bilo, upoštevaje upnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS), nedopustno. Pravica do doma (36. člen URS), pa čeprav v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci, ni absolutna, tako kot ni absolutna upnikova pravica do sodnega varstva6. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanje med njima, pri čemer pa zgolj dejstvo, da je nepremičnina dom dolžnika (in njegove družine), kot pojasnjeno, še ne more biti vedno oziroma kar samodejno odločilno v prid dolžnika.

22.Končno pritožnik ni izkazal niti kakšnih drugih posebno upravičenih razlogov za odlog po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Odlog izvršbe po tej podlagi je mogoč najdlje za tri mesece, dolžnik pa ni niti zatrjeval kakšnih razlogov iz svoje sfere, ki bi bili odpravljivi v navedenem časovnem obdobju (na primer akutna huda bolezen, možnost poplačila terjatve v treh mesecih). Le v takem primeru pa bi bil odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ upravičen in smiseln.

23.Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijana odločitev o glavni stvari (točki I in II izreka) je pravilna. Posledično je pravilna tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka (točki IV in VI izreka; prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti ter šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo pritožnika zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu (točke I, II, IV in VI izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24.Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 20a, 20a/1, 20a/2, 20a/3, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-9, 71, 71/1, 71/2, 71/2-1, 71/2-4, 169 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 36 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 51, 51/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.