Jedro

S povsem pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage. Račun je sicer poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 143.111,50 SIT z zamudnimi obrestmi in stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega zakona in sicer prvega odstavka 518. člena ZOR v zvezi s 16. členom Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Ur. list RS, št. 5/95) ter zaradi bistvene kršitve določil postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP in sicer zaradi nepravilne uporabe prvega odstavka 186. člena in 219. člena ZPP ter drugega in tretjega odstavka 230. člena ZPP. Zahteva predlaga razveljavitev sodb sodišč druge stopnje in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka in tožena stranka na tožilčevo zahtevo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili, ker sta šteli, da fakture, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi in je na njihovi podlagi sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog (priloge v spisu št. A1 do 10), niso verodostojen dokaz za utemeljenost tožbenega zahtevka, ker je tožena stranka proti plačilnemu nalogu ugovarjala, ker "je račun enostranska knjigovodska listina, ki ne dokazuje nastanka pravnega razmerja, če ga tožena stranka zanika", kot je obrazložilo svojo odločitev sodišče druge stopnje, oziroma "tožnik bi moral sodišču predložiti druge dokaze, predvsem dobavnice... s katerim bi dokazal, da so vtoževani računi utemeljeni in pravilni", kot je zapisalo sodišče prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti upravičeno graja takšne zaključke sodišč druge in prve stopnje, ker so računi specificirani glede količine in cene dobavljenega blaga in tako dokaz o poslovnem dogodku zlasti še, ker tožena stranka v odgovoru proti plačilnemu nalogu ni zanikala obstoja svojega dolga do tožeče stranke za dobavljeno blago, temveč je ugovarjala le, ker "se ne strinjam z višino glavnice in obresti". Tak toženčev ugovor - ki predstavlja tudi edino aktivnost tožene stranke v celem postopku - pa je tudi glede same višine terjatve povsem pavšalen, saj ga ne podkrepi z nobenim konkretnim dejstvom niti dokazom. Po določilu 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze tudi, če izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika: tega tožena stranka ni storila. Toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval nepravilnosti vsebine navedenih računov. To pa bi moral storiti po 219. členu ZPP, saj s povsem pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage. Račun je sicer poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP. Zahteva sicer nima prav, da imajo računi moč "javne listine iz drugega odstavka 230. člena ZPP". Toda pri dolžnosti sodišča, da skrbno in vestno presodi vsak dokaz, vendarle ni prezreti še posebne teže, ki jo dajejo računom kot poslovnim listinam knjigovodski in drugi predpisi. Po slovenskem računovodskem standardu št. 21, katerih uporaba je obvezna po določilu prvega odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah, je knjigovodska listina - kar so tudi računi - verodostojna, če je v formalnem in materialnem pogledu pravilna in predstavlja podlago za knjiženje poslovnega dogodka in v tej zvezi za poslovni izid in za letno poročilo kot računovodski izkaz, ki mora prikazovati resnično stanje premoženja (četrti odstavek 50. člena ZGD).

Podobno je posebej določeno za samostojne podjetnike v 16. členu Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila (Ur. list RS, št. 5/95), da mora podjetnik sestaviti knjigovodsko listino na podlagi poslovnega dogodka, pri čemer mora račun vsebovati minimalne sestavine določene v drugem odstavku 17. člena: zaporedno številko, označbo izdajatelja in prejemnika, kraj in datum izdaje, specifikacijo dobavljenih proizvodov z mersko enoto in ceno ter obračunane dajatve s celotnim zneskom, številko žiro računa in žig ter podpis oziroma faksimile. Vse obravnavane fakture vsem tem zahtevam ustrezajo.

Končno ni prezreti še v poštev prihajajočega določila drugega odstavka 203. uzance splošnih uzanc za blagovni promet, ki se uporabljajo v skladu z določilom tretjega odstavka 1107. člena ZOR, da kupca vežejo pogoji o plačilu in drugi pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe in ki so v skladu z določbami pogodbe, če kupec ne ugovarja proti fakturi v kratkem roku po njenem prejemu. Tožena stranka ne trdi, da obravnavanih računov ni prejela in da bi zoper nje pravočasno ugovarjala. Zato je sodna praksa v preteklosti sprejela stališče, da mora dolžnik kot dober gospodar pregledati prejeto fakturo (glej Splošne uzance za blagovni promet, Ljubljana 1984, stran 139). Sicer pa kupec, ki samo delno ugovarja postavkam v fakturi, ne sme odreči plačila zneskov, katerim ne ugovarja, kot to sledi iz 204. uzance.

Glede na vse navedeno bi sodišči druge stopnje in prve stopnje ne bili smeli že a priori šteti predloženih računov za neverodostojne in zato tožbeni zahtevek zavrniti. Zato ima prav zahteva za varstvo zakonitosti, ko zaključuje, da so obravnavani računi dokaz o tožnikovih zaporednih dobavah pekarskih izdelkov tožencu, ki mu jih v skladu z določilom prvega odstavka 518. člena ZOR mora sproti plačati, ko pri tem zahteva tudi utemeljeno povzema, da je imela tožba tožeče stranke tudi vse sestavine določene v prvem odstavku 186. člena ZPP. Zato je drugačna odločitev sodišč druge stopnje in prve stopnje v nasprotju z določilom 219. člena ZPP, na kar se zahteva prav tako sklicuje, da mora vsaka stranka ponuditi dokaze za svoje ugovore. Zaradi neupoštevanja teh procesnih določb sta sodišči druge stopnje in prve stopnje bistveno kršili določili postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodb. Zato je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo pri ponovnem odločanju upoštevalo gornja izvajanja, se izognilo očitanim kršitvam in nato pravilno odločilo.