Jedro

Za nastanek pogodbenega razmerja je namreč med drugim potrebno soglasje volj pogodbenih strank (26. čl. ZOR). Tožeča stranka bi tako morala zatrjevati in dokazati ne le da je bila imenovana za člana nadzornega sveta, temveč tudi, da je funkcijo člana nadzornega sveta sprejela.

Izrek

Pritožba proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti odločitvi o stroških se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek o stroških z upoštevanjem že pravnomočno prisojenih stroškov glasi: "Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 135.941,00 SIT za pravdne stroške, v roku 8 dni."

Obrazložitev

Tožeča stranka je uveljavljala plačilo 3.848.000,00 SIT iz naslova odmene, ki naj bi ji šla kot članu nadzornega sveta tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča ni opravljala funkcije člana nadzornega sveta in tako ni izkazala, da bi izpolnila svoje dolžnosti, kar bi šele opravičevalo njen denarni zahtevek.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljvi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je razmerje med gospodarsko družbo in članom njenega nadzornega sveta, najbližje pogodbi o naročilu (749. čl. ZOR in nasl.). Pa tudi če razmerja zaradi specifičnosti, na katere opozarja pritožnik, ne bi bilo moč primerjati z mandatno pogodbo, gre za obveznostnopravno razmerje (Borut Bratina v Marijan Kocbek, Šime Ivanjko in Borut Bratina, Nadzorni sveti v delniški družbi in družbi z omejeno odgovornostjo, str. 212; avtor povzema stališče H.J.Mertens-a iz Koelnerkommentar zum Aktiengesetz, str. 96).

Tožena stranka je voljo o imenovanju tožeče stranke za člana svojega nadzornega sveta oblikovala v sklepu skupščine, ki je bila 4.3.1997. Na kakšen način, je razvidno iz sklepa 1a, zapisnika opr. št. ... notarja ... (priloga A1). Prav na to imenovanje se tožeča stranka v tožbi tudi sklicuje in obenem meni, da je že z imenovanjem postala član nadzornega sveta. To pa ne drži. Za nastanek pogodbenega razmerja je namreč med drugim potrebno soglasje volj pogodbenih strank (26. čl. ZOR). Tožeča stranka bi tako morala zatrjevati in dokazati ne le da je bila imenovana za člana nadzornega sveta, temveč tudi, da je funkcijo člana nadzornega sveta sprejela. Tega pa ne trdi. Tako ne trdi, da bi bila imenovana za člana nadzornega sveta z njenim soglasjem. Prav tako ne navaja, da bi morda kdaj kasneje prevzela funkcijo člana nadzornega sveta. Končno ni moč sklepati o obstoju njene izjave o sprejemu funkcije člana nadzornega sveta niti na podlagi njenih konkludentnih ravnanj (na primer na podlagi udeležbe na seji nadzornega sveta). Ravno obratno, iz že omenjenega zapisnika notarja ... je moč razbrati, da je tožeča stranka kot družbenik tožene stranke na skupščini glasovala proti omenjenemu sklepu, prav tako pa je glasovala proti spremembi družbene pogodbe, ki se nanaša na nadzorni svet tožene stranke. Te izjave tožeče stranke služijo sicer uresničevanju upravljalskih upravičenj tožeče stranke in s tem upravljanju tožene stranke, in ne izjavi volje nasprotne pogodbene stranke, ki jo ima v mislih 28. čl. ZOR. Kljub temu pa v konkretnem primeru utrjujejo prepričanje v pravilnost razumevanja tožbenih trditev, iz katerih sledi, da naj bi tožeča stranka postala član nadzornega sveta zgolj na podlagi sklepa o imenovanju. To pa, kot je razvidno iz doslej obrazloženega, ne zadostuje za nastanek obligacijskega pogodbenega razmerja. Sklep o imenovanju je (zgolj) izjava volje tožene stranke, ki ima koropracijsko pravne učinke, obligacijskopravne pa bi imela, če bi tožeča stranka prevzela funkcijo, na katero je bila imenovana.

Iz doslej razloženega sledi, da tožbena trditvena podlaga ne omogoča sklepa o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Če pa je tako, tožeča stranka nima upravičenj, ki bi ji šla kot pogodbeni stranki. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako ni pomembno, ali je tožeča stranka opustila opravljanje storitev, ki sodijo v okvir funkcije člana nadzornega sveta, ker ne trdi, da bi te dolžnosti sploh (že) prevzela. Zato pritožbene trditve, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem vprašanju, in razumevanje pomena sklepa skupščine tožene stranke o določitvi plačila članom nadzornega sveta, niso pravno relevantne. Nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Pač pa pritožnik pravilno opozarja, da gre toženi stranki le 50% postavke pod tar. št. 13 za zastopanje na naroku za glavno obravnavo (tar. št. 15 Odvetniške tarife), to je 300 tč., in 10. tč. za poročilo stranki (4. tč. Tar. št. 33). Pritožbeno sodišče je zato prisojene stroške (172.355,00 SIT) znižalo za predlaganih 36.414,00 SIT (340 tč. X 90,00 SIT X 1,19), upoštevaje takratni 19 % DDV.