Jedro

Teleološka razlaga, to je razlaga po namenu zakonodajalca, jasno kaže na to, da je bil namen zakonodajalca preprečiti podvajanje spodbud, do katerih so upravičena invalidska podjetja in zaposlitveni centri na podlagi ZZRZI s spodbudami po ZSocP. Iz tega sledi, da je določbo tretjega odstavka 9. člena ZSocP treba razumeti tako, da gre za alternativno navedene razloge za nemožnost kumuliranja statusa socialnega podjetja s statusom zaposlitvenega centra.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tožeči stranki prepovedalo poslovati kot socialno podjetje. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožeča stranka pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vpisana v sodni register pod pravno organizacijsko obliko zadruga z.b.o. in podobliko socialno podjetje. Dne 6. 3. 2014 je bilo z odločbo št. 14103-1/2013/10 ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za delovanje zaposlitvenega centra od 1. 3. 2014 dalje in se z dnem dokončnosti te odločbe vpiše v razvid zaposlitvenih centrov, ki ga vodi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) imajo invalidska podjetja in zaposlitveni centri ugodnosti iz naslova oprostitev in ugodnosti pri plačevanju prispevkov, ki jih pridobijo zaradi zaposlovanja invalidov. Na drugi strani je npr. javni razpis za vzpodbujanje socialnega podjetništva objavljen v letu 2012 izbranim socialnim podjetjem kril tudi tako imenovane neposredne stroške projekta, ki so vključevali tudi stroške dela zaposlenih na projektu. V letu 2012 je bil s strani zavoda za zaposlovanje RS objavljen poseben javni poziv za javna dela 2014 za socialna podjetja, kjer so predmet sofinanciranja ponovno stroški zaposlenih. To so vsebinski razlogi za preprečitev dvojnega financiranja (oprostitve plačila prispevkov po invalidski zakonodaji in plačevanja prispevkov po vzpodbudah za socialno podjetništvo), zato je bilo v zakon vneseno določilo tretjega odstavka 9. člena Zakona o socialnem podjetništvu (v nadaljevanju ZSocP), odločitev pa je bila sprejeta na podlagi tega določila v povezavi s sedmo alineo prvega odstavka 20. člena ZSocP.

Ko socialno podjetje naknadno postane zaposlitveni center (ali invalidsko podjetje), mu je treba status socialnega podjetja odvzeti. V tem primeru namreč socialno podjetje preneha opravljati dejavnost socialnega podjetništva oziroma drugo dejavnost, ki jo opravlja kot socialno podjetje, saj se odloči za dejavnost zaposlitvenega centra. Na podlagi vloge tožeče stranke in nato odločbe o vpisu v razvid zaposlitvenih centrov se je tožeča stranka od 1. 3. 2014 dalje odločila za zaposlovanje po ZZRZI. Glede na to je bilo treba v skladu s sedmo alineo prvega odstavka 20. člena ZSocP v povezavi s tretjim odstavkom 9. člena ZSocP izdati odločbo o prepovedi poslovanja kot socialno podjetje.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da ni nastopil nobeden od razlogov iz 20. člena ZSocP, saj tožeča stranka ni prenehala opravljati dejavnosti socialnega podjetništva. Omejitve, ki jih določa tretji odstavek 9. člena ZSocP veljajo samo ob pridobitvi statusa in jih nikakor ni mogoče razumeti kot razloge za prepoved poslovanja kot socialno podjetje. To izhaja že iz same notranje strukture zakona in dejstva, da morajo biti sankcije oziroma razlogi za prepoved opravljanja socialnega podjetništva jasno in izrecno zapisani. Če bi tožena stranka želela odvzeti status socialnega podjetja tožeči stranki iz razlogov, kot jih navaja v obrazložitvi odločbe, bi moral biti ta razlog izrecno naveden v eni izmed alinei prvega odstavka 20. člena ZSocP. Tudi prepoved dvojnega financiranja ne more biti razlog za izdajo izpodbijane odločbe, saj bi se to lahko preprečilo na druge milejše načine. Kot napačno tožeča stranka izpodbija ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da je prenehala poslovati kot socialno podjetje. Dejansko in v praksi še vedno posluje po načelih in zahtevah socialnega podjetništva ter opravlja dejavnosti socialnega podjetništva iz prvega odstavka 5. člena ZSocP, saj se dejavnost, ki jo opravlja po pridobitvi statusa zaposlitvenega centra ni v ničemer spremenila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, dodatno pa se sklicuje še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cpg 441/2014 z dne 26. 3. 2014, ki pritrjuje stališču tožene stranke glede 9. člena ZSocP, po katerem je razlog za preprečitev dvojnega statusa, to je statusa zaposlitvenega centra in socialnega podjetja, v preprečitvi dvojnega financiranja. Dodaja, da je potrebno 20. člen ZSocP razlagati v povezavi s celotnim predpisom in na osnovi tega zaključiti, da se mora, ko socialno podjetje naknadno postane zaposlitveni center (ali invalidsko podjetje), status socialnega podjetja odvzeti. V tem primeru namreč socialno podjetje preneha opravljati dejavnost socialnega podjetništva, saj se odloči za dejavnost zaposlitvenega centra. Navaja, da se je tudi tožeča stranka v postopku pridobitve statusa zaposlitvenega centra zavedala, da se bo morala statusu socialnega podjetja odpovedati, ko bo o nezdružljivosti obeh statusov svoje stališče podala tudi sodna praksa. O tem prilaga zapisnik o pregledu pogojev za ustanovitev zaposlitvenega centra z dne 5. 3. 2014 in izjavo tožeče stranke z istim datumom.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi. Dodaja, da tudi iz jezikovne razlage 9. člena ZSocP in načina, kako je vanj umeščena beseda „tudi“ izhaja, da je beseda tudi del vrinjenega stavka „tudi če ima status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra po predpisih, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov“. S tem je poudarjeno, da pravilo, da se podjetje ne more preoblikovati v socialno, če ima finančne težave, velja celo za invalidska podjetja in zaposlitvene centre. Glede izjave tožeče stranke, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, pa dodaja, da je bila ta izjava pogojna, če bi sodišče odločilo, da sta statusa zaposlitvenega centra in socialnega podjetja nezdružljiva.

Tožba ni utemeljena.

Opredelitev, cilje in načela socialnega podjetništva, določa ZSocP, ki predpisuje dejavnosti socialnega podjetništva in pogoje zaposlovanja, pod katerimi socialna podjetja opravljajo dejavnosti, pogoje, pod katerimi pravne osebe pridobijo status socialnega podjetja, način pridobitve in odvzem statusa, posebne pogoje poslovanja socialnih podjetij, evidence, ki se vodijo na področju socialnega podjetništva ter nadzorstvo (1. člen ZSocP).

Nepridobitna pravna oseba lahko posluje kot socialno podjetje, če pridobi status socialnega podjetja pod pogoji, navedenimi v 8. členu tega zakona. Omejitve za pridobitev statusa socialnega podjetja določa 9. člen. Ta v tretjem odstavku pravi, da nepridobitna oseba ne more pridobiti statusa socialnega podjetja, tudi če ima status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra po predpisih, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, če je v času postopka registracije spremembe akta o ustanovitvi ali temeljnega akta, s katerim se preoblikuje socialno podjetje, v stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave ali likvidacije ali če nima poravnanih vseh dospelih davčnih obveznosti in prispevkov za socialno varnost delavcev.

Prepoved poslovanja kot socialno podjetje in prenehanje statusa ureja 20. člen ZSocP. Razlogi za prepoved poslovanja in prenehanje statusa so navedeni v prvem odstavku tega člena, med njimi pa je v sedmi alinei, če socialno podjetje preneha opravljati dejavnost socialnega podjetništva ali drugo dejavnost, ki jo opravlja kot socialno podjetje.

Pravnomočno odločbo o prepovedi poslovanja kot socialno podjetje pristojni minister posreduje registrskemu organu, ki iz sodnega ali drugega registra oziroma javne evidence pri firmi ali imenu nepridobitne pravne osebe izbriše dostavek socialno podjetje ter vpiše številko in datum pravnomočnosti odločbe (četrti odstavek 20. člena ZSocP). Z dnem izbrisa iz četrtega odstavka tega člena nepridobitni pravni osebi status socialnega podjetja preneha (šesti odstavek 20. člena ZSocP).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. Zgolj gramatikalna razlaga tretjega odstavka 9. člena ZSocP bi lahko pripeljala tudi do razumevanja, ki ga zagovarja tožeča stranka, torej, da pravilo, da se podjetje ne more preoblikovati v socialno, če ima finančne težave, velja „tudi“ za invalidska podjetja in zaposlitvene centre. Vendar je gramatikalna razlaga le ena od možnih razlag, ki pa jo je treba dopolniti z drugimi. Ni namreč videti nobenega razloga, da bi bilo treba posebej poudarjati, da pravilo, da nepridobitna oseba ne more pridobiti statusa socialnega podjetja, če je v stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave ali likvidacije ali če nima poravnanih vseh dospelih davčnih obveznosti in prispevkov za socialno varnost delavcev, velja tudi za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, saj je to z nomotehničnega vidika povsem nepotrebno.

Teleološka razlaga, to je razlaga po namenu zakonodajalca, pa jasno kaže na to, da je bil namen zakonodajalca preprečevanje podvajanja spodbud, do katerih so upravičena invalidska podjetja in zaposlitveni centri na podlagi ZZRZI s spodbudami po ZSocP (Poročevalec DZ z dne 19. 1. 2011). Iz tega pa sledi, da je navedeno določbo treba razumeti tako, da gre za alternativno navedene razloge za nemožnost kumuliranja statusa socialnega podjetja (glej tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cpg 441/2014, ki se je sicer ukvarja z nekoliko drugačnim vprašanjem) s statusom zaposlitvenega centra.

Po presoji sodišča je pravilen tudi zaključek iz izpodbijane odločbe, da so s tem, ko je tožeča stranka pridobila status zaposlitvenega centra, nastopili pogoji za izdajo izpodbijane odločbe po sedmi alinei 20. člena ZSocP. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi morala biti pridobitev statusa zaposlitvenega centra navedena kot samostojen razlog za prepoved in prenehanje statusa socialnega podjetja v prvem odstavku 20. člena ZSocP. S tem, ko je tožeča stranka pridobila status zaposlitvenega centra, ki ga ni mogoče imeti hkrati s statusom socialnega podjetja, je s samim (konkludentnim) ravnanjem izrazila voljo poslovati kot zaposlitveni center, kar pomeni, da je nastopila pravna posledica iz sedme alinee prvega odstavka 20. člena ZSocP.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških postopka sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.