Jedro

Tožena stranka od hrvaških organov ni dobila informacije, ali imajo upravni organi oziroma sodišče na Hrvaškem ustaljeno sodno prakso, da prosilcev za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo zaradi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/3 (1313-09) z dne 20. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja dejanske in pravne razloge za svojo odločitev, ki jo je oprla na dokumente, ki se nahajajo v upravnem spisu in izjavo tožnika pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 18. 12. 2012. V dejanskem pogledu se je pri odločitvi oprla na ugotovitev Policijske postaje Ilirska Bistrica, kot izhaja iz policijske depeše v upravnem spisu z dne 6. 12. 2012, da je bil tožnik obravnavan skupaj še s 5 osebami, s katerimi ga je policija prijela tega dne ob 5.39 uri v naselju Zalči, občina Ilirska Bistrica. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je skupaj z ostalimi dne 5. 12. 2012 ob 23. uri peš ob železniških tirih med Šapijanami (v RH) in Ilirsko Bistrico ilegalno prečkal državno mejo, policisti pa so pri njem našli tudi dokaze, da se je pred prihodom v Slovenijo zadrževal na Hrvaškem, in sicer hrvaško železniško vozovnico in hrvaški kovanec. Na podlagi podatkov citirane depeše policije in pri njem najdenih dokazov o zadrževanju na ozemlju Hrvaške, na podlagi katerih tožena stranka z gotovostjo zaključuje, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada RS s sklepom z dne 15. 5. 2008 razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008) v skladu z 2. odstavkom 61. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), je tožena stranka odločila, da njegove prošnje ne bo obravnavala in jo je zavrgla, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška, čeprav je tožnik zatrjeval, da se tam pred prihodom v Republiko Slovenijo ni zadrževal, a je imel pri sebi dokaze o zadrževanju na Hrvaškem. Poleg tega pa ni navedel nobenih razlogov, zakaj Republika Hrvaška zanj osebno ne bi bila varna država.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbenem predlogu pa predlaga, naj sodišče odloči, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. V tožbi navaja, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, pač pa je prispel v Slovenijo iz Italije, zaprt v tovornjaku, s katerim se je vozil približno 6 – 7 ur, nato pa je izstopil na neki bencinski črpalki, misleč, da je v Franciji, a je tam izvedel, da je v Sloveniji. Podatki v policijski depeši ne morejo biti verodostojni, ker razgovor na policiji ni potekal v farsi jeziku, ki ga razume tožnik, pač pa je bil navzoč arabski prevajalec, vsa komunikacija pa je potekala v slabi angleščini, tako da tožniku ni znano, kaj je v policijski depeši zapisano. Njena vsebina ni bila tožniku nikoli prebrana, niti je ni podpisal. Prevajalec za arabski jezik ni tožnika ničesar spraševal in je kar po svoje nekaj povedal policistom. Prav tako tudi ne drži, da bi imel pri sebi vozovnico hrvaških železnic in hrvaški kovanec, saj je imel pri sebi le cigarete in nič drugega. Zgolj podrejeno tožnik ugovarja, da tudi če bi držalo, da sta hrvaška železniška vozovnica in kovanec njegova, to še ne zadošča za zavrženje njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj je tožena stranka napačno interpretirala 60. člen ZMZ, ker v konkretnem primeru ni ugotovila zveze med tožnikom in državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Iz sodne prakse in dosegljive literature lahko taka smiselna zveza nastane šele, če ta oseba v taki državi nekaj časa prebiva, in to legalno, na podlagi vizuma, dovoljenja za prebivanje in podobno, šele zatem pride na vrsto ugotavljanje, ali je to državo mogoče šteti za varno tretjo državo za konkretnega prosilca. Obstajati mora vsebinska povezava med prosilcem in tretjo državo, zaradi katere je smiselno, da prosilec odide v tretjo državo in zaprosi za azil, ker bo ta vsebinska povezava lahko imela vpliv na presojo verodostojnosti in celovito presojo vseh ostalih pogojev za odločanje o mednarodni zaščiti, za katere država, ki vrača prosilca v tretjo varno državo niti ne ve oziroma jih ne pozna, kot to izhaja iz sodbe I U 1338/2011. Tožena stranka pa v konkretnem primeru takšnih okoliščin niti ni ugotavljala, niti ni v izpodbijanem sklepu obrazložila te vezi. Tako izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve o dejstvih, ki so pravno relevantna za končno odločitev in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz citirane sodbe Upravnega sodišča izhaja tudi, da tožena stranka ne more uporabiti koncepta varne tretje države, če pri tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in je ne bo vsebinsko obravnavala, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel. V konkretnem primeru v spisu ni nobenega takšnega podatka in tudi tožena stranka se v svoji obrazložitvi ne sklicuje na nobeno takšno okoliščino, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo, tako da tudi iz tega vidika dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, materialno pravo pa je napačno uporabljeno, in sicer določba 60. člena ter 1. odstavka 63. člena ZMZ. V tožbi izpostavlja, da so tožnika slovenski policisti takoj po prijetju hoteli vrniti na Hrvaško, vendar je Hrvaška njegov sprejem zavrnila, zato se tožniku poraja dvom, ali bo dejansko vsebinsko Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo. Nadalje tožnik meni, da je navedena določba 60. člena ZMZ „in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje“ v neskladju z mednarodnim pravom, saj je z njo enostransko določena neka tretja država, ki naj bi bila pristojna za obravnavanje prošnje. Po mnenju tožnika ga Slovenija ne more vrniti v državo, ki k sprejetju prosilca za mednarodno zaščito ni zavezana z mednarodno pogodbo, v tem pogledu pa določba 60. člena ZMZ ni v skladu z mednarodnim pravom in je tudi v neskladju z Ustavo. V nadaljevanju citira izpostavljeni del sodbe I U 1929/2010 in dodaja, da sodba I U 1982/2011 z dne 14. 1. 2011 (pravilno: I U 1982/2010), na katero se sklicuje tožena stranka, ni dostopna na uradni spletni strani Vrhovnega sodišča, zato tožniku njena vsebina ni znana in se do nje ne more opredeliti. Sodišču predlaga, da izvede dokaze z vpogledom listin upravnega spisa in zaslišanjem tožnika ter policistov A.A. in B.B. ter prevajalca, ki je sodeloval v postopku s tožnikom na Policijski postaji Ilirska Bistrica.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločilo s sklepom št. I U 1983/2012-4 z dne 7. 1. 2013 tako, da je začasno do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa, ker je presodilo, da bi bila v primeru izvršitve izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Republiki Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršena pravica tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se jo razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po 2. odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V 2. odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito, obvestilo pa mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sporno pa je, ali se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in ali je imel v postopku učinkovito možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil, saj v tožbi navaja, da s tolmačem za arabski jezik, ki je sodeloval v postopku s tožnikom na policijski postaji ni komuniciral, saj je tožnikov materni jezik dari – farsi in ne arabski jezik.

Tožnik sicer ni v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, ko je imel pravnega zastopnika, predložil dokazov, da Hrvaška za njega ni varna tretja država, vendar gre za dokaz, do katerega bi bistveno lažje prišla tožena stranka, če bi dobila verodostojno informacijo od hrvaških organov, ali imajo upravni organi oziroma sodišče na Hrvaškem ustaljeno sodno prakso, da prosilcev za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo zaradi sodb ESČP v zadevah M.S.S. proti Grčiji in Belgiji z dne 21. 1. 2011, kjer je bilo ugotovljeno, da gre za sistematične kršitve pravic prosilcev za mednarodno zaščito iz 3. člena EKČP in Ahmade proti Grčiji z dne 25. 9. 2012, kjer je bilo stanje, ugotovljeno v sodbi M.S.S., še enkrat potrjeno in je bilo ugotovljeno tudi, da je bil pritožnik v tej zadevi kot nezakoniti migrant zaprt v okoliščinah, ki so pomenile kršitev 3. in 5. člena EKČP, zaradi tega, ker je bil nezakoniti prebežnik, ki čaka na odstranitev v Afganistan brez dostopa do azilnega postopka. Tožena stranka je ta vidik ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru zaradi napačne uporabe materialnega prava (2. odstavek 63. člena ZMZ) opustila, zato je že iz tega razloga sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh po prejemu sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja in postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbi moralo ugoditi že iz navedenih razlogov, glavne obravnave ni opravilo (sojenje na seji), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).