Jedro

Davčno olajšavo za vlaganje na demografsko ogroženih območjih po ZDDPO (1990) lahko po uveljavitvi ZDDPO (1993) do konca uveljavi le tista pravna oseba, ki jo je uveljavljala na dan začetka uporabe ZDDPO (1993).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo Davčnega urada Koper z dne 17. 1. 2000, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 12. 2004, s katero je bila prvostopna odločba spremenjena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in sicer tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. V preostalem delu pa je bila revidentova pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Prvostopni davčni organ je odločil, da je revident dolžan plačati: davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 2.961.232,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.1. izreka), davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 5.219.092,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.2. izreka) ter akontacije davka od dobička pravnih oseb za obdobje od 1. 1. do 31. 10. 1999 v znesku 4.349.240,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.3. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se revidentu glede na 64. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO/93 (Ur. l. RS, št. 72/93, 20/95, 18/96-ZDavP, 34/96 in 82/97 – odl. US) ne prizna davčna olajšava iz 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO/90 (Ur. l. RS, št. 48/90 in 32/91), ker je davčno olajšavo prvič uveljavljal šele v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 1997. 3. Revident dovoljenosti revizije ne utemeljuje. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Zahteva tudi plačilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizijske navedbe niso utemeljene, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ponovno odloča o vloženi reviziji, kajti sklep Vrhovnega sodišča X Ips 389/2007 z dne 7. 2. 2008, s katerim je bila revizija zavržena kot nedovoljena, je Ustavno sodišče z odločbo Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009 razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

7. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident je v tožbi označil vrednost spornega predmeta (10.952.250,00 SIT, sedaj 45.702,93 EUR), kar po stališču Ustavnega sodišča zadostuje za dovoljenost revizije v upravnem sporu.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je glede na določbo 64. člena ZDDPO/93 revident upravičen pri obračunu davka od dobička pravnih oseb za leti 1997 in 1998 uveljavljati davčno olajšavo za pričetek poslovanja na demografsko ogroženem območju po drugem odstavku 21. člena ZDDPO/90. 9. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je revident, ki je bil ustanovljen z vpisom v sodni register dne 26. 10. 1993, prvič uveljavljal obravnavano davčno olajšavo v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 1997. Do uveljavitve ZDDPO/93 (15. 1.1994) torej obravnavane davčne olajšave nesporno ni uveljavljal, kar pomeni, da tudi ni pridobil pravice do uveljavljanja te olajšave v bodoče, kot zmotno navaja v reviziji.

10. Zato po presoji Vrhovnega sodišča te olajšave ne more uspešno uveljavljati v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leti 1997 in 1998. Po 64. členu ZDDPO/93 lahko to davčno olajšavo, do poteka dobe, uveljavljalo le tisti davčni zavezanci, ki so na dan uveljavitve ZDDPO/93 uveljavljali davčno olajšavo po 21. in 24. a členu ZDDPO/90. 11. Namen zakonodajalca je bila uveljavitev večletnega prenosa (preteklih) izgub, s čimer je davčna olajšava za začetek poslovanja izgubila svoj namen in je bila nezdružljiva z novo rešitvijo. Pri čemer pa je bilo omogočeno davčnim zavezancem, ki še niso izkoristili davčne olajšave za začetek poslovanja, da tudi po uveljavitvi ZDDPO/93 lahko do izteka olajšave izkoristijo davčno olajšavo po ZDDPO/90 (Predlog ZDDPO/93 v Poročevalcu Državnega zbora, št. 36/93 z dne 5. 11. 1993, str. 53, točka 5, odstavek 3 in str. 59, točka 5, alineja 4). Namen zakonodajalca, kot izhaja iz obrazložitve predloga ZDDPO/93, je torej omogočiti davčnim zavezancem, ki ob uveljavitvi ZDDPO/93 že koristijo davčno olajšavo, pa je še niso izkoristili, da jo uveljavijo do konca.

12. Na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva sklicevanje na Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji – ZSRDO, kajti ta zgolj na načelni ravni določa, da se razvoj demografsko ogroženih območij spodbuja tudi z davčnimi olajšavami. Konkretizacija tega ukrepa pa je bila izvedena v ZDDPO/90, ki je prenehal veljati z ZDDPO/93. 13. Enako stališče izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 836/2001 z dne 5. 4. 2005 in sodba X Ips 201/2005 z dne 26. 11. 2009). Zato tudi niso utemeljene revizijske navedbe o kršitvi ustavnih pravic zaradi neenotne prakse davčnih organov (14., 22. in 25. člen Ustave). Vrhovno sodišče ima glede tega pravnega vprašanja usklajeno upravnosodno prakso, ne more pa posegati v odločitve davčnih organov, če niso predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Do dokazil, ki jih je revident priložil reviziji, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, kajti po 87. členu ZUS-1 smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

14. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do bistvenih tožbenih navedb, do ostalih pa se mu, ob primerni uporabi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ni treba opredeljevati.

15. V obravnavani zadevi gre zgolj za vprašanje pravilne razlage in uporabe materialnega prava, relevantno dejansko stanje pa ni sporno. Ker je v prvem odstavku 59. člena ZUS-1 določeno, da lahko sodišče prve stopnje odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, med satankama upravnega spora ni sporno, po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji. Revident je svojo razlago materialnega prava podal v tožbi. Pa tudi sicer, izdaja sodbe brez oprave glavne obravnave, v revizijskem postopku ni absolutna, ampak zgolj relativna kršitev določb postopka v upravnem sporu, zato bi moral revident pojasniti vpliv sojenja na seji na odločitev v obravnavani zadevi, česar pa ni storil (prim. 1. točko prvega odstavka 85. člena in drugi in tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vloženo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

18. Ker revident v revizijskem postopku ni uspel, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.