Jedro

Če zagovornik obdolženca pred začetkom glavne obravnave na tiskovni konferenci ugotovi in dokaže, da je nosilni dokazni vir za storitev kaznivega dejanja v obrazložitvi obtožnega predloga predstavljen kot resničen, čeprav ni, potem ni dopusten sklep, da je zagovornik s tem storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja in zagovornikovega načina podajanja informacij na tiskovni konferenci pa prav tako ni mogoče sklepati, da je bil zagovornik do vložnice obtožnega predloga zaničljiv.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se obtoženega A. A. oprosti obtožbe, da je o kom trdil nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu s tem, da je dne 20. 6. 2011 v Ljubljani na novinarski konferenci predsednika stranke B. B. in odvetnika A. A.: Kazenska ovadba zoper tožilko C. C., na kateri je bil predstavljen tudi obtožni predlog zoper B. B. zaradi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ z namenom, da bodo novinarji to objavili v medijih izjavil, da je tožilka v obtožni predlog zapisala lažno vsebino, da je ključni dokaz v tem obtožnem predlogu izmišljen in prirejen za potrebe tega postopka in da je tožilka s tem, ko je lažno vsebino zapisala v obtožni predlog, tudi zlorabila svoj položaj, da je ponaredila listino – ponaredila v tem smislu, da je v obtožni predlog zapisala čisto neresnico in da so vsi dokazi vključno s tem elektronskim sporočilom (ki je podrobno opisano pod točko I. izreka izpodbijane sodbe), zgolj plod domišljije gospe C.; takšne trditve, ki so bile povzete dne 21. 6. 2011 v časopisu ... v članku z naslovom B. s kazensko ovadbo nad tožilko v zadevi D. in v časopisu ... v članku z naslovom „Ključni dokaz proti B. je izmišljen in ponarejen“ in se nanašajo na delo C. C., višje državne tožilke na ..., ki je vložila prej navedeni obtožni predlog pod opr. št. Ktr 169/10-6/CC,vg z dne 6. 8. 2010 z dne 6. 8. 2010 in ki je uradna oseba skladno z 2. točko prvega odstavka 99. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), pa lahko škodujejo njeni časti in dobremu imenu, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženega A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

IV. Sicer se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo I K 10099/2012 z dne 23. 12. 2015 je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožena B. (B.) B. in A. A. za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 v točki I. izreka iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

2. Za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 v točki II. izreka je obtoženega A. A. spoznalo za krivega. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo 40 dnevnih zneskov po 120,00 EUR v skupnem znesku „4.400,00 EUR“ in preizkusno dobo enega leta.

3. V točki III. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega B. (B.) B. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženega B. bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi A. A. dolžan povrniti „polovico stroškov“ iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se odmerijo „v polovičnem znesku sodne takse, to je 100,00 EUR“.

4. Zoper sodbo v točki I. in II. izreka je pritožbo vložila državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

5. Zoper obsodilni del sodbe so pritožbo vložili zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Na pritožbo državne tožilke so zagovorniki obtoženega A. podali odgovor in predlagali, da se pritožba državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

7. Pritožba državne tožilke je neutemeljena, pritožba zagovornikov obtoženega A. pa je utemeljena.

H kaznivemu dejanju pod točko I izreka izpodbijane sodbe

8. Razpravo glede vprašanja, ali sta obtožena B. in A. izvršila znake kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, je pravzaprav zamejila v uvodu svoje pritožbe okrožna državna tožilka. Za odločilno okoliščino, ki se tiče tako kaznivega dejanja v točki I izreka, kakor tudi v točki II izreka sodbe prvega sodišča, to je ali je E. E. 8. 9. 2005 ob 9.53 uri poslala elektronsko sporočilo F. s sledečo vsebino: „Da bodo morali to odločitev uskladiti še s predsednikom Vlade na čemur trenutno delamo. Šele potem, ko bomo od njega prejeli pozitivno odločitev bomo hitro sprejeli nadaljnje korake.“ je pritožnica na drugi strani v drugem odstavku pritožbe zapisala: „... da E. E. ob 9.53 uri 8. 9. 2005 F. F. ni poslala ničesar in da je v tem delu zadeva kristalno jasna.“ V dejstvenem opisu kaznivega dejanja krive ovadbe, ki naj bi ga storila oba obtoženca, je trditev, da je državna tožilka C. C. v razloge obtožnega predloga Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ktr 169/10-6/CC z dne 6. 8. 2010 (stran 70 obtožnega predloga) vpisala lažno vsebino. Ali drugače povedano, če je kristalno jasno, da E. E. F. ni poslala ničesar in če je navedba v razlogih obtožnega predloga, da je sporočilo bilo F. poslano, je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kazenska ovadba vsebovala navedbo objektivno resničnih okoliščin. Sodeči senat je zato pravilno presodil, da je besedilo kazenske ovadbe na katerega se je sestavljalka obtožnega predloga zoper obtoženega A. in ostale sklicevala odraz resničnosti, zaradi česar je bil obtožni predlog v tem delu napačen.

9. V konkretnem opisu kaznivega dejanja v točki I izreka je trditev za oba obtožena, B. in A., „da nista imela nobenega dokaza, ki bi utemeljeval utemeljenost suma, da je višja državna tožilka storila naznanjeno kaznivo dejanje“. Utemeljenost suma pomeni v procesni teoriji, pa tudi v ustaljeni sodni praksi, da je podana večja verjetnost, da se je dogodek pripetil, kot pa da se ni. Ali drugače povedano, prav zaradi tega, ker je v razlogih obtožnega predloga Ktr 169/10-6/CC na 70. strani glede elektronskega sporočila (osnutka) E. E. tudi dokazna izpeljava in to takoj za citiranim osnutkom sporočila, ki se glasi: „Sporoča mu, da ga bo takoj, ko bo prejela odgovor o tem obvestila“, z besednimi zvezami, da „mu sporoča“, pred tem pa še trditev „Sporočila mu je“, je bil na ravni utemeljenega suma dopusten sklep, če se bere obtožni predlog, da je E. to sporočilo poslala F. F., čeprav ga ni. In ker sta bila obtoženca seznanjena s kazensko ovadbo na podlagi katere je državna tožilka vložila obtožni predlog Ktr 169/10-6/CC in za katerega je obtoženi B. na tiskovni konferenci ugotovil, da med kazensko ovadbo in obtožnim predlogom obstaja prepis (copy-paste), razen glede problematiziranega elektronskega sporočila, je ovržena teza pritožnice, da obtoženca z določenimi dejstvi in dokazi nista razpolagala.

10. V drugem odstavku na drugi strani pritožbe je državna tožilka še zapisala, „da bi E. E. F. F. ob navedenem času poslala elektronsko sporočilo, iz zgoraj navedenega iz ničesar ne izhaja, saj tega oškodovanka v obrazložitvi obtožnega predloga ni navedla.“ Pritožbeno sodišče je v zvezi s takšno pritožničino trditvijo ugotovilo nasprotno, saj je s pazljivim branjem 70. strani obrazložitve obtožnega predloga Ktr 169/10-6/CC z besednimi zvezami „v imenu G. G. poslala E. E.“, „v katerem se F. zahvaljuje“, „sporočila mu je“, „sporočam mu“, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da tudi povprečni bralec takšnega zapisa v obtožnem predlogu lahko jasno razume, da je E. E. obremenilno elektronsko sporočilo (osnutek) poslala F. To elektronsko sporočilo pa je bilo tudi nosilno na tiskovni konferenci oziroma v kazenski ovadbi tako glede kaznivega dejanja v točki II, kakor točki I izreka prvostopenjske sodbe. Prav elektronsko sporočilo pa je bila rdeča nit obtožencev, še posebej obtoženega A. na tiskovni konferenci dne 20. 6. 2011. 11. Pritožnica še nadalje izpostavlja sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 41637/2011, ki naj bi dokazoval obtožbeni očitek. Pritožbeni senat ugotavlja, da je v citirani zadevi Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče presojalo vprašanje utemeljenosti suma in še to v zvezi z materialnim preizkusom obtožnega predloga. Takšen preizkus, da ni podan utemeljen sum, je lahko oprlo na okoliščino, ker je pisec obtožnega predloga, čeprav mu to ni bilo potrebno glede na takrat veljavno procesno zakonodajo, navedel tudi obrazložitev, iz katere pa ni izhajal utemeljen sum.

12. Vsa nadaljnja vprašanja okrožne državne tožilke v njeni pritožbi o procesnem vodenju glavna obravnave, o dopustnosti oziroma nedopustnosti postavljanja vprašanj so zaradi povedanih ugotovitev brezpredmetna.

H kaznivemu dejanju v točki II izreka

13. Uvodoma pritožba zagovornikov obtoženega A. uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke 372. člena ZKP, ker če je bil obtoženi A. oproščen kaznivega dejanja v točki I izreka prvostopenjske sodbe, bi zaradi pravila konsumpcije med kaznivima dejanjema krive ovadbe in žaljive obdolžitve bilo potrebno obtoženega A. takšne obtožbe oprostiti. Izjava obtoženega A., ki je bila predmet inkriminacije v vloženi obtožnici ni bila podana v kazenski ovadbi zoper C. C., ampak na novinarski konferenci 20. 6. 2011. Zato zatrjevana kršitev, da pravilo o navideznemu steku ni bilo uporabljeno, ni podana.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da je bil namen tiskovne konference seznaniti javnost z drugačnim pogledom na kazensko zadevo, ki jo je začrtal obtožni predlog državne tožilke C. C. Ni nepomembna ugotovitev, ki je razvidna iz prepisa tiskovne konference obeh obtožencev z dne 20. 6. 2011, da je bila konferenca opremljena s slikovnimi materiali, kar je obtoženi A. že takoj na začetku novinarske konference prisotne novinarje tudi opozoril in da naj novinarji sproti spremljajo prosojnice, na katerih je prikazal ključne vsebine obtožnega predloga in kazenske ovadbe v zadevi zoper obtožene B. in ostale. Obtoženi A. se je osredotočil na ključni dokaz, ki ga je pritožbeno sodišče že večkrat povzelo glede razlogov h kaznivemu dejanju v točki I izreka prvostopenjske sodbe. To je ali je E. E. poslala elektronsko sporočilo F. F. Povsem sprejemljiva za predkazenski postopek je po presoji pritožbenega sodišča reakcija obtoženega B., kakor tudi obtoženega A., kot njegovega zagovornika v kazenskem postopku „D.“, da sta poskušala že pred razpravo na sodišču ovreči obtožni predlog kot vodotesnega. Tudi sicer je tiskovna konferenca glede odločilnega dokaza (osnutka) elektronskega sporočila temeljila na ugotovitvi o preslikavi obtožnega predloga s kazensko ovadbo, ki jo je v zadevi „D.“ vložila policija. Tako je konkretno za to elektronsko sporočilo in sicer glede vprašanja ali je bilo poslano F. ali ne, obtoženi A. na tiskovni konferenci trdil, nedvoumno pa ugotovil na podlagi kazenske ovadbe, kar je pritrdila v tem pritožbenem postopku tudi državna tožilka, da elektronsko sporočilo F. ni bilo poslano. In ker je prav v tem elektronskem sporočilu edinkrat omenjen „predsednik Vlade“, kar je bil v tistem času obtoženi B., je bil zato dopusten A. sklep, da je bil ta dokaz izmišljen.

15. Pritožniki so v pritožbi navedli izjavo obtoženega A. s tiskovne konference, citat: „seveda tožilka v obtožnem predlogu navaja še nekatere druge dokaze, ki pa seveda nikjer neposredno ne govorijo o gospodu B. B. in vsi dokazi, vključno s tem elektronskim sporočilom so zgolj plod domišljije tožilstva, ki povezujejo določene zadeve v tem obtožnem predlogu, torej domišljije gospe C.“. V nadaljevanju pritožniki izvajajo sklep, da gre za povezavo indicev za katero je potrebna domišljija. Kar bi pomenilo oceno obtoženega A. o plodu domišljije tožilstva oziroma tožilke C. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je vsebinsko domišljija dvopomenska. Pomeni prosto kombiniranje misli in predstav, lahko pa pomeni tudi predstavo, ki ni osnovana na resničnosti. In ker pritožniki za obtoženega A., ko je uporabil besedo „domišljija“ izražajo indično sklepanje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, zlasti pa glede vsebine tiskovne konference razumeti problematizirano besedo kot prosto kombiniranje misli in predstav, kar pa ne pomeni prav nobene žaljive konotacije. Tudi ne v smislu reduciranega opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku v točki II. Ali drugače povedano in prevedeno, vsi dokazi, ki jih je državna tožilka zapisala v obtožni predlog Ktr 169/10-6/CC so bili plod indicev. Ta segment je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 22 sicer razlagalo z drugopomenko, češ da so to takšni dokazi, ki ne obstojajo, da so sad domišljije državne tožilke, kar pa je iztrgano iz konteksta in pravzaprav neupravičena kritika sodišča prve stopnje do izvajanja obrambe osumljenca v predkazenskem postopku.

16. Vsakdo, še tembolj pa osumljeni v zadevi „D.“, ki je javna oseba, kar je bil v tistem času nedvomno predsednik Vlade Republike Slovenije, ima pravico, da se zaradi stigmatizma vloženega obtožnega predloga izjasni do obremenilnih dejstev. Takšno obrambno reagiranje je še bolj izrazito, če zazna, pa magari, če samo eno dejstvo oziroma dokaz, ki ni resničen, da to potencira in tudi na psihološki ravni še pred začetkom glavne obravnave poskuša negirati obtožbeno tezo. Prav to pa je storil obtoženi A. na tiskovni konferenci, kjer naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršil zatrjevano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

17. Nosilno stališče sodišča prve stopnje, vsaj tako kot je zapisano v sodbi, je, da je v kazenski ovadbi obstajalo „natanko 17 dokazov ekskluzivno zoper obtoženega B. (B.) B., ki jih je državna tožilka uporabila v obtožbi kot obremenilne in da izvirajo iz različnih dokaznih virov“. Pregled prilog na katere se sklicuje prvo sodišče lahko indično usmeri kazensko pravno pozornost zoper obtoženega B. Vendar pa je sodišče pri nekaterih od 17 „ekskluzivnih dokazov“ presojalo vpletenost B. B. in tako tudi samo prosto kombiniralo misli in predstave, to pa zato, ker bi posamezne dokaze oziroma dokazne vire v postopku dokazovanja sploh ni izvedlo. Na povsem primerljiv način pa je obtoženi A. fokusiral elektronsko sporočilo, ki ga je sestavila E. E. in ker je celo s stopnjo gotovosti trdil, da sporočilo F. ni bilo poslano in ker indično sklepanje v obtožnem predlogu glede tega dokaza ni bilo utemeljeno, je zato pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Zaradi uporabljene določbe člena 358 ZKP je pritožbeno sodišče v točko II izreka te odločbe povzelo vsebinsko takšen opis kaznivega dejanja kot je bil zapisan v obtožnici Kt(1) 4519/11-VU z dne 20. 2. 2012. Sklepno, obtoženi A. je na tiskovni konferenci predstavil resnično dejstvo, to je, da E. E. problematiziranega elektronskega sporočila ni poslala F. 18. Zaradi takšne odločitve sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbe državne tožilke zoper sodbo prvega sodišča v točki II. izreka, ki pa itak kritizira samo redukcijo dejstvenega opisa kaznivega dejanja.

19. Ob ugotovitvi, da je pritožba državne tožilke neutemeljena, utemeljena pa je pritožba zagovornikov obtoženega A., je sodišče druge stopnje odločilo tako kot je razvidno v izreku te odločbe. Stroškovni sklep je posledica sprejete odločitve in temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.