Jedro

Pritožba sicer navaja, da se edini podatek, ki se nanaša na stanje pred zatrjevanim posegom, nahaja v zazidalnem načrtu, kjer potek trase opredeljujeta njen vris in oznaka parcele, po kateri ta poteka. Vendar je prvostopno sodišče to listino, glede na nasprotujoče trditve pravdnih strank, dokazno ocenjevalo, kar je vodilo k pravilnemu zaključku, da tožnika nista zmogla dokaznega bremena glede posega, za katerega sta zatrjevala, da predstavlja vznemirjanje njune lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (tudi tožnika, pritožnika v nadaljevanju) je s tožbo zahtevala, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna prenehati vznemirjati tožečo stranko v njeni lastninski pravici in v njeni posesti parc. št. *417/0 k.o. ... in je dolžna v roku 15 dni zasuti cca 2 m širok in 1 m globok jarek, ki ga je vzpostavila na njeni parceli, tako da bo površina zasutega jarka izravnana z njegovimi bregovi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.‶ Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (izrek pod točko I) in odločilo o stroškovni posledici (izrek pod točko II).

2. Tožnika s pritožbo, vloženo po pooblaščenki, izpodbijata sodbo v celoti, kot to izhaja iz vsebine, iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Sodišču očitata, da je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, in sicer je kršilo njuno pravico do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko ni neposredno zaslišalo izvedenca geodetske stroke in pridobilo pisnih dopolnitev njegovega in mnenja izvedenca gradbene stroke, kot sta to predlagala. Navedba o nepotrebnosti glede na strokovno in argumentirano podani pisni mnenji ne pomeni zadostne obrazložitve za zavrnitev dokaznega predloga, ker sodišče ni pojasnilo razlogov nepotrebnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Sodišču očitata tudi napačno uporabo materialnega prava, ki se kaže v porazdelitvi dokaznega bremena, in posledično nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Na parceli št. *417 k. o. ..., katere solastnika sta, ni stvarnega bremena, ki bi opravičevalo kakšne posege tožene stranke vanjo. Tožena stranka, v katere upravljanju se nahaja sporni jarek, mora dokazati, da ima za tak poseg pravno podlago. Edini dokument, ki se ne nanaša na načrtovani poseg z »ureditvijo« jarka ali ne obravnava že izvedenega posega, in ki dokazuje stanje pred posegom, je zazidalni načrt iz leta 1994, zanj pa je izvedenec geodet povedal, da vrisani jarek ne poteka po zemljišču tožnikov, pač pa po sosednjem zemljišču. Zato bi morala toženka dokazati, da naj bi se kot nestalni površinski vodotok nahajal na zemljišču tožnikov, še preden je tožena stranka v letu 1996 pristopila k njegovi ureditvi. Ob tem, ko izvedenec geodetske stroke (tako v dopolnitvi mnenja in v odgovoru na poziv z dne 13. 5. 2022) brez vpogleda v originalno projektno dokumentacijo ni mogel zanesljivo umestiti jarka, kot je opredeljen v načrtih, v prostor, je ostalo to vprašanje odprto, sodišče pa se do njega sploh ni opredelilo niti ni obrazložilo nepomembnosti izjave izvedenca, ob čemer je obrazložitev tudi sama s sabo v nasprotju. Sodišču očita, da na med postopkom izpostavljena vprašanja, ki jih je v okviru pripomb zastavilo izvedencu, ni odgovorilo.

Prvostopno sodišče nadalje graja, ker se je sklicevalo na javne listine (odločba pod A11, mnenje Agencije RS pod B15, vodnogospodarsko soglasje pod B21), katerih vsebino je povzelo, ni pa napravilo dokaznega sklepa o tem, kaj naj bi na podlagi teh listin štelo za dokazano, niti ni opravilo celovite dokazne presoje v skladu z 8. členom ZPP. Upravičenost posega bi morala dokazovati tožena stranka. Obrazložitev je nadalje v nasprotju sama s seboj, saj po eni strani v točki 30 navaja, da prikaz v zazidalnem načrtu ni zanesljiv (ko je vrisana trasa jarka po sosednjem zemljišču), nato pa, da se gradbeno dovoljenje izda le na osnovi veljavnih prostorskih aktov; če se torej gradbeno dovoljenje izda na podlagi takega načrta, se lahko izda zgolj za poseg na tej konkretni parceli, glede na to, da je zazidalni načrt po tedaj veljavnem zakonu o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list SRS, št. 18-931/1984) v tistem času predstavljal veljavni prostorski akt (27. člen citiranega zakona). Ker pa je tožena stranka izvedla jarek na parceli tožeče stranke, ga ni mogoče opredeliti kot vodotok, kar bi lahko izvedenec gradbene stroke potrdil, pa je sodišče dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, s čimer je grobo poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (člen 33 Ustave RS).

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka po pooblaščencu, v celoti, z obširnimi navedbami vsebinsko nasprotuje pritožbenim navedbam ter predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka jarek 7 prestavila oz. ga vzpostavila na nepremičninah pritožnikov; torej ravnanje vznemirjanja, kar je njuno dokazno breme, ni dokazano. Za zaslišanje izvedenca gradbene stroke ni bilo nobenega razloga, razlogi so sprejemljivi in dopustni. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od kršitev, ki jih uveljavljata tožeči stranki, prav tako pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zavrnilna odločitev, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izvedenih dokazov1 in po zavrnitvi predloga za neposredno zaslišanje izvedencev gradbene in geodetske stroke oz. za njuno pisno dopolnitev,2 temelji na sledečih zaključkih dejanske in pravne narave: - da sporni jarek, ki predstavlja nestalni površinski vodotok, torej naraven pojav, ki ni umetna tvorba, in je na mestu nahajanja obstajal že pred gradnjo avtoceste, v celoti poteka po parc. št. *417 k.o. ..., - da je bil jarek po v letu 1995 izdelani projektni dokumentaciji PGD, PZI, številka projekta ... P. d. d. kot jarek 7 naveden med jarki, ki jih je potrebno urediti in očistiti, pri čemer projektant projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ni definiral, po katerih parcelah poteka, temveč le, da je naloga obnoviti potok po obstoječi trasi, - da gre področje njegovega nahajanja šteti za vodno zemljišče, kar je dobrina splošnega pomena pod posebnim družbenim varstvom, - da je tožena stranka na podlagi vodnogospodarskega soglasja z dne 25. 3. 1996 izvedla ukrepe oz. posege, pomembne za urejanje vodnega režima, - da tožnika nista dokazala3 prvotnega drugačnega stanja oz. trase vodotoka (torej, da bi trasa vodotoka pred zatrjevanim posegom potekala izven nepremičnine v njuni so/lasti), niti, da jarek ni zgrajen na pravi parceli oz. je zgrajen na parceli mimo gradbenega dovoljenja (oz. da je tožena stranka vzpostavila dodatni jarek).

6. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,4 in na podlagi izvedenega dokaznega postopka izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ)5 glede negatorne (opustitvene) tožbe ter Zakona o vodah (ZV-1)6 v delu glede statusa zemljišča in glede sprememb vodnega režima, kot to izhaja iz podrobnejše obrazložitve v točkah 7, 27 in 28 izpodbijane sodbe. Pravilno je tudi povzelo pravno pomembna dejstva v sporu iz naslova zatrjevanega poseganja v lastninsko pravico tožnikov v obliki vznemirjanja, ter zaključilo,7 da tožnika nista izkazala že samega zatrjevanega posega, za katerega sta trdila, da predstavlja vznemirjanje, kar po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zavrnitev zahtevka.8 Tožeča stranka je namreč tista, ki mora glede na dikcijo 99. člena SPZ dokazati (-) poseg v njeno lastninsko pravico s strani tožene stranke9 ter (-) da gre za vznemirjanje, ki je protipravno, medtem ko je na toženi stranki dokazno breme, da ima ustrezen pravni naslov za svoje ravnanje. Odločitev je utemeljilo in obrazložilo z jasnimi in popolnimi razlogi, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

7. Glede očitka, da sodišče ni neposredno zaslišalo izvedenca geodeta in pridobilo pisnih dopolnitev njegovega in mnenja izvedenca gradbene stroke, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ta vsebinsko neobrazložen, saj ne pojasni obrazloženo vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve. Če je grajo šteti za obrazloženo, vsaj v delih, v katerih pritožnika v nadaljevanju pritožbe izpostavljata posamezna, zaradi zavrnitve njunega predloga nerazjasnjena vprašanja, je ta neutemeljena. Tako izpostavljata zapis izvedenca geodeta, da brez vpogleda v originalno projektno dokumentacijo ni mogel zanesljivo umestiti jarka, kot je opredeljen v načrtih, zaradi česar pritožbeno opozarjata, da je to vprašanje10 ostalo odprto, njun dokazni predlog pa je bil zavrnjen brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvostopno sodišče ob najprej res posplošeni obrazložitvi zavrnitve njune dokazne pobude zaradi nepotrebnosti v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, nato v nadaljevanju obrazložitve (točke 15 ter 17 do 23) vsebinsko izpostavilo razloge o zadostni pojasnjenosti obeh izvedenskih mnenj z dopolnitvami, ki jima je nato tudi v celoti sledilo kot strokovnima in argumentiranima. Takšno postopanje je obrazložilo, zato ni utemeljena niti nadaljnja graja, da je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, ker da po eni strani sodišče pritrjuje izvedenčevemu mnenju, hkrati pa se ne opredeli do njegovega opozorila o pomanjkljivem viru;11 pritožba ne izkaže zatrjevanega nasprotja,12 ki bi predstavljal pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Prvostopno sodišče je zadostilo standardu obrazloženosti zavrnitve pobude po ponovnem zasliševanju izvedencev oz. po njuni pisni dopolnitvi, saj je iz celotnega konteksta obrazložitve razbrati stališče sodišča do strankinih pripomb bistvenega pomena, in to na način, ki stranki omogoča prepoznati razloge za odločitev sodišča. Tudi sodnikovo pooblastilo glede izvedbe dokazov iz 2. odstavka 213. člena ZPP13 je bilo uporabljeno pravilno, saj pravica stranke do izvedbe dokazov, ki jih predlaga, ni neomejena. Ni namreč nujno, da sodišče izvede vse predlagane dokaze in sledi vsem dokaznim pobudam,14 ampak je to dolžno storiti le glede tistih, ki so pravno pomembne za odločitev. Kadar so pripombe stranke takšne, da ne povzročijo dvoma v pravilnost in popolnost mnenja,15 izvedenca, ki je mnenje podal že v pisni obliki, tudi ni potrebno še zaslišati. Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožnikov na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP niti zaradi zatrjevane kršitve pravice do izjave v postopku niti zaradi kršitve načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča razumno ocenilo, da obe pobudi za nadaljnje razjasnjevanje za odločitev nista potrebni. Zato tudi ni prišlo do posega v jamstva, ki jih zagotavlja Ustava RS v 22. členu z zagotavljanjem enakega varstva pravic, kar pritožnika uveljavljata s posledičnim zatrjevanjem posega v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Ob tem je dodati, da v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da bi gradbenik potrdil, da jarka ni moč opredeliti kot vodotok, predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, kar je v pristojnosti sodišča. Iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke tudi ni razbrati takšne vsebine ocene, kot mu jo pripisuje pritožba, in sicer, da jarek ne predstavlja umetne tvorbe pod pogojem, da je bil na istem mestu površinski vodotok že pred izvajanjem del na avtocesti. Gre za lasten zaključek pritožnikov, pri čemer pritožba spregleda, da se je izvedenec gradbene stroke o tem, da gre za naravni vodotok, decidirano izjasnil. 9. Zatrjevane kršitve, da se sodišče ni izreklo o vseh dokazih, ki jih je izvedlo, in jih (sodišče) našteva v obrazložitvi pod točko 5, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave, zaradi česar se pritožnika o dokazni oceni teh dokazov ne moreta izreči, ker je sodišče v obrazložitvi ni podalo, pritožnika vsebinsko ne konkretizirata. Očitki o postopkovnih kršitvah (oziroma absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP), če naj bodo predmet vsebinske pritožbene presoje (razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma), morajo biti namreč konkretizirani,16 pritožbeno sodišče pa kljub temu dodaja, da zadošča izrecna opredelitev do ključnih dokazov.

10. Svoje nestrinjanje z dokazno oceno, s čimer uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja po členu 340 ZPP, pritožba temelji na trditvi, da pred izvajanjem del na avtocesti jarek ni potekal po isti trasi, sklicujoč se na zazidalni načrt iz leta 1994, čeprav za takšno vztrajanje ugotovitve dokaznega postopka ne dajejo podlage. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je (za opredelitev dejanja kot vznemirjanja lastninske pravice) pomembno stanje pred posegom, v zvezi s čimer se celo strinja s (sicer pravilnim) izhodiščem sodišča prve stopnje, da je mogoče o spornem jarku kot o obstoječem vodotoku, ki ga je tožena stranka po lastnih trditvah s posegi zgolj urejala, govoriti le, če je pred posegom dejansko že potekal po zemljišču tožeče stranke. Pritožnika v pritožbi ponovljeno trditev, da pred posegi ni potekal po parc. št. *417, temeljita na predpostavki pravilnosti podatkov oz. dejanskega stanja iz zazidalnega načrta (A48), ki pa ne ustreza po sodišču ugotovljenemu dejanskemu stanju. Dokazno oceno o tem, da je jarek že pred posegom potekal po sedanji parc. št. *417, je prvostopno sodišče opravilo vestno in skrbno.17 Vprašanje zanesljivosti umestitve jarka po listinskih dokazih in v naravi je sodišče ugotavljalo oz. preverjalo po obeh v postopku določenih izvedencih, pri čemer se je opredelilo tudi do razlogov, ki jih je izvedenec geodet navajal v zvezi z umestitvijo jarka v zazidalni načrt iz leta 1994 (A48).18 Obrazložitev v točki 30, da prikaz jarka v zazidalnem načrtu (A48) ni zanesljiv, namreč predstavlja dokazno oceno listine, ki temelji na oceni izvedenca geodeta glede načina vrisovanja vodotokov v letu 1994. Zato tudi ni pritrditi pritožbeni graji o nasprotju obrazložitve same s sabo, ker se sodba v nadaljevanju opre na izdano gradbeno dovoljenje, ki se izda le na osnovi veljavnih prostorskih aktov. Pritožba sicer navaja, da se edini podatek, ki se nanaša na stanje pred zatrjevanim posegom, nahaja v zazidalnem načrtu, kjer potek trase opredeljujeta njen vris in oznaka parcele, po kateri ta poteka. Vendar je prvostopno sodišče to listino (A48), glede na nasprotujoče trditve pravdnih strank, dokazno ocenjevalo,19 kar je vodilo k pravilnemu zaključku, da tožnika nista zmogla dokaznega bremena glede posega, za katerega sta zatrjevala, da predstavlja vznemirjanje njune lastninske pravice. Pritožnika tudi s pritožbeno navedbo, ki je rezultat lastne selektivne ocene, da izvedenčeva uporaba izraza „v istem območju“ ne pomeni isto kot „ista trasa“, ne more vzpostaviti dvoma v prepričljivo in konsistentno dokazno oceno, temelječo na členu 8 ZPP, iz katere izhaja pravilen zaključek, da tožena stranka na parceli *417 ni vzpostavila novega jarka, temveč je le uredila že pred posegom obstoječega. Glede slednjega pritožba ne uspe izpodbiti ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, kje je bil jarek predviden, kje se jarek nahaja, kot tudi, da po posegu ne gre za nov jarek.

11. Nadalje tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v točkah 28 in 29 obrazložitve sodbe zgolj povzelo vsebino listin - odločbe pod A11, mnenja Agencije RS pod B15 in vodnogospodarskega soglasja pod B21, ki jih je štelo za javne listine, ne da bi napravilo dokazni sklep o tem, kaj od navedenega je štelo za dokazano in ne da bi opravilo celovito dokazno presojo v skladu z 8. členom ZPP. Ta je v točkah 27 do 29 vsebinsko obrazložena.

12. Pritožba pravilno izpostavlja (kar je sodišče pravilno ugotovilo, kot mu priznava), da je tožena stranka tista, ki mora dokazati pravno podlago za svoje ravnanje.20 Vendar pa nima prav, če meni, da toženka tega dokaznega bremena ni zmogla, s čimer (neutemeljeno) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava po členu 341 ZPP. Pravni naslov za svoje ravnanje je namreč slednja s svojimi trditvami izkazala, upoštevaje pravila iz 212. člena ZPP, da lahko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene k drugi stranki. Zaključka pravne narave o tem, da gre področje z jarkom opredeliti kot vodno območje s posebnim javnim pomenom in pod posebnim režimom, pritožnika niti ne izpodbijata. Tožena stranka je glede na takšen status zemljišča imela pooblastilo (45. čl. ZV) za poseg, za katerega je sodišče ob upoštevanju listin, povzetih pod prejšnjo točko obrazložitve, pravilno ugotovilo še skladnost po projektni dokumentaciji (točka 20 obrazložitve) ter obstoj gradbenega in uporabnega dovoljenja zanj (točka 25 obrazložitve). Za poseg je torej izkazala pravni naslov, pri čemer pa poseg ni bil tisti, kot ga je tožeča stranka zatrjevala v zvezi z vznemirjanjem, temveč je šlo za sanacijo obstoječega jarka na parceli št. *417. 13. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu sodbe, v zvezi s katero so se navedbe pritožnikov izkazale za neutemeljene, ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP). Zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Obrazložena stroškovna odločitev, ki je pritožba v ničemer ne izpodbija, pravilno temelji čl. 154/1 ZPP. Glede odmere potrebnih pravdnih stroškov po čl. 155 ZPP uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi čl. 154/1 ZPP v zvezi s čl. 165/1 ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama. Toženi stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, ki jih je štelo za potrebne, priznalo, v skladu z določbami Odvetniške tarife ter Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/22): 375 namesto priglašenih 500 točk za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 22 točka 1 v zvezi s tar. št. 19), upoštevaje vrednost spornega predmeta, 7,5 točk iz naslova pavšala administrativnih stroškov (čl. 11/3), ter 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR (vrednost odvetniške točke), znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006).

1 Primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej 6. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Zatrjevala sta, da je toženka 1996. leta neupravičeno posegla na njuno parc. št. *417, kjer je naredila umeten jarek za odvodnjavanje širine cca 2 in globine cca 1 meter, nato pa še leta 2000, ko je na jugu naredila vpadnico jarka širine cca 2, dolžine cca 4 in globine cca 2 metra, čeprav po projektih poseg na parcelo *417 ni bil predviden, temveč je bil jarek predviden na sosednji parceli, kjer je tudi vrisan v katastrskem načrtu; toženka je trditvam nasprotovala, da je zgolj preuredila že obstoječi jarek, po katerem je voda tekla že pred letom 1995, pri čemer ni odstopila od projektov niti jarek ni bil umetno ustvarjen. 4 V točkah 1 do 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Oz. pred njim veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) z v bistvenem nespremenjeno določbo 42. člena. 6 (Ur. l. RS št. 67/2002 z novelami) ter pred njim veljavnega Zakona o vodah (ZV; Ur. l. SRS št. 38/81 z novelami). 7 Točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Ob čemer je tudi tožena stranka izkazala svoje trditve, da gre za vodno zemljišče, in da je imela pravni naslov za svoje ravnanje, ki pa ni bilo izvedeno kot po tožnikih zatrjevano vznemirjanje. 9 Torej vzpostavitev jarka na njeni parceli *417, ki se prej na njej ni nahajal. 10 Očitno vprašanje predvidenega nahajanja jarka 7 (oz. trase) glede na umeščenost v zazidalnem načrtu (Spremembe in dopolnitve zazidalnega načrta ... sever; A 48), na katerega sta se sklicevala tožnika in zatrjevala, da je bilo njegovo nahajanje predvideno na parc. št. 830/1 k. o. ... . 11 Iz konteksta obrazložitve pod točko 23 je razbrati sprejemljivost vpogleda v tisti del projektne dokumentacije, ki se nanaša na sporni jarek. 12 O tem v točki 17 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 V povezavi z dokazno oceno izvedenih dokazov (8. člen ZPP). 14 Po pisnem izvedenskem mnenju izvedenca geodeta in njegovi ustni dopolnitvi namreč tožeča stranka ni imela pripomb, sta pa obe pravdni stranki vztrajali še pri določitvi izvedenca gradbene stroke, čemur je sodišče ugodilo; slednji je najprej podal pisno mnenje, ki ga je nato še pisno dopolnil (l. št. 273 – 280), dodaten odgovor pa je podal tudi izvedenec geodet (l. št. 300) – glej tudi vsebino obrazložitve pod točko 5 glede v okviru dokaznega sklepa izvedenih dokazov. 15 Kot v obravnavanem primeru. 16 Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 54/2022 z dne 21. 12. 2022 in druge. 17 Kar je povzeto oz. izhaja iz obrazložitve v točkah 12 do 23. 18 Ker ni razvidno, da bi bil opravljen posnetek dejanskega stanja jarka. 19 V točkah 17 in 23 obrazložitve. 20 Upoštevaje vezanost na materialno pravo, torej določbe ZV-1, kot je to prvostopno sodišče pravilno obrazložilo v točkah 24 do 29 obrazložitve.