Jedro

Prvostopenjsko sodišče je postopalo pravilno, ker ni angažiralo izvedenca avtomobilske stroke, saj je sporno vprašanje, to je vprašanje o tem, kaj je osnova za ugotavljanje višine škode, pravno vprašanje. Pravna vprašanja pa rešuje sodišče in ne izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.677,55 EUR z obrestmi (I. točka izreka), ter da ji je dolžna povrniti 1.698,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo tožeči stranki znesek 18.677,55 EUR z obrestmi kot neplačani del zavarovalnine iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska, po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska PG – aka 06-4 (v nadaljevanju splošni pogoji) in zavarovalni polici št. XX, za njeno zavarovano tovorno vozilo M., ki je med vožnjo v Avstriji popolnoma zgorelo.

6. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je pri ugotavljanju višine škode zmotno razlagalo določbe 16. člena splošnih pogojev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je za ugotavljanje višine škode v skladu s točko (1) a) 16. člena Splošnih pogojev kot dejanska vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije, ter da je za določitev višine le-te potrebno uporabiti določbe 14. člena Splošnih pogojev, saj je v njih opredeljeno, kaj se upošteva za določitev zavarovalne vrednosti. Ker v 16. členu Splošnih pogojev ni pojasnjeno, kako se določa „zavarovalna vrednost“, je pravno logičen in pravilen sklep prvostopenjskega sodišča, da se določa tako, kot je to navedeno v 14. členu Splošnih pogojev.

7. Dejstvo, da 14. člen Splošnih pogojev ureja drugo materijo kot 16. člen Splošnih pogojev, ne more biti v prid stališču pritožnika, da zato ne more biti uporabljiv pri ugotavljanju višine škode po 16. členu Splošnih pogojev, saj je zavarovalna vrednost opredeljena le v 14. členu Splošnih pogojev. V kolikor bi obveljala razlaga pritožnika glede dejanske vrednosti zavarovane stvari, določba točke (1) a) 16. člena Splošnih pogojev, ki govori o tem, da je za ugotavljanje višine škode odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari (na dan ugotavljanja višine škode), ne bi bila potrebna.

8. Prvostopenjsko sodišče je postopalo pravilno, ker ni angažiralo izvedenca avtomobilske stroke, saj je sporno vprašanje, to je vprašanje o tem, kaj je osnova za ugotavljanje višine škode, pravno vprašanje. Pravna vprašanja pa rešuje sodišče in ne izvedenec.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožena stranka ni konkretno navedla, kateri so rešeni deli, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati pri izračunu višine škode, ter kakšna je ocenjena vrednost teh rešenih delov. Ker torej tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, izvedenec pa ne dopolnjuje pomanjkljive trditvene podlage, prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni postavilo izvedenca.

10. Res je, kot to trdi pritožnik, da vsaka sporna določba pogodbe še ni nejasna. Vendar pa je določbe 16. člena Splošnih pogojev prvostopenjsko sodišče v vsakem primeru pravilno razlagalo. Pritožbeno sodišče razlago prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema, s tem pa tudi oceno prvostopenjskega sodišča o višini zavarovalnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

11. Ni res, kot to trdi pritožnik, da višino škode lahko ugotovi le izvedenec avtomobilske stroke, češ da sodišče samo ne razpolaga s potrebnimi znanji. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da tožena stranka ni prerekala, da je izračun škode, ki ga je v zadnji pripravljalni vlogi opravila tožeča stranka, opravljen upoštevajoč enake parametre, kot jih je upoštevala tožena stranka in pravila splošnih pogojev tožene stranke, kar naj bi izhajalo tudi iz obračuna tožene stranke z dne 16.4.2008, ki ga je predložila sama. Tožena stranka pa navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbija.

12. Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške.