Jedro

Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se obdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104688/2019 z dne 13. 11. 2019 tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku 8 dni od prejema sodbe dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 13.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v točki I/1 izreka navedenih zneskov, od njihove zapadlosti do plačila in izvršilne stroške v znesku 210,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2019 dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 30.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v točki I/2 izreka navedenih zneskov, od njihove zapadlosti do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožencu stroške pravdnega postopka v višini 3.170,39 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik.

Najprej graja materialnopravno presojo sodišča, da je bilo v konkretnem primeru Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2018 (v nadaljevanju Pogodba) mogoče sporazumno razvezati ustno. Takšna napačna presoja sodišča izhaja iz nepravilne uporabe določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o obličnosti pogodb in neupoštevanja okoliščin konkretnega primera. Pritožnik meni, da v konkretnem primeru niso uporabljiva določila 53., drugega odstavka 54. člena OZ in še posebej ne določilo 332. člena OZ, ki ureja trajna dolžniška razmerja. V danem primeru ne gre za trajno dolžniško razmerje, pač pa za obligacijsko razmerje z jasno določenim rokom trajanja in možnimi načini predčasnega prenehanja (enostranska odpoved ali sporazumno prenehanje). Veljavnost ustnega dogovora o prenehanju pogodbenega razmerja bi bilo potrebno presojati ob uporabi določila 56. člena OZ. Vsi pravni posli med pravdnima strankama so bili po volji pogodbenih strank sklenjeni v pisni obliki in tako velja le to, kar je bilo v tej obliki izraženo. Ustni dogovori so veljavni le o stranskih točkah pogodbe in o zmanjševanju obveznosti tiste stranke, v korist katere je bila oblika dogovorjena. Pri prenehanju Pogodbe ne gre za tovrsten primer, zato bi moral biti sporazum o prenehanju sklenjen v pisni obliki. Tako je očitno štel tudi toženec, sicer ne bi pripravil pisnih predlogov sporazuma o prenehanju Pogodbe z dne 15. 4. 2019 in sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 13. 6. 2019. Na ta izpostavljen argument sodišče druge stopnje ni podalo odgovora, zato je sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je podpise teh sporazumov odklonil, zato je jasno, da soglasje volj glede prenehanja pogodbe ni bilo doseženo in je pogodbeno razmerje poteklo šele s potekom časa, tj. dne 30. 6. 2020. Ne glede na napačno presojo sodišča glede veljavnosti ustnega dogovora o prenehanju pogodbe, pa tožeča stranka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dne 15. 4. 2019 ustno dogovorili za predčasno prenehanje pogodbe. Takšna ugotovitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi in je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z napotkom iz 8. člena ZPP, ko je svojo ugotovitev o obstoju ustnega dogovora o prenehanju Pogodbe oprlo izključno na izpovedi prič – predstavnikov toženca in njegovih igralcev, ki so bili vsi zainteresirani za izid postopka, in njihovim izpovedbam v celoti in popolnoma nekritično sledilo. Sodišče bi moralo pri dokazni oceni upoštevati položaj tožnika, ki je bil na tem sestanku popolnoma sam in v praktično nemogočem položaju dokazovanja nasprotnega. Nerazumno in nelogično je, da bo tožnik tri mesece po sklenitev Aneksa1 pristal na predčasno prenehanje Pogodbe. Tudi do tega vidika se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Nadalje pritožnik izpostavlja, da tudi priče na strani toženca niso popolnoma skladno izpovedovale glede poteka sestanka z dne 15. 4. 2019. Izpovedbi prič A. A. in B. B. sta povsem nerelevantni, saj (ne)zadovoljstvo s trenerjem za presojo vprašanja obstoja dogovora o prenehanju Pogodbe ni pomembno. Priča B. B. je tudi zelo jasno povedal, da mu je vodstvo kluba prepovedalo nadaljnje treninge, nakar se je dogovoril za sporazumno prenehanje, da pa se tožnik za sporazumno prenehanje ni dogovoril. Tudi ravnanja tožnika po sestanku (prenehanje treniranja, predaja opreme, službenega vozila) in nadaljnje plačilne transakcije toženca, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo zaključek o obstoju sporazuma, po mnenju tožnika ne dajejo logične opore za takšen zaključek. Glede na to, da je toženec tožniku po sestanku onemogočil treniranje, nekaj dni zatem pa že postavil začasnega trenerja, je neživljenjski in nelogičen argument sodišča prve stopnje, da tožnik po sestanku ni več prihajal na treninge, niti izpolnjeval pogodbene aktivnosti, ki niso pogojene z njegovo fizično prisotnostjo. Kako naj izvaja storitve treniranja ali za novega trenerja pripravlja načrte za delo kluba in treninge? Službeni avtomobil in opremo pa je tožnik vrnil na zahtevo toženca, ki jo je kot lastnik lahko izrazil ne glede na obstoj oz. veljavnost Pogodbe. Višina nakazil, ki jih je po sestanku samovoljno izvrševal toženec, ne more dokazovati, da je bil dne 15. 4. 2019 sklenjen ustni dogovor o prenehanju Pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je pri utemeljitvi takšnega zaključka tudi namenoma izpustilo znesek premij v višini 700,00 EUR, zaradi katerega je bil v juniju 2019 tožniku plačan zgolj znesek 2.800,00 EUR. Sicer pa so bili vsi računi izstavljeni v višini 3.405,00 EUR, po pobotu z najemnino za vozilo v višini 325,00 EUR, pa je toženec tožniku nakazoval znesek 3.080,00 EUR.

Tožnik glede na vse navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnika kot neutemeljene zavrača njegove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Opravljeni pritožbeni preizkus sprejete odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pravno relevantno dejansko stanje v zadevi je bilo natančno in celovito ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Izčrpni, jasni, pregledni in pravno argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje ni kaj dodati, zato jo v izogib ponavljanju v celoti povzema kot svojo. Glede posameznih, za izpodbijano odločitev pomembnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

6. Obravnavani spor izvira iz poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama na podlagi dne 1. 4. 2018 sklenjene Pogodbe, po kateri je tožnik za toženko opravljal storitve glavnega nogometnega trenerja, toženka pa se je zavezala k plačilu mesečnega pavšalnega zneska, premije in nagrade za uspešnost moštva. Tožnik s tožbo zahteva plačilo izdanih in neplačanih računov za storitve po 15. 4. 2019, ko naj bi po navedbah tožene stranke prišlo do sporazumnega predčasnega prenehanja Pogodbe, do 30. 6. 2020, ko je potekel čas, za katerega je bila Pogodba sklenjena. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) in pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je med pravdnima strankama na sestanku dne 15. 4. 2019 prišlo do veljavnega predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja na podlagi ustnega sporazuma pogodbenih strank in tožbeni zahtevek za plačilo storitev po prenehanju Pogodbe oziroma povrnitev škode zaradi neizpolnitve Pogodbe zavrnilo.

8. Pritožbeno sporno ostaja vprašanje veljavnosti ustnega prenehanja Pogodbe in vprašanje obstoja sporazuma oziroma soglasja volj glede prenehanja pogodbe na dan 15. 4. 2019. 9. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje zadostne, jasne in tehtne razloge za presojo pravilnosti sprejete odločitve, zato po tožniku pritožbeno uveljavljana absolutna procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje se je obrazloženo opredelilo tudi do pritožbeno izrecno izpostavljenih toženčevih pisnih predlogov sporazuma o prenehanju Pogodbe in sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij (tč. 37 obrazložitve sodbe) ter glede vprašanja odpovedi najemne pogodbe za službeno vozilo (tč. 28 obrazložitve sodbe), zato so pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov o teh odločilnih dejstvih neutemeljene.

10. Tožnik po presoji sodišča druge stopnje neutemeljeno graja pravilnost materialnopravne presoje vprašanja veljavnosti ustnega dogovora o prenehanju Pogodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo določila 332., 53. in 54. člena OZ. Opredelitev dolžniškega razmerja kot trajnega ne pomeni, da le-to traja nedoločen čas. Značilnost trajnih razmerij je ta, da dolžnikova obveznost ni neko enkratno ravnanje, s katerim bi obveznost prenehala, pač pa, da mora dolžnik svoje storitve upniku zagotavljati določeno časovno obdobje. Izraz trajno v odnosu do časa tako ne pomeni časovne neomejenosti razmerja, ampak da razmerje traja določen čas.2 Sodišče prve stopnje je zato pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Sicer pa sta se pravdni stranki o možnosti predčasnega prenehanja Pogodbe na podlagi sporazuma pogodbenih strank dogovorili tudi v 18. členu Pogodbe.

11. Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki. Sodišče prve stopnje je v tč. 13 obrazložitve sodbe povsem pravilno ugotovilo in pojasnilo, da zahteva po obličnosti predčasnega prenehanja v sami Pogodbi ni bila dogovorjena, določbe OZ pa celo za oblične pogodbe in za pogodbe, za katere je bila med pogodbenima strankama dogovorjena posebna oblika, dopuščajo razvezo z neobličnim sporazumom (prim. 53. in drugi odstavek 54. člena OZ). Izjema je določena le, če obličnost razveze določa poseben zakon (v danem primeru je ne) ali če to izhaja iz namena obličnosti (53. člen OZ). Kadar je namen oblike splošni, javni interes, bo tudi za razvezo takšne pogodbe potrebna ustrezna oblika. Kadar pa je namen oblike varstvo strank, bo zadoščalo soglasje strank o razvezi, saj ni potrebe, da bi jih ščitili pred nepremišljenim prevzemanjem obveznosti.3 Tožnik tako neutemeljeno vztraja pri zahtevi po pisnem sporazumu o predčasnem prenehanju Pogodbe in si neutemeljeno prizadeva za uporabo določila 56. člena OZ, ki v danem primeru sploh ne pride v poštev. Citirano določilo namreč ne ureja vprašanja obličnosti razveze pogodbe, pač pa vzpostavlja domnevo o popolnosti listine, ki je sklenjena v posebni obliki. Na pravilnost presoje obličnosti razveze in veljavnost ustnega dogovora o razvezi pa tudi ne vpliva dejstvo, da je toženec po sestanku 15. 4. 2019 pripravil dva pisna predloga sporazuma o prenehanju in ureditvi medsebojnih razmerij, v katerih je povzel že realizirani dogovor o prekinitvi poslovnega sodelovanja.

12. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena graja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in sprejete dokazne ocene glede obstoja sporazuma o prenehanju Pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo določilu 8. člena ZPP, ki mu nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Napravilo je celovito dokazno oceno, ki vključuje oceno vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj in upošteva tudi ostale okoliščine, ki posredno kažejo na sporazumno prenehanje Pogodbe (ravnanje tožnika in plačilne transakcije toženca po sestanku) ter prepričljivo zaključilo, da je dokazni postopek potrdil, da sta se pravdni stranki na sestanku dne 15. 4. 2019 sporazumeli o prenehanju Pogodbe.

14. Sodišče prve stopnje izpovedbam prič C. C., D. D. in E. E. ni nekritično sledilo, saj jih je primerjalo in ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi (tč. 20 in nasl. obrazložitve sodbe). Čeprav gre za priče, ki imajo oziroma bi lahko imele interes za ugoden izid postopka na toženi strani, jim je glede na uspeh celotnega dokaznega postopka sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno poverilo dokazno vrednost glede vsebine dogovora na sestanku dne 15. 4. 2019. Zato v tem kontekstu uveljavljana kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podana. Razlogov oziroma okoliščin, da njihovim, v bistvenih vprašanjih skladnim izpovedbam, ne bi verjelo, sodišče prve stopnje ni imelo. Zgolj to, da gre za ožje vodstvo kluba in da je bil tožnik na spornem sestanku sam, niso razlogi, ki bi njihovi izpovedbi odvzeli vsakršno veljavo in verodostojnost, sploh ko je le-ta potrjena z drugimi izvedenimi dokazi. V tem kontekstu ni nepomembna izpovedba igralca kluba A. A. in pomočnika trenerja B. B. o nezadovoljstvu igralcev s trenerjem. Ker so to kot razlog predčasnega prenehanja Pogodbe navajale priče C. C., D. D. in E. E., je njuna izpovedba pomembna prav pri presoji verodostojnosti njihovih izpovedb.

15. Prav tako je v tem oziru pri presoji uspeha dokaznega postopka sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi ravnanja tožnika (prenehanje z vsemi aktivnostmi, vrnitev opreme in službenega vozila, izstavitev računa tožencu v dogovorjenem znesku) in toženca (plačilne transakcije) po 15. 4. 2019. 16. Da tožnik po 15. 4. 2019 ni opravljal več nobenih storitev za toženca, je nesporno. Povsem se je strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da opustitev izpolnitve vseh pogodbenih obveznosti (med njimi tudi tistimi, ki niso zahtevale tožnikove fizične prisotnosti na treningih) ne predstavlja dolžnega (5. in 9. člen OZ) in logičnega ravnanja stranke, ki smatra, da pogodbeno razmerje še obstaja. Toženec ni izkazal, temveč je zgolj pavšalno zatrjeval, da mu je toženec izvedbo treningov onemogočil. Postavitev začasnega/nadomestnega trenerja bi tožnika v tem resda omejevala, je pa lahko to tudi posledica predčasnega prenehanja Pogodbe, kot je zatrjeval toženec in kar so potrdili izvedeni dokazi. Prav tako ni logične razlage za vrnitev opreme (športna oblačila, računalnik, športna ura), potrebne za izvajanje storitev, s strani nekoga, ki smatra, da se pogodbeno razmerje nadaljuje.

17. Tožnik po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljeno vztraja tudi, da je bila vrnitev službenega vozila posledica toženčevega odstopa po 5. členu Najemne pogodbe za vozilo št. 01/2019. Tega toženec ni dokazal, vsi ostali izvedeni dokazi pa potrjujejo navedbe toženca, da je bilo skladno s 6. členom najemne pogodbe službeno vozilo potrebno vrniti zaradi prekinitve pogodbe o poslovnem sodelovanju.

18. Da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju plačilnih transakcij toženca, kot enega od argumentov za zaključek o sklenitvi dogovora o predčasnem prenehanju Pogodbe, prezrlo plačano premijo v znesku 700,00 EUR ne drži. Kako so izkazana plačila v obdobju po 15. 4. 2019 vplivala na dokazno presojo vprašanja sporazumnega prenehanja Pogodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v tč. 32 do 34 obrazložitve sodbe. Ob dejstvu, da je tožnik sam izdal račun v višini 2.800,00 EUR (kot je bilo potrditvah toženca dogovorjeno), je tudi po oceni sodišča druge stopnje neprepričljiva trditev tožnika, da ni kompliciral, da je prejel 605,00 EUR manj kot bi moral po Pogodbi, ker je isti mesec prejel tudi 700,00 EUR premije. Do premije je bil tožnik namreč upravičen poleg dogovorjenega pavšalnega plačila storitev. Da bi se kadarkoli v preteklosti iz tega razloga odpovedal delu dogovorjenega mesečna plačila pa tožnik tudi ni trdil. 19. Po vsem obrazloženem je torej sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo storitev po 15. 4. 2019. 20. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21. Ker tožnik zahtevanih pritožbenih stroškov ni specificiral, toženec pa jih ni priglasil, je odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla.

1 Aneks z dne 3. 1. 2019, s katerim sta pogodbeni stranki dogovorili podaljšanje pogodbenega razmerja do 30. 6. 2020 in povišanje pavšalnega plačila za storitve v obdobju od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2020. 2 Tako M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, s. 438-439. 3 Tako A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, s. 368.