Jedro

ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku (394. do 398. člen ZGD) sicer nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe. Ta okoliščina pa ne more pomeniti, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne bi delilo med delničarje oziroma družbenike. To stališče ima oporo v 395. členu ZGD oziroma v 456. členu ZGD za družbe z omejeno odgovornostjo.

Izbris (prenehanje) družbe iz sodnega registra zaradi neuskladitve družbe z ZGD po določilu prvega odstavka 37. člena ZFPPod ni pogojen s predhodnim dogovorom delničarjev o delitvi premoženja (četrti odstavek 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD), zato ne more biti aktivna legitimacija tožnika v predmetnem sporu odvisna od takega dogovora.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Tožbo zaradi vrnitve stvari, plačila odškodnine in določenih denarnih zneskov je zoper toženca kot družbenika vložila družba V. d.o.o. D. Na zadnjem naroku 18.04.2000 je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra, postopek pa je kot tožnik prevzel soustanovitelj družbe Z. N. Sodišče prve stopnje je narok zaključilo in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika Z. N., ker je ugotovilo, da sta sedanji stranki kot družbenika izbrisane družbe soupravičenca iz materialnopravnega razmerja, da tožnik ni dokazal, da bi bila nanj prenesena kakšna konkretna materialna pravica družbe in ker tega ni dokazal, njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen ter ga je zato zavrnilo. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se razveljavita obe sodbi nižjih sodišč. V reviziji poudarja, da je toženec že aprila 1993 samovoljno zapustil družbo in da mu je zato že tedaj prenehala lastnost družbenika. Zaradi takega ravnanja toženca je nastalo civilnopravno razmerje med strankama, ki ga je potrebno razrešiti po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (glede denarne terjatve) oziroma po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (glede stvari). S subjektivno spremembo tožbe je pravda dobila novo vsebino, in če je bila dovoljena subjektivna sprememba tožbe, ne more biti materialnopravnih razlogov za izpodbijano odločitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik v reviziji ni uveljavljal kakšnih procesnih kršitev, ker pa sta odločitvi sodišč nižjih stopenj razveljavljeni in sta ti sodišči o nadaljevanju postopka po izbrisu prvotne tožnice V. d.o.o. že zavzeli določena procesna stališča, šteje revizijsko sodišče za potrebno, da o procesnih vprašanjih navede naslednje: prvotna tožnica V. d.o.o. je prenehala obstajati med pravdo zaradi izbrisa iz sodnega registra. Zaradi prenehanja obstoja tožnice je nastopila prekinitev postopka po sili zakona (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP), ne glede na to, da ni bil izdan sklep o prekinitvi postopka (ki bi bil lahko le deklaratorne narave). Tako prekinjen postopek bi se lahko nadaljeval po določilu prvega odstavka 208. člena ZPP (ko bi ga pravni naslednik pravne osebe prevzel). Do nadaljevanja postopka na taki podlagi (sicer brez sklepa) je očitno v tem primeru prišlo, ker je sodišče prve stopnje dne 18.04.2000, potem ko je ugotovilo, da je V. d.o.o. prenehala obstajati, opravilo narok in na njem meritorno odločilo o sporu (na katerem je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo).

Tožnik je v reviziji uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji reivizijskega sodišča je ta razlog podan. Prvotna tožnica je med pravdo 19.01.2000 prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra na podlagi drugega odstavka 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99). Ugotovljeno je bilo, da je družba ob prenehanju imela dva družbenika, to je sedanji pravdni stranki. Ti dve res nista univerzalni pravni naslednici svoje družbe, kot pravilno ugotavljata sodišči nižjih stopenj. Sta pa singularni pravni naslednici. Vendar tako nasledstvo ni pogojevano s predhodnim dogovorom o delitvi družbinega premoženja, kot sta zmotno sklepali sodišči nižjih stopenj in kar naj bi šele dajalo aktivno legitimacijo tožnika k postavljenemu zahtevku. Vrsta določb iz predpisov, ki urejajo posledice prenehanja gospodarskih družb, določa, da se preostalo premoženje družbe razdeli med delničarje oziroma družbenike. Tako določa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), da se v likvidacijskem postopku, ki ga izvede družba po določbah ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93... 45/01), premoženje družbe, ki ostane po poplačilu vseh njenih obveznosti, razdeli delničarjem oziroma družbenikom (387. in 456. člen). To pravilo velja tudi v stečajnem postopku, če ostane po poplačilu vseh obveznosti stečajnega dolžnika še kaj premoženja (168. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS, št. 37/93... 52/99 - ZPPSL), pa tudi v likvidacijskih postopkih, ki jih izvede sodišče (prvi odstavek 182. člena ZPPSL v zvezi s 168. členom istega zakona). ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku (394. do 398. člen ZGD) sicer nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe. Ta okoliščina pa ne more pomeniti, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne bi delilo med delničarje oziroma družbenike. To stališče ima oporo v 395. členu ZGD oziroma v 456. členu ZGD za družbe z omejeno odgovornostjo, ki določa, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Torej se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli. Ker pa izbris (prenehanje) družbe iz sodnega registra zaradi neuskladitve družbe z ZGD po določilu prvega odstavka 37. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij ni pogojen s predhodnim dogovorom delničarjev o delitvi premoženja (četrti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij v zvezi s 394. členom ZGD), ne more biti aktivna legitimacija tožnika v predmetnem sporu odvisna od takega dogovora (kot zmotno meni sodišče druge stopnje, ko pravi, da tožnik takega dogovora ni niti zatrjeval in zato tudi ne dokazal). V takih primerih se zato morebiten spor med družbeniki take družbe o njenem premoženju rešuje v pravdi, v kateri so družbeniki izbrisane družbe stranke postopka na aktivni oziroma pasivni strani. V tej smeri pa sodišči nižjih stopenj postopka nista izpeljali zaradi zmotnega pravnega izhodišča, da tožnik ni aktivno legitimiran v sporu, ker dogovora o delitvi ni ne zatrjeval in ne dokazal. Zaradi takega stališča niso bile ugotovljene pravno relevantne okolnosti, ki bi omogočale pravilno pravno presoja spora. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožnikovi reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nadaljnjem postopku bo potrebno izhajati iz stališča, da so družbeniki oziroma delničarji družbe, ki je prenehala obstajati na način kot prvotna tožnica v tej pravdi, lahko njeni pravni nasledniki. Družbenik, ki bo zahteval delitev premoženja iz sodnega registra izbrisane družbe, bo tako aktivno legitimiran k sporu.

Utemeljenost njegovega zahtevka pa bo seveda odvisna od uveljavljene tožbene podlage oziroma dokaznega uspeha (ob predpostavki, da je tožba sklepčna).