Jedro

Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in pravno relevantnost ter obstoj dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih S.K. in B.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprostita plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu sta bila S.K. in B.D. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ, S.K. pa še kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Obsojenemu S.K. sta bili za posamezni dejanji določeni kazni pet let in šest mesecev zapora oziroma štiri mesece zapora, preklicana mu je bila pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 8.4.2003, v kateri mu je bila določena enotna kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in nato izrečena enotna kazen šest let in dva meseca zapora. Obsojenemu B.D. pa je bila izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojena sta bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam zagovornikov in obsojenemu S.K. za kaznivo dejanje ropa določilo kazen pet let zapora in mu nato ob upoštevanju ostalih nespremenjenih kazni izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Obsojenemu B.D. pa je izreklo omiljeno kazen dve leti zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obeh obsojencev vložili zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovorniki obsojenega B.D. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zagovornik obsojenega S.K. pa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vsi zagovorniki se zavzemajo za razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, zagovornik S.K. pa predlaga tudi spremembo sodbe v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo.

Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. Ugotavlja, da zagovornik obsojenega S.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, zgolj pavšalna trditev, da je bila kršena pravica do obrambe (zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče I.B.) pa ne zadošča. Podobno tudi v zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega B.D. vrhovni državni tožilec ugotavlja, da vložniki s tem, ko ne soglašajo z dokaznimi zaključki sodišča glede odločilnih dejstev in ko trdijo, da uporaba sile naj ne bi bila v funkciji pridobitve denarja, uveljavljajo le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga, da naj Vrhovno sodišče obe zahtevi kot neutemeljeni zavrne.

Obsojena in njuni zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

1. O zahtevi zagovornikov obsojenega B.D. Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, zahteve za varstvo zakonitosti pa po izrecni zakonski določbi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vložniki sicer izrecno uveljavljajo „kršitev kazenskega zakona“ in trdijo, da naj ne bi bili podani „bistveni elementi kaznivega dejanja ropa“, iz obrazložitve pa izhaja, da grajajo le dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Navajajo namreč, da pri obsojenemu B.D. ni podan naklep v smeri pridobitve premoženjske koristi, da je šlo le za fizičen obračun med dvema sprtima družinama ob slučajnem srečanju in da tudi nihče ni trdil, da bi obsojena od oškodovancev zahtevala denar. Takšno zanikanje uporabe sile z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v okviru kaznivega dejanja ropa in s tem naklepne krivde pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh ugovorov ni presojalo, saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Vložniki sodiščema prve in druge stopnje tudi neutemeljeno očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sodbi naj ne bi obrazložili, „zakaj sodišče ne verjame pričam, ki sta jih obsojena predlagala in so bile zaslišane“. Gre za pavšalen očitek procesne kršitve, saj vložniki niti ne povedo, na katere konkretne priče se nanaša, poleg tega pa so te navedbe zahteve tudi brez podlage. Zgolj domnevati je mogoče, da imajo vložniki v mislih priči M.K. in V.F. Po pregledu pravnomočne sodbe pa je v zvezi s tema pričama mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje (poleg ostalih dokazov) presodilo tudi njuno verodostojnost in navedlo razloge, zakaj jima ne verjame, sodišče druge stopnje pa je skladno s pooblastili pritožbenega sodišča takšni dokazni presoji in zaključkom prvostopenjskega sodišča pritrdilo. Uveljavljanje kršitve pravic obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče I.B. ne dosega procesnega standarda (424. člen ZKP), po katerem je dolžan vložnik zahteve povedati ne le, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja, temveč tudi, v čem so podane, ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje. Tega pa v konkretnem primeru vložniki niso storili.

2. O zahtevi zagovornika obsojenega S.K. Zagovornik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče I.B. uveljavlja: a) bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v prvostopenjski sodbi ugotavlja t.i. „protispisnost“ (glede okoliščine, ali je bila imenovana priča očividec dogodka ali ne); b) kršitev pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 16. členom ZKP), ker je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga obsojenemu kršena pravica predlagati dokaze v svojo korist, saj naj bi predlagana priča „lahko podala za obsojenega razbremenilno izjavo“.

Uveljavljana procesna kršitev (t. i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa), je podana, kadar sodišče v razlogih sodbe glede odločilnega dejstva napačno navaja in razlaga vsebino dokaza. Obsojeni S.K. je v preiskavi res povedal, „da je dogodek čisto slučajno videla priča I.B.“, vendar pa je na glavni obravnavi dne 2.10.2007 (list. št. 127) tudi dodal (kar pa vložnik zahteve zamolči), „da navedena priča ni bila pri osebnem avtomobilu oškodovancev, ampak na parkirišču pri športni dvorani“. Slednje pa je sodišče prve stopnje tudi dobesedno povzelo pri utemeljitvi, zakaj zavrača dokazni predlog obrambe za zaslišanje imenovane priče, pri čemer se niti ne opredeli, ali je bila priča očividec ali ne, temveč z dobesednim povzetkom obsojenčeve izpovedbe zgolj nakaže, da priča ni bila v neposredni bližini kraja dogajanja. Po navedenem zatrjevana procesna kršitev ni izkazana.

Zagovornik se (v zvezi z istim dokaznim predlogom) tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev pravic obrambe. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in pravno relevantnost ter obstoj dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Obramba ravna v skladu z navedeno zahtevo, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in 3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo za izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen.

Obramba nižjih sodišč očitno ni prepričala, da bi izvedba predlaganega dokaza (zaslišanje domnevnega očividca I.B. lahko privedla do drugačne presoje obsojenčeve krivde, zaradi česar je bil njen dokazni predlog zavrnjen. Vložnik pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni z verjetnostjo izkazal pravne relevantnosti tega dokaza (v smislu navedenega procesnega standarda), saj naj bi se, kot izhaja iz obrazložitve zahteve, z zaslišanjem domnevnega očividca šele ugotovilo, kje je ta stal in kaj je v zvezi z dogodkom sploh videl. Zato zatrjevane procesne kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga niso izkazane.

V zvezi z odločbo o kazenski sankciji je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), ne pa tudi zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije. Vložnik zahteve izpodbija prav slednje, saj se zavzema za izrek omiljene zaporne kazni in pri tem navaja, da naj bi bile prezrte družinske in socialne razmere, da je obsojeni oče štirih otrok, od tega dveh mladoletnih, da mora družino sam preživljati s svojim delom in da doslej „še nikoli ni bil kaznovan ali obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja z elementi nasilja“. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem delu ni presojalo.

Ker po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenca se oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).