Jedro

Prisilni akt nacionaliziranega zemljišča mora biti izkazan, da je podana podlaga za denacionalizacijo. Za zaključek o prisilnem aktu odvzema pa je treba ugotoviti dejstva o konkretnem oblastvenem ravnanju (npr. obstoj elementov grožnje, sile ipd.), ki je bilo usmerjeno na sklenitev konkretnega pravnega posla in zaradi katerega je bil pravni posel sploh sklenjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana 351-746/1993-118 z dne 30. 4. 2010 se odpravi v 1. do 7. ter 9. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo pokojnemu A.A. kot upravičencu za 15/72 zemljišča parc. št. 34/18 določila odškodnino v višini 2.134,12 DEM in za 15/72 parc. št. 47, obe k.o. …, odškodnino v višini 12.056,40 DEM, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v 1. točki izreka), do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu A.A. za vrnjeno premoženje postavila skrbnico za posebne primere B.B. (v 2. točki izreka), pokojni C.C. kot upravičenki za 5/72 zemljišča parc. št. 34/18 k.o. … določila odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 711,37 DEM (v 3. točki izreka), do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni upravičenki C.C. za vrnjeno premoženje postavila skrbnika za posebne primere D.D. (v 4. točki izreka), D.D. kot upravičencu za 5/72 zemljišča parc. št. 34/18 k.o. … določila odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 711,37 DEM (v 5. točki izreka), E.E. kot upravičencu za 5/72 zemljišča parc. št. 34/18 k.o. … določila odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 711, 37 DEM (v 6. točki izreka), odločila, da mora zavezanka - tožnica v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičencem oziroma skrbnikom za posebni primer obveznice (v 7. točki izreka), zavrnila zahtevo C.C., E.E. in D.D. za denacionalizacijo parcele št. 47 k.o. … (v 8. točki izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (v 9. točki izreka). Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je o zahtevah za denacionalizacijo, ki sta ju vložila C.C. in A.A. odločil, že večkrat. Nazadnje je izdal odločbo z dne 31. 3. 2009, s katero je zahtevo za denacionalizacijo stavb v Ljubljani, … in … ter stavbam pripadajočega zemljišča s parc. št. 47 stavbišče in dvorišče v skupni izmeri 867 m2 in parc. št. 34/18 njiva v izmeri 601 m2, v času podržavljenja vpisanega pri vložni št. 151 k.o. …, zavrnil. Drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 28. 5. 2009 navedeno prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče ter v tem delu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v delu, ki se nanaša na stavbe, pa odločbo potrdil. Iz odločbe OLO Ljubljana - Center z dne 3. 6. 1960 je razvidno, da je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), z njo pa odvzeta lastninska pravica in puščena pravica uporabe na zemljišču parc. št. 47 stavbišče v izmeri 867 m2 in parc. št. 34/18 vrt v izmeri 601 m2, v lasti A.A. do 1/8 in F.F. do 1/8. Glede na odločbi OLO z dne 6. 1. 1960 in z dne 21. 7. 1961 zgradbi, stoječi na parceli št. 47, torej zgradbi … in … nista bili predmet nacionalizacije. Iz odločbe OZD A. z dne 25. 3. 1976 je razvidno, da je bilo stavbno zemljišče parcelna št. 47 in 34/18 oddano v uporabo B. za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta. Iz pogodbe z dne 17. 10. 1973, sklenjene med Skladom za urejanje mestnega zemljišča SO Ljubljana Center (v nadaljevanju Sklad) in med drugim A.A., C.C., D.D. in E.E., izhaja, da je Sklad poravnal odškodnino za nepremičnine … in …, vključno z užitkom zemljišča parc. št. 47 in 34/18, v znesku 630.000 DIN. A.A. je bila za 15/72 predmetnega premoženja določena odškodnina v višini 131.250 DIN, C.C., D.D. in E.E. pa vsakemu za 5/72 predmetnega premoženja odškodnina v višini 43.750 DIN. Podržavljeno zemljišče parc. št. 34/18 v času odločanja predstavlja zemljišče s parcelno št. 3599 dvorišče v izmeri 934 m2, vpisano pri vložni št. 151 k.o. … kot družbena lastnina v uporabi A.A., D.D., C.C., E.E., G.G., H.H. in I.I., vsakega do 1/7. Pravni temelj pravice do vrnitve zemljišča parcelna št. 34/18 in 47 je podan v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Organ je dalje v postopku ugotovil, da A.A., C.C., D.D. in E.E. izpolnjujejo pogoj jugoslovanskega državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Na podlagi listin ter ogleda na kraju samem 4. 3. 2004 je upravni organ ugotovil, da sta podržavljeni parceli št. 34/18 in 47 danes parceli 3599 in 3600 k.o. …, ki sta zazidano stavbno zemljišče ter se po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vračata v naravi (na parceli št. 3599 je asfaltirano parkirišče ter otroško igrišče). Podržavljeni zemljišči je upravni organ vrednotil kot komunalno opremljeni nezazidani stavbni zemljišči. Pri določanju odškodnine pa je upošteval tudi odškodnino na podlagi pogodbe z dne 17. 10. 1973; ker v arhivih ni našel sodne cenitve za ti parceli, je upošteval odškodnino v višini 36,12 DIN/m2, kot je bila določena za podržavljeno zemljišče parcelna št. 59/1 k.o. …. Dalje je organ pri odločanju upošteval tudi, da je C.C. v svoji zahtevi za denacionalizacijo zahtevala le vrnitev nepremičnine s parc. št. 34/18, medtem ko zahteva za parcelo št. 47 ni bila vložena v materialnem prekluzivnem roku, pač pa po poteku tega roka 1. 8. 1997. Na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve so vlagatelji podali pripombe, da se s cenitvijo nepremičnin ne strinjajo, ker vrednost ni ugotovljena po tržnih cenah zemljišč. Tožnica pa je navedla, da nasprotuje izplačilu odškodnine za zemljišče parc. št. 47, prav tako pa tudi za parcelo št. 34/18, saj meni, da denacionalizacija ni mogoča vse dotlej, dokler je v zemljiški knjigi vpisana pravica v korist in na ime oseb, ki naj bi jim bila odškodnina v predmetnem denacionalizacijskem postopku priznana. Zadnje navedeno pripombo je organ presodil kot neutemeljeno ter navedel, da je bilo zemljišče s parcelno št. 34/18 vzeto iz uporabe bivših lastnikov oziroma je bilo podržavljeno.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 17. 5. 2011 odpravilo del 1. točke izreka prvostopenjske odločbe v delu, v katerem je za 15/72 parcele št. 47 določena odškodnina v višini 12.056,40 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v 1. točki izreka) ter v tem delu samo odločilo tako, da je zavrnilo zahtevo A.A. za denacionalizacijo parcele št. 47 k.o. … (v 2. točki izreka), v ostalem pa pritožbo zavrnilo (v 3. točki izreka) ter ugotovilo, da povračilo morebitnih stroškov pritožbenega postopka ni bilo zahtevano (v 4. točki izreka). V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je presodil, da sta pritožbi, ki sta ju vložila D.D. in tožnica, delno utemeljeni. Po mnenju drugostopenjskega organa tožnica utemeljeno nasprotuje denacionalizaciji parcele št. 47. Denacionalizacija stavbe ni mogoča, saj je zahteva v tem delu na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 28. 5. 2009 pravnomočno zavrnjena, posledično ni mogoče denacionalizirati zemljišča pod stavbo, ki deli isto usodo. Zemljišče je bilo prodano istočasno s stavbo, s pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve leta 1973. Poleg tega pa je C.C. denacionalizacijo parcele št. 47 zahtevala šele v letu 1997. Glede parcele 34/18 pa navaja, da je bila lastnikom lastninska pravica odvzeta z ZNNZ v letu 1958, pravica uporabe pa jim je bila odvzeta s pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve leta 1973. Pogodba je bila sklenjena na podlagi določb takrat veljavnega zakona o razlastitvi. Čeprav pogodba nima potrditve s strani takratnega javnega pravobranilstva, pa so nepremičnine dejansko prešle v uporabo drugih oseb ter prejšnji lastniki nepremičnine odtlej nimajo v posesti. Pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, fizične osebe po pravilu ne sklepajo svobodno in ne po lastni volji in izbiri, pač pa je relativno dogovorna lahko le odškodnina, medtem ko je odvzem nepremičnine prisilen. Že samo ime pogodbe pove, da ne gre za kupno pogodbo. Izpolnjen je torej pogoj po ZDen, da je bila pravica uporabe na parceli odvzeta prisilno. ZDen tudi ne vsebuje izključnega pogoja, da se podržavljenje izkazuje le z zemljiškoknjižnimi podatki z vpisom družbene lastnine; bistveno je, da je do prisilnega odvzema glede na ugotovljeno dejansko stanje nedvomno dejansko prišlo.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbija odločitev prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na zemljišče parcelna št. 34/18, in sicer zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter v tej posledici nepravilne uporabe materialnega prava. Vztraja, kot v pritožbi, da odškodnine ni mogoče priznati v korist oseb, ki so zemljiškoknjižni lastniki tega zemljišča. Iz vložne št. 151 k.o. … pa je razvidno, da je lastninska pravica na zemljišču vpisana v korist oseb, na katere se glasi odločba o odškodnini, gre pa za vpis na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Do vpisa lastninske pravice je torej prišlo na podlagi navedenega zakona iz leta 1996, in sicer potem, ko je bila prvotna parcela št. 34/18 deljena in preoštevilčena v novi parceli št. 3599 in 3600. Parcela 3600 v naravi predstavlja stavbo v etažni lastnini in je kot takšna tudi vpisana v zemljiški knjigi. Sporna parcela št. 3599 pa je v zasebni lasti, čeprav naj bi bila že leta 1973 razlaščena in odvzeta iz posesti. Upravni organ tega dejstva ni upošteval, pač pa je svojo odločitev oprl zgolj na dejstvo, da predmetno zemljišče parcelna št. 3599 v naravi predstavlja asfaltirano parkirišče in otroško igrišče, kar naj bi zadoščalo za določitev odškodnine. Tožnica se s takšnim stališčem ne strinja. Dejansko stanje glede lastništva bi moralo biti urejeno pred izdajo odločbe o odškodnini ter bi prvostopenjski organ stranke moral napotiti na ureditev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo urejeno tudi za drugo novo nastalo parcelo št. 3600. Če bi obveljalo stališče organa, bi to pomenilo, da bi lahko lastniki parcele št. 3599 razpolagali z njo, bodisi z odplačnim pravnim poslom ali kakšnim drugim poslom ter na ta način za isto zemljišče prejeli dvakratno odškodnino - v postopku denacionalizacije in ob ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. V kolikor bi se upoštevala še domnevna odškodnina za razlastitev leta 1973, bi bila odškodnina izplačana celo trikrat. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadetim strankam poslalo v odgovor D.D., E.E., B.B. in J.J. Na tožbo navedeni niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Odločbo prvostopenjskega organa izpodbija tožnica v delu, kolikor se odločitev nanaša na priznanje upravičenosti do denacionalizacije pok. A.A., pok. C.C., D.D. in E.E. nacionalizirane parc. št. 34/18 k.o. …. V preostalem, torej glede denacionalizacije parc. št. 47 pa je sicer tudi že pravnomočno odločeno, saj ne odločitev prvostopenjskega organa (8. točka izreka odločbe), ne odločitev drugostopenjskega organa (2. točka izreka odločbe) v tem delu v upravnem sporu nista (bili) izpodbijani.

Prvostopenjski organ je odločitev o priznanju denacionalizacije za zemljišče parc. št. 34/18 zgoraj navedenim osebam kot upravičencem oprl na zaključek, da je pravni temelj pravice do denacionalizacije podan v 9. točki 3. člena ZDen, ob tem ko je ugotovil, da je bilo zemljišče nacionalizirano na podlagi ZNNZ (odločba z dne 3. 6. 1960). Drugostopenjski organ je kot dejanski razlog za tak zaključek, ki mu je pritrdil, navedel še, da je bila navedenim osebam prisilno odvzeta tudi pravica uporabe, in sicer s pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve leta 1973. Tudi po presoji sodišča (kot ugovore v tej smeri podaja tožnica) okoliščina, da zemljiškoknjižno stanje pri parc. št. 3599 k.o. … (ki naj bi po podatkih prvostopenjske odločbe predstavljala v delu tudi nekdanjo parc. 34/18), ki izkazuje, da so lastniki te nepremičnine med drugim osebe, ki so v izpodbijani odločbi določene kot upravičenci do denacionalizacije, lahko kaže, da zaključek, da je bila pravica uporabe navedenim (prisilno) odvzeta, ni pravilen. (Tudi) za navedene osebe je namreč bila lastninska pravica pri predmetni nepremičnini vpisana na podlagi določb ZLNDL, ker so bile po stanju zemljiške knjige ob uveljavitvi tega zakona imetniki pravice uporabe. Če pa so bile te osebe v zemljiški knjigi vpisane kot imetniki pravice uporabe, to lahko pomeni, da jim pravica uporabe ni bila odvzeta oziroma je niso izgubili. Da je mogoče zaključevati, da je podana upravičenost do denacionalizacije nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča po 9. točki 3. člena ZDen, pa mora biti dokazano, da je prejšnji lastnik moral zemljišče izročiti občini ali komu drugemu (kot je to predvideval že ZNNZ), torej prisilni odvzem pravice uporabe na zemljišču. Po razlogovanju drugostopenjskega organa je upravičencem po prvostopenjski odločbi pravica uporabe bila prisilno odvzeta na podlagi pogodbe, sklenjene namesto razlastitve leta 1973. Vendar na tej podlagi prenos pravice uporabe v zemljiški knjigi (očitno) ni bil vpisan. Razlog za to, da pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana, je lahko v okoliščini (ki jo navaja tudi drugostopenjski organ, vendar ji pravne relevantnosti ne pripisuje), da pogodbe ni potrdilo tedanje javno pravobranilstvo, in da torej ni mogla šteti kot listina, ki je lahko podlaga za (zemljiškoknjižni) prenos pravice uporabe. Poleg tega se sodišče z drugostopenjskim organom ne strinja, da namen pogodbe, kot iz te izhaja, da se namreč sklepa zaradi razlastitve, že pojmovno izključuje svobodno razpolaganje imetnikov s pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču. Sodišče pa se z njim tudi ne strinja, da je prenos pravice uporabe na predmetnem zemljišču dokazan že z (nesporno) okoliščino, da prejšnji lastniki oziroma njihovi pravni nasledniki tega zemljišča dejansko nimajo v posesti. Po povedanem tako po presoji sodišča pred odločitvijo v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanj, ali je bila pravica uporabe na predmetnem zemljišču prenesena od prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov na drugega uporabnika ter če je bila, ali je prenos pravice uporabe imel podlago v prisilnem odvzemu pravice uporabe.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010 presodilo, da je stališče, po katerem zahtevi za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi ne z vrnitvijo v naravi ne z odškodnino, če je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica, ker odvzem pravice uporabe ni bil vpisan, v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Tudi razlaga določb ZDen, po kateri bi denacionalizacijski upravičenci izgubili pravico do denacionalizacije zaradi napačnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, krši 33. člen Ustave. Navedlo je, da je potrebno ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen pravi (ne samo domnevni - kot zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na nepremičnini. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, je treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Treba je namreč upoštevati, da sta se največkrat v zemljiški knjigi izvedla le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa ne več. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo (tudi) ni bil konstitutiven pogoj. Če je bil nekdo vpisan kot imetnik pravice uporabe, pa dejansko ob uveljavitvi ZLNDL to ni bil, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti (ne glede na to, če je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan).

Iz navedenega tako izhaja, da tožnica zmotno meni, da zahtevi za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi že zgolj na podlagi okoliščine, da so upravičenci v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije.

Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča v prej navedeni odločbi Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010 to pomeni, da je tudi v obravnavanem primeru potrebno ugotoviti – po tedaj veljavnih predpisih - ali je bil prenos pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 34/18 opravljen. Da bi bilo mogoče skleniti pogodbo v izogib razlastitvenemu postopku, ki bi nadomeščala odločbo, ki jo v razlastitvenem postopku izda pristojni upravni organ (kot to izhaja iz pogodbe, podpisane s strani med drugim upravičencev iz prvostopenjske odločbe 22. 10. 1973, s strani Sklada pa 26. 10. 1973), in kakor meni, da je bilo mogoče, tudi drugostopenjski organ, bi iz tedaj veljavnega Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, v nadaljevanju ZRPPPU) ne izhajalo. Tedaj veljavni Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72, v nadaljevanju ZRNSZ) pa je za nezazidano stavbno zemljišče, ki je v družbeno lastnino prešlo po ZNNZ, določal, da ga ima prejšnji lastnik še nadalje pravico uporabljati do dneva, ko ga mora po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (prvi odstavek 2. točke 18. člena), lahko pa izroči tako zemljišče že pred tem dnem in je občina dolžna tako zemljišče od njega prevzeti in plačati odškodnino po zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin (drugi odstavek 2. točke 18. člena). Ali je bila prej navedena pogodba sklenjena v smislu zadnje navedene določbe oziroma ali je mogla biti (glede prenosa pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 34/18) po veljavnih predpisih sklenjena, bo treba še ugotoviti. Organ pa bo moral, ko bo presojal, ali je predmetna pogodba omogočala veljaven prenos pravice uporabe, upoštevati tudi, da glede na že samo vsebino (XII. točka) pogodbi za pravno veljavnost manjka mnenje javnega pravobranilstva, kar ugotavlja tudi drugostopenjski organ (če je šlo za pogodbo v smislu 18. člena ZRNSZ, je tak pogoj za zemljiškoknjižni prenos predpisoval ta zakon v 20. in 21. členu), in še morebitne druge relevantne okoliščine (iz pogodbe bi npr. izhajalo tudi, da je eden od oškodovancev ni podpisal).

Če bodo ugotovljena dejstva dopuščala zaključek, da je pravica uporabe na navedenem zemljišču bila prenesena od prejšnjih imetnikov (med drugim upravičencev iz prvostopenjske odločbe) na drugega uporabnika, pa bo organ moral ugotoviti še, ali je bila tem prisilno odvzeta. Ustavno sodišče je v odločbi Up-330/01 z dne 7. 11. 2002 izrecno navedlo, da zgolj zatrjevanje, da pogodba ne temelji na svobodnem razpolaganju z nepremičninami, ker je bila sklenjena namesto razlastitve, za izkazovanje prisilnega akta odvzema nacionaliziranega zemljišča ne zadostuje, in da tudi če bi zakon dovoljeval skleniti pogodbo namesto razlastitve, da to samo po sebi še ne pomeni, da sklenitev take pogodbe ni temeljila na svobodnem razpolaganju. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti prisilni akt odvzema nacionaliziranega zemljišča izkazan, da je podana podlaga za denacionalizacijo (npr. sodba I Up 962/2004 z dne 11. 1. 2007). Za zaključek o prisilnem aktu odvzema pa je treba ugotoviti (kot relevantna) dejstva o konkretnem oblastvenem ravnanju (npr. obstoj elementov grožnje, sile ipd.), ki je bilo usmerjeno na sklenitev konkretnega pravnega posla in zaradi katerega je bil pravni posel sploh sklenjen. Pri tem pa sodišče še dodaja, da okoliščina, da je bila glede nacionaliziranih zemljišč (za prenos pravice uporabe) sklenjena pogodba, ne pomeni, da bi za odločanje o denacionalizaciji ne bila pristojna upravna enota (odločba Ustavnega sodišča P-203/05 z dne 15. 12. 2005).

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu (glede parcele št. 34/18) odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo v tem obsegu temu organu v ponovni postopek. V tem bo ta dopolnil dejansko stanje, kot je navedlo sodišče v tej sodbi, pri tem pa upošteval, da je dokazno breme glede relevantnih dejstev na vlagateljih zahteve za denacionalizacijo, ki zatrjujejo prisilen odvzem zemljišča in uveljavljajo pravico do denacionalizacije tega.