Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku glavnico v višini 2.629.616,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 151.473,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s sodbo določeni znesek predstavlja obresti, ki jih mora toženec plačati tožniku zaradi tega, ker ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti iz kupne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom. Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja: Sodišče v 1. odst. na četrti strani izpodbijane sodbe povzema trditve tožeče stranke, da naj bi bil toženec dolžan plačati razliko do 28.2.1997, kar naj bi izhajalo iz pogodbe z dne 27.11.1996 in medsebojnega dogovora. Iz te pogodbe pa izhaja samo to, da je dolžan toženec plačati do 28.2.1997 znesek 169.385 DEM in ta pogodba ne govori o razliki. Tožeča stranka ni dokazala dogovora, po katerem bi bilo treba plačati razliko do 28.2.1997. Samo sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zatrjuje, da naj bi navedeno razliko bila tožena stranka dolžna plačati do 28.2.1997. Prvostopno sodišče prav tako zavzame stališče, da je med pogodbenikoma obstajal ustni dogovor, po katerem je toženec dolžan plačati preostanek do zneska 320.000 DEM najkasneje do 13.5.1997, kar naj bi izhajalo iz 2. odst. 4. čl. pogodbe pod A8. Iz tega izhaja, da so razlogi v nasprotju. Tožnik trdi, da naj bi bil rok za plačilo razlike določen v pogodbi z dne 27.11.1996 in medsebojnim ustnim dogovorom, medtem ko sodišče ugotavlja, da naj bi med pogodbenima strankama obstaja ustni dogovor, da naj bi bil ta preostanek dolga plačan najkasneje do 13.5.1997 ter se pri tem sklicuje na pogodbo pod A8. Ni osnove za zaključek sodbe, da bi preostanek dolga zapadel v plačilo 13.5.1997. Ni jasno, na podlagi česa prvostopno sodišče zaključuje, da bi sporni preostanek dolga zapadel v plačilo bodisi 28.2.1997 bodisi 13.5.1997. Tožbeni zahtevek tudi ni utemeljevan na kakršnemkoli ustnem dogovoru. Nobena od pogodb ne govori o tem, kdaj naj bi zapadla v plačilo ustno dogovorjena razlika do zneska 320.000 DEM. Pisnega dokaza o tem ni. Nesporno je sicer je mogoče ugotoviti, da je bila med pravdnima strankama ta razlika dogovorjena. Sodišče bi moralo upoštevati pravila o dokaznem bremenu ter ugotoviti, da tožnik ni dokazal, da je ta razlika zapadla v plačilo bodisi 28.2.1997 bodisi 13.5.1997. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je tudi sicer izpovedovala neprepričljivo. Izpovedala je, da je bilo dogovorjeno, da mora toženec plačati čimprej. Njegova izpoved, da naj bi bil celoten znesek dolžan plačati 28.2.1997 je v nasprotju z njegovo izpovedbo v nadaljevanju, da je jasno, da je bil toženec dolžan plačati kupnino v 8 dneh po izdaji odločbe upravnega organa, to je 13.5.1997. Iz vsebine besede "čimprej" izhaja, da rok ni bi določen. S tem, ko je toženec pristal na zapis manjše kupnine, je bila pridobljena za tožnika velika premoženjska korist. Sicer pa ne veljajo tiste določbe ustnega dogovora, s katerimi sta bili pisni pogodbi o prodaji nepremičnin spremenjeni. Pismenost je določena tudi zaradi javnega interesa. Vsakršni ustni dogovori so nični. Sodišče mora na ničnost ustnega dogovora paziti po uradni dolžnosti. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, in ki je bila sklenjena celo zaradi tega, da se obidejo davčni predpisi, po čl. 70 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, nima pravnega učinka. Če je toženec presežek do zneska 320.000 DEM plačal, je to storil po dobri volji, predvsem pa s plačilom presežka ni bil v zamudi. Podrejeno graja tudi tisti del prvostopne sodbe, s katero je sodišče priznalo povrnitev zakonitih zamudnih obresti, ki veljajo za tolarske vloge. Če je bil zahtevek utemeljen, bi bilo treba priznati le obresti, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled, kot jih priznava Nova ljubljanska banka za DEM. Res je, da je bila kupcu dana alternativna možnost, da plača kupnino v DEM ali v tolarski protivrednosti, vendar pa iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da je bilo plačilo dogovorjeno v DEM. Nesprejemljivo je, da je sodišče ohranjanje vrednosti kupnine podvojilo s tem, da je tožeči stranki priznalo zamudne obresti, kot da bi tožeča stranka prejela od tožene stranke nevalorizirane tolarske zneske. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ne take, ki jo očita pritožba in tudi nobene take, na katero bi bilo treba paziti po uradni dolžnosti (čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotij v razlogih sodbe, ki jih očita pritožba, in ki naj bi se nanašala na vprašanje razlike med zneskom, zapisanim v obeh pogodbah, in zneskom 320.000 DEM. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je preostanek dolga dospel v plačilo 13.5.1997, je logično in prepričljivo zapisalo. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema. To, kar naj bi v sodbi po prepričanju pritožbe predstavljalo nasprotje v razlogih, pa se nanaša le na dokazno oceno. Tožnik je v zvezi z datumom zapadlosti postavljal svoje trditve, toženec pa svoje. Če je sodišče druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do prepričanja, da je datum zapadlosti 13.5.1997, čeprav tega nobena od strank ni trdila, to ne predstavlja nasprotja, ampak gre za ugotovitev dejanskega stanja na podlagi izvedenih dokazov. Ko gre le za toženčevo pritožbo, pa tudi ugotovitev, da je terjatev zapadla 13.5.1997 (in ne 28.2.1997 kot je trdil tožnik), ni v toženčevo škodo. Tako tožnik kot toženec sta bila soglasna, da je bil rok plačila "čimprej" - temu izrazu pa je sodišče prve stopnje dalo vsebino. Pritožba ne napada tistega delal ugotovitev sodišča prve stopnje, ki govorijo o tem, da je bila kupnina določena kot celota. Soglasna pa sta tudi, da je prvi znesek po pisni kupni pogodbi zapadel 28.2.1997, drugi znesek po pisni kupni pogodbi pa 13.5.1997. S tem se strinja tudi toženec v pritožbi. Sklepanje sodbe, da je v taki zvezi treba izraz "čimprej" razumeti tako, da je do 13.5.1997 zapadel ves znesek kupnine, je tako v celoti sprejemljivo in tudi ne gre za nasprotje, kot trdi pritožba. Ob razlagi pogodbe, kakršno v zvezi s preostankom kupnine zagovarja toženec, bi namreč pomen čimprejšnjega plačila zvodenel. Da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da utemeljuje tožbeni zahtevek na ustnem dogovoru, ni točno (glej list. št. 21, točka II; tudi trditve same tožene stranke, list. št. 27 zgoraj). O tem, da pisnega dogovora glede preostanka kupnine ni bilo, ni spora, kdaj je zapadel znesek v plačilo, pa je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene (čl. 8 ZPP).Pri tem je tudi pravilno uporabilo določbo čl. 99/2 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, po kateri je v zvezi s spornimi določili treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v ZOR. Kar zadeva trditve o dokaznem bremenu, kar da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, je treba povedati, da po določbi čl. 221 a ZPP sodišče ta pravila uporabi takrat, kadar kakega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti. V obravnavanem primeru pa je sporna dejstva sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Trditve o tem, da je bila nižja kupnina v obe pogodbi vpisana na željo tožnika in ne toženca zato, da bi se tožnik izognil davčnim obveznostim, in da naj bi zato rok plačila zapadlosti razlike do zneska 320.000 DEM ne bil dogovorjen, so v pritožbi nove, v spisu nimajo podlage, z dokazi niso podprte in zato niso upoštevne (čl. 352/1 ZPP). Ko gre za pritožbene trditve o ničnosti ustnega dogovora, je na to že delno odgovorilo že sodišče prve stopnje. O tem, da bi bil ustni dogovor o višini kupnine ničen, ni mogoče govoriti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pisni kupni pogodbi, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, navidezni pogodbi, ki sta prikrivali drugo, s katero je bila dogovorjena prava kupnina (čl. 66/1 in 2 ZOR). Med strankama velja torej druga pogodba. Ni spora, da je bila izpolnjena; toženec se tudi sicer na ničnost ne more sklicevati, saj je sam pri taki pogodbi sodeloval oziroma se je z njo strinjal in jo izpolnil. Tudi s tistim delom sodbe, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti in na vprašanje, ali bi bilo treba obračunati te obresti od DEM, torej v višini, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled, pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tudi v tem delu podprta z ustreznimi razlogi. Ni res, da bi bil tožnik dvojno okoriščen. Sodišče prve stopnje je namreč preračunalo tujo valuto na dan posamičnih plačil, nato pa priznalo zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti. Pritožba samega preračuna v sodbi ne napada, torej preračun sam po sebi v pritožbi ni sporen, iz spisa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri preračunu uporabilo srednji tečaj Banke Slovenije na dan posamičnega plačila (glej list. št. 30 in 40). Če na katero od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je pritožbeno sodišče ni štelo za odločilnega pomena. Pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 368 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.