Jedro

Zakon o brezplačni pravni pomoči izrecno izključuje kot premoženje, ki se ne upošteva pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, samo tisto stanovanje, v katerem prosilec živi in je določeno kot primerno stanovanje. Iz določbe 1. alinee drugega odstavka 19. člena ZBPP torej izhaja, da druga stanovanja, ki jih ima v lasti prosilec ali njegova družina, predstavljajo premoženje, ki ga je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1.točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper dve odločbi tožene stranke. Z odločbo z dne 10.2.2005 je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov, da se jima dodeli brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev vseh stroškov postopka, zaradi izplačila odškodnine zaradi zdravniške napake oziroma malomarnega zdravljenja sina T. Prošnja jima je bila zavrnjena, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnika sicer izpolnjujeta finančni pogoj iz 2. odstavka 13. člena, ne izpolnjujeta pa finančnega pogoja iz 1. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Stanovanje na naslovu K. v GR, katerega lastnik je tožnik in v katerem sam ne živi, je treba upoštevati kot njegovo premoženje, saj dohodki, ki jih dobi iz naslova najemnin za to stanovanje, ne predstavljajo dohodkov, ki se po ZBPP upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka.

V odločbi z dne 10.2.2005 pa je tožena stranka ugotovila, da sta tožnika iz prej navedenih razlogov brezplačno pravno pomoč prejela neupravičeno (1. točka izreka) in da sta neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 331.188 SIT dolžna vrniti v roku šestdeset dni na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti (2. točka izreka). Na podlagi že izdanih odločb so bila namreč opravljena določena dejanja brezplačne pravne pomoči, zato je potrebno, v skladu s 4. odstavkom 20. člena ZBPP ugotoviti, da sta tožnika to brezplačno pravno pomoč prejela neupravičeno in sta jo na podlagi 2. odstavka 43. člena ZBPP dolžna vrniti.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke izdani v izvrševanju sodb tega sodišča, št. U 291/2003-8 z dne 27.11.2003 in U 366/2003-14 z dne 18.12.2003. Z navedenima sodbama je odpravilo odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožnikoma odobrena brezplačna pravna pomoč iz razloga, ker tožena stranka ni pravilno ugotovila izpolnjevanje finančnih pogojev po 1. odstavku 19. člena ZBPP. Sporna je bila vrednost avtomobila B. in stanovanja, v katerem tožnika ne prebivata in ga tožnik F.M. oddaja v najem. Pri tem je zavzelo tudi pravno stališče, da spornega stanovanja ni mogoče šteti kot premoženje, ki daje dohodek in ki se po ZBPP upošteva pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca. Po stališču sodišča je potrebno to premoženje presojati v povezavi z določbo 3. odstavka 15. člena ZBPP, kar pomeni, da sporno stanovanje v to kategorijo premoženja ne sodi. V ponovljenem postopku je sodni izvedenec ugotovil, da znaša vrednost navedenega stanovanja 9.600.000 SIT in torej presega vrednost 20 minimalnih plač. Za odločitev v tej zadevi zato niti ni relevantno, da tožena stranka vrednosti avtomobila B., v skladu z napotilom sodišča, niti ni ugotavljala. Ker, upoštevaje vrednost spornega stanovanja, tožnika ne izpolnjujeta finančnega pogoja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, je pravilna odločitev tožene stranke, da nista upravičena do brezplačne pravne pomoči. Zato sta že dodeljeno brezplačno pravno pomoč prejela neupravičeno in sta jo v skladu s 3. odstavkom 43. člena ZBPP dolžna vrniti.

Zahtevo tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik stanovanja v vrednosti 9,600.000 SIT in upoštevaje višino taksne obveznosti (9.500 SIT) ocenilo, da s plačilom sodne takse ne bi bilo ogroženo preživljanje tožnikov in njihovih družinskih članov.

Tožnika vlagata pritožbo zoper obe točki izreka sodbe in sklepa. V pritožbi navajata, da je izpodbijana sodba v nasprotju z 19. členom ZBPP, ki določa, da se premoženje, ki daje dohodke, ne upošteva kot premoženje. Zato je bila cenitev stanovanja brezpredmetna, saj bi sodišče moralo upoštevati 19. člen ZBPP, ne pa da je v nasprotju z določbami navedenega člena ugotavljalo vrednost premoženja, ki daje dohodek in od katerega plačujeta dohodnino. Citirata določbe 19., 14. in 15. člena ZBPP in se nanje sklicujeta. Stanovanje ima v najemu njuna hči in mu zanj plačuje najemnino, od katere plačuje tudi davek od dohodnine. Vsa potrebna dokazila je že predložil. Pravna država temelji na spoštovanju zakonov, pri izdaji izpodbijane sodbe in sklepa pa niso bile upoštevane vse določbe ZBPP. Nerazumljiva jima je tudi izstavitev računa za delo, ki ni bilo opravljeno. Zato je zahteva za povračilo nečesa, kar nista dobila, nesprejemljiva in protizakonita. Predlagata razveljavitev sodbe in sklepa in ponovno priznanje brezplačne pravne pomoči. Predlagata tudi oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje in v ponovljenem postopku tudi tožena stranka, sta pravilno ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, ker imata premoženje, ki presega višino dvajsetih minimalnih plač. Premoženje predstavlja stanovanje v ocenjeni vrednosti 9.600.000.- SIT, v katerem tožnika ne živita, ampak ga oddajata v najem.

ZBPP v 1. alinei 2. odstavka 19. člena določa, da se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. ZBPP torej izrecno izključuje kot premoženje, ki se ne upošteva pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, samo tisto stanovanje, v katerem prosilec živi in je določeno kot primerno stanovanje. Iz navedene določbe torej izhaja, da druga stanovanja, ki jih ima v lasti prosilec ali njegova družina predstavljajo premoženje, ki ga je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati. Zato je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določbe 1. in ne iz določbe 4. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP, kot to zmotno menita tožnika.

Neutemeljen je ugovor tožnikov, ki ga ponavljata tudi v pritožbi, da se stanovanja, ki ga oddajata v najem, ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju finančnega pogoja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. Kot že navedeno, določba 4. alinee 2. odstavka 19. člena za ta primer ni upoštevna, saj se ne nanaša na stanovanja, ampak na (drugo) premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca.

Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnikov, da se ju oprosti plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da imata sicer nizke dohodke, da pa imata premoženje, stanovanje v vrednosti 9.600.000 SIT. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da upoštevaje taksno obveznost v znesku 9.500 SIT (za tožbo), glede na določbe 13. člena ZST, s plačilom sodnih taks ne bi bilo ogroženo preživljanje tožnikov in njunih družinskih članov. O predlogu tožnikov, da se ju oprosti plačila sodne takse za pritožbo, vrhovno sodišče kot sodišče druge stopnje ni pristojno odločati. O navedenem predlogu bo zato moralo odločiti sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.