Jedro

Oseba, ki je dala pobudo za začetek upravnega postopka, ki se začne le po uradni dolžnosti, ne more biti stranka v tem postopku in posledično tudi ne more začeti upravnega spora zaradi molka organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 726/98-10 z dne 24.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi molka tožene stranke. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje iz upravnih spisov ugotovilo, da je Prometni inšpektorat RS tožnika na njegovo obvestilo, da naj se ugotovi, ali sosed izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti iz 23. člena Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih poslovnih prostorov, funkcionalnega zemljišča, drugih zunanjih površin, opreme, naprav in delavcev v obrtni delavnici (Uradni list RS, št. 17/96, v nadaljevanju pravilnik), obvestil, da z njihovega stališča prometna ureditev javne poti, glede katere tožnik zahteva uvedbo ugotovitvenega postopka, ne zahteva inšpekcijskega ukrepa. Zaradi preverjenja ostalih pogojev je inšpektorat tožnikov dopis odstopil Upravni enoti K., ki je tožniku pojasnila, da izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti opravljajo pristojni inšpekcijski organi, da pa tožnik kot sosed v morebitnih takih postopkih nima statusa stranke. Sodišče se strinja s stališčem upravnih organov prve stopnje, da nista bila dolžna izdati tožniku nikakršne odločbe in da zato do molka organa prve stopnje sploh ni moglo priti. Njunih obvestil tožniku pa ni mogoče šteti za negativni odločbi, zoper kateri bi bila dopustna pritožba. Dopustnost tožbe zaradi molka organa je po določbi 4. odstavka 26. člena ZUS le tedaj, če organ prve stopnje ne izda v predpisanem roku odločbe. Po stališču sodišča prve stopnje je zato molk prvostopnega organa procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka organa druge stopnje, ki pa v obravnavani zadevi ni podana.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerega se naj vključi tudi državno pravobranilstvo. Uvodoma ugotavlja, da za rešitev njegovih težav niso pristojne inšpekcijske službe. Glede stališča sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ne more biti stranka v postopku izdaje ugotovitvene odločbe, s katero se ugotavlja izpolnjevanje pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti, pa meni, da te zahteve ni vložil v fazi ugotavljanja, ali sosed izpolnjuje pogoje za začetek obrtne dejavnosti, pač pa jo je vložil kot koristnik javne poti, ki vodi mimo sosedove stavbe, cesta pa je večkrat v celoti zasedena s sosedovimi avtomobili. Gre za zavarovanje javne koristi na javni poti, ki jo določa Zakon o javnih cestah, pa tudi Zakon o varnosti cestnega prometa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ko sodišče predhodno presodi, ali so podane procesne predpostavke za vsebinsko presojo v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta oziroma dejanja tožene stranke. V tej fazi postopka sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja in se zato sklep sodišča, izdan v tej fazi postopka, ne more izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju omejilo le na razloge, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 123. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kot tudi določbe 4. odstavka 26. člena in 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Pravilno je stališče, da oseba, ki je podala pobudo za uvedbo upravnega postopka, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, ne more biti stranka (z interesom oziroma prizadeta stranka) tega upravnega postopka in posledično tudi ne more začeti upravnega spora zaradi domnevnega molka organa. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno obrazložilo, da obvestila upravnih organov tožniku niso upravni akti, zoper katere bi bila možna pravna sredstva in upravni spor.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moral biti v postopku, kjer je ogrožen javni interes, stranka državni pravobranilec, pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa skladno z določbo 3. odstavka 36. člena ZUS obvestilo o tem upravnem sporu državno pravobranilstvo, ki pa svoje udeležbe v upravnem sporu ni prijavilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.