Jedro

Tožniku pripada odškodnina za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil. Tožnik je vtoževal odškodnino v višini osmih ur dela za vsak nezagotovljen dan tedenskega počitka. Vendar pa toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala tožnikovim trditvam glede števila opravljenih ur dela na dni zatrjevanega neizkoriščenega tedenskega počitka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 676,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku še 2.980,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 do plačila, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 816,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni postavil nobene substancirane trditvene podlage o tem, katere dni ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, niti kaj in koliko ur naj bi te dni delal. Trdi, da ni pravilno razlogovanje, da je na toženki trditveno in dokazno breme o tem, da je tožnik delal manj kot 8 ur, če tožnik sploh ni zatrjeval, kaj naj bi teh 5 dni delal, niti kdaj je to bilo niti koliko ur naj bi delal. Toženka je navedbo tožnika, da je vsak dan delal, prerekala in pojasnila, da za 21 dni že iz evidenc izhaja, da je imel zagotovljen tedenski počitek. Ker tožnik ni trdil, kdaj točno mu ni bil zagotovljen tedenski počitek, niti koliko ur je delal, je odločitev sodišča prve stopnje, da mu gre za 5 dni odškodnina za 8 ur, izmišljena. Toženki tako ni bila omogočena obramba glede očitkov, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. S tem je bila kršena njena pravica do izjave. Sodišču očita, da je zavzelo stališče, da za določitev odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Nadalje navaja, da tožnik ni zatrjeval ne nastanka navadne škode ne nastanka škode iz naslova izgubljenega dobička. Vztraja, da tožnik na premoženjskem področju ni bil prikrajšan, saj je na misiji upravičen do pavšalnega zneska. V tem znesku so vključene tudi ure počitka. Ker je sodišče napačno odločilo o tožbenem zahtevku v I. točki izreka, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Ugotovilo je, da je tožniku na misiji pripadalo 26 dni tedenskega počitka in da mu je toženka omogočila izrabo zgolj 21 dni počitka; zato je zaključilo, da je bil tožnik prikrajšan za izrabo 5 dni počitka. Za teh 5 dni mu je prisodilo odškodnino tako, da je urno postavko tožnikove plače (plačo je delilo s 174 urami) množilo z 8 urami in tako dobilo dnevno postavko, ki jo je množilo s 5 dnevi.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za določitev višine odškodnine ni relevantno, koliko ur delovne obveznosti je imel tožnik na dan, ko bi moral biti prost (pa ni bil). Sodišče prve stopnje je namreč v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik na določene dni počitka delal manj kot osem ur.

8. Tožniku pripada odškodnina za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil (sklep VSRS VIII Ips 41/2022). Tožnik je vtoževal odškodnino v višini osmih ur dela za vsak nezagotovljen dan tedenskega počitka. Vendar pa toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala tožnikovim trditvam glede števila opravljenih ur dela na dni zatrjevanega neizkoriščenega tedenskega počitka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal trditev o tem, katere dni ni imel tedenskega počitka, kaj je na te dni delal in koliko ur je delal. Po tem, ko je toženka v odgovoru na tožbo navedla, na katere konkretne dni misije oziroma vtoževanega obdobja je tožniku zagotovila tedenski počitek, je tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah podal obrazložene trditve glede nezagotovljenega počitka za vsakega od 23 s strani toženke zatrjevanih dni tedenskega počitka. Tako je za vsakega od teh dni navedel, kaj je delal in koliko časa je to delo trajalo. Zato tudi ne držijo nadaljnje pritožbene navedbe, da toženka zaradi pomanjkljive tožnikove trditvene podlage ni bila dolžna zatrjevati in dokazovati, da je tožnik te dni delal manj kot osem ur. Za preostale tri dni tedenskega počitka (od skupno 26 dni, kolikor bi jih morala toženka zagotoviti tožniku) pa toženka sploh ni zatrjevala, da bi ga tožniku zagotovila. Zato toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik tudi za te dni zatrjevati, kdaj, koliko in kaj je delal, saj že iz njenih trditev izhaja, da mu za tri dni ni zagotovila tedenskega počitka.

9. V zvezi z navedenim je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila tožniku kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo z nobenimi dejstvi, o katerih se toženka ne bi imela možnosti izjaviti; prav tako svoje odločitve ni oprlo na dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali in o katerih se zato toženka ne bi mogla izjaviti. Očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Pritožba sicer pravilno navaja, da tožnik ni izrecno zatrjeval ne navadne škode ne izgubljenega dobička kot oblik premoženjske škode. Vendar pa to ni pomembno. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku, glede na njegove trditve in skladno z ustaljeno sodno prakso, pravilno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela, kot je bilo predvideno (prav v času predvidenega tedenskega počitka).1

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik na premoženjskem področju ni bil prikrajšan, ker je na misiji upravičen do plače v pavšalnem znesku, v katerem so med drugim vključeni tudi dnevi tedenskega počitka. Na ta toženkin ugovor je odgovorilo že VSRS v istovrstni zadevi VIII Ips 226/2017, ko je obrazložilo, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Toženka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času ko bi moral vsak teden en dan počivati), prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni znesek v tem sporu predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 186,66 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Prim. npr. sklep VSRS VIII Ips 41/2022 in sodbo VSRS VIII Ips 226/2017.