Jedro

Delo medicinske sestre v bolnišnici na splošno sicer ni nevarna dejavnost. Vendar pa to postane, če pride pri svojem delu medicinska sestra v stik s pacientom, okuženim z nalezljivo boleznijo (v konkretnem primeru tuberkulozo), ki ob sprejemu pacienta (še) ni bila diagnosticirana, ampak se je ugotovila kasneje, in če zaščitna oprema medicinske sestre ne more povsem zavarovati pred prenosom okužbe.

Kljub temu, da so se dosledno izvajali vsi ukrepi za varno delo pri drugotoženi stranki, je do okužbe prišlo. In to ne le pri tožnici – skupno so se namreč okužile štiri medicinske sestre na tem oddelku. Delo v okolju, v katerem je bila tožnica v stiku z okuženo pacientko in je zato obstajala večja nevarnost, da preko izločkov pacientke pride do prenosa okužbe, in v katerem je tudi prišlo do okužbe s tuberkulozo pri štirih medicinskih sestrah, je zdravju nevarno delovno okolje, ki predstavlja povečano nevarnost. Zato za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja drugotožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženih strank zahtevala izplačilo odškodnine zaradi odškodninske odgovornosti delodajalca v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica v roku 15 dni dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 453,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče v delu, kjer utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova krivdne odgovornosti, napačno povzema navedbe tožnice, da je podala le pavšalne opustitvene razloge toženih strank. Drugotožena stranka bi morala biti pri svojem ravnanju in diagnosticiranju bolj profesionalna, saj kot specialist iz svoje dejavnosti ni pravočasno ugotovila okužbe svojih delavk. Zato mora odgovarjati za škodo, ki so jo njeni delavci utrpeli brez lastne krivde pri svojem delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varno in zdravo delovno okolje ter v celoti odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri svojem delu ali v zvezi s svojim delom, zato drugotožena stranka odgovarja po načelih krivdne in objektivne odgovornosti. Drugotožena stranka svojim delavkam ni preprečila stika z okuženo pacientko. S tem da ni pravočasno ugotovila nalezljive bolezni, pa je kršila načelo zaupanja in verodostojnosti v pravni postulat zdravega in varnega delovnega okolja. Dejstvo je, da se je tožnica okužila pri svojem delu z okuženo pacientko, ki jo je zdravila drugotožena stranka. Ali je slednja pravočasno ugotovila okužbo, ne more biti dolžnost tožnice, ampak je to temeljna dolžnost drugotožene stranke, ki mora pri svojem delu obvladovati standarde profesionalnosti. Tožnica ni bila okužena zaradi svojega ravnanja ali brez krivde delodajalca. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejavnost drugotožene stranke ni nevarna, saj je pri okuženih pacientih podana visoka stopnja nevarnosti in je prišlo do okužbe več delavk. Stopnja okužb je tako visoka, da za okolico predstavlja izjemno veliko nevarnost poslabšanja zdravja in prenosa okužb brez pravočasnega ukrepanja, zato gre za izjemno nevarno dejavnost, za katero odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica je priglasila stroške pritožbe.

Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da tožnica ni dokazala, da bi bile v sferi drugotožene stranke kakršnekoli opustitve, ki bi kazale na njeno krivdno odgovornost. Zgolj trditev, da pri drugotoženi stranki ni bilo poskrbljeno za varno delovno okolje, ne zadošča. Niti tožnica niti priče niso izpovedale, da bi bilo pri drugotoženi stranki kaj narobe v smislu varnosti in zdravja pri delu. Trditev, da drugotožena stranka ni preprečila okužb in da gre za kršitev predpisov s področja varovanja in zdravja pri delu, je protispisna, saj ni mogoče preprečiti nečesa, kar ni v tvoji vednosti in česar objektivno ni moč zaznati. Niso bile podane trditve o tem, da je drugotožena stranka vedela za okužbo, kar bi lahko bila podlaga za opustitev. Zdravstvena dejavnost ni nevarna, prav tako pa ni bilo nevarno delo tožnice na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo. Obstajati mora večja nevarnost od običajne in podano mora biti vedenje, da se opravlja nekaj nevarnega. Tožnica ni trdila, da je bilo njeno delo nevarno, ampak le, da je na splošno delo s pacienti nevarno. Pacientka se je okužila zunaj bolnišnice, vzroka okužbe pa ni bilo moč pričakovati, se posledicam ogniti ali jih odvrniti. Okoliščine konkretnega primera predstavljajo naključje, eventualna škoda pa se lahko kompenzira iz drugih oblik zavarovanj in ne na podlagi odgovornosti. Drugotožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je podana odškodninska odgovornost toženih strank zaradi škode, ki jo je tožnica utrpela pri svojem delu, ko se je okužila s tuberkulozo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da dejavnost drugotožene stranke ni nevarna dejavnost, drugotožena stranka pa je storila vse, da bi zagotovila varno in delovno okolje, zato ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost toženih strank. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da mora je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). V določbi 149. člena OZ je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, OZ ne določa. Pojem nevarne stvari oziroma nevarna dejavnost je po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke in da se tožnica le pavšalno sklicuje na opustitve drugotožene stranke, ne da bi jih konkretno opredelila. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala le, da drugotožena stranka ni zagotovila varnega in zdravega okolja, kar ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo predvsem dejstvo, da drugotožena stranka ni vedela za okužbo pacientke A.A., saj preiskave ob sprejemu niso pokazale okužbe s tuberkulozo, pri pacientki se niso kazali nikakršni simptomi tuberkuloze, drugotožena stranka pa je ves čas izvajala osnovne varnostne ukrepe (nošenje (oz. uporaba) rokavic, maske, kape, zaščitnih obuval, itd.). Pri drugotoženi stranki so sicer obstajala navodila „preprečevanje prenosa tuberkuloze v bolnišnici“, ki v konkretnem primeru niso veljala, saj se pacientka ni obravnavala kot okužena s tuberkulozo. Drugotožena stranka je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnala ustrezno in strokovno, saj je takoj, ko je izvedela, da je bila pacientka A.A. v času hospitalizacije okužena s tuberkulozo, izvedla vse potrebne ukrepe (osebje, ki je bilo v stiku z okuženo pacientko, so poslali na potrebna testiranja in slikanje pljuč).

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno zaključilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ne predstavlja nevarne dejavnosti in da v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke kot tožničinega delodajalca. Pri opredelitvi, ali določeno delo predstavlja nevarno dejavnost, je potrebno upoštevati konkretne okoliščine v posameznem primeru. Delo medicinske sestre v bolnišnici na splošno sicer ni nevarna dejavnost. Vendar pa to postane, če pride pri svojem delu medicinska sestra v stik s pacientom, okuženim z nalezljivo boleznijo (v konkretnem primeru tuberkulozo), ki ob sprejemu pacienta (še) ni bila diagnosticirana, ampak se je ugotovila kasneje, in če zaščitna oprema medicinske sestre ne more povsem zavarovati pred prenosom okužbe. Tožnica je opravljala delo višje medicinske sestre na oddelku splošne in abdominalne kirurgije pri drugotoženi stranki. Priča B.B. je izpovedala, da je tožnica pri svojem delu upoštevala vsa navodila za varno delo (uporaba rokavic, maske, kape, predpasnika in zaščitnih obuval), enako je izpovedal tudi predstojnik oddelka C.C.. Vse zaslišane priče so potrdile, da so se pri delu s pacientko A.A. uporabljala navodila za standardno izolacijo, po katerih se izvajajo osnovni previdnostni ukrepi vseh zaposlenih pri vseh postopkih diagnostike, zdravljenja, zdravstvene nege in rehabilitacije pri vseh bolnikih ne glede na diagnozo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz teh navodil izhaja, da se izolacija bolnikov izvaja z namenom preprečevanja možnosti nastanka in širjenja bolnišnične okužbe s stikom, kapljicami, preko zraka, krvi in izločkov, ter zaščite bolnika in zdravstvenega delavca. V primeru okužbe pacienta s tuberkulozo pa so predvidena posebna navodila za t. i. aerogeno izolacijo. Predstojnik oddelka C.C. je posebej poudaril, da je postopek osnovne izolacije premalo za paciente, ki imajo posebno vrsto okužbe, saj za takšne paciente veljajo posebna pravila. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bilo v teh navodilih posebej navedeno, da je vsak bolnik potencialni vir okužbe, tuberkuloza pa je bila navedena na seznamu možnih okužb pri drugotoženi stranki. Iz navodil tudi izhaja, da stik z bolniki na bolniških oddelkih, kjer so tudi bolniki s tuberkulozo, predstavlja srednje tveganje.

V izvedenskem mnenju iz podobne zadeve, opr. št. P 295/2007 (obravnavane pred Okrožnim sodiščem v Celju), na katerega se je v tem sporu med drugim oprlo sodišče prve stopnje, je bilo obrazloženo, da za okužbo, ki se prenaša z osebe na osebo s kužnim aerosolom (ki nastaja pri kašlju, kihanju, govorjenju in petju oseb s pljučno tuberkulozo ali tuberkulozo v grlu), zadošča že majhno število povzročiteljev tuberkuloze. Z večjim številom slednjih raste tudi možnost okužbe, ki se veča tudi s ponavljajočo izpostavljenostjo okužbi ali dalj časa trajajočimi in tesnimi kontakti z okuženo osebo, verjetnost okužbe pa je večja, če so prostori zaprti in malo zračeni. Glede na to, da je bila tožnica sobna medicinska sestra pacientke A.A. (ki je bila v tistem času že okužena s tuberkulozo) v popoldanski izmeni, in je v okviru svojega delovnega mesta pacientki pomagala pri vseh življenjskih aktivnostih (deljenje terapije, venozne terapije, odvzem krvi, pomoč pri vstajanju in pitju) ter ob upoštevanju vsega navedenega, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za nevarno dejavnost in objektivno odgovornost drugotožene stranke. Za objektivno odgovornost mora obstajati nevarnost, ki kljub zadostni meri skrbnosti odgovornega za njeno obvladovanje pomeni resno grožnjo za življenje, zdravje in premoženje ljudi, kakor je v sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje. In prav takšna nevarnost je obstajala v konkretnem primeru. Kljub temu, da so se dosledno izvajali vsi ukrepi za varno delo pri drugotoženi stranki, je do okužbe prišlo. In to ne le pri tožnici – skupno so se namreč okužile štiri medicinske sestre na tem oddelku. Delo v okolju, v katerem je bila tožnica v stiku z okuženo pacientko in je zato obstajala večja nevarnost, da preko izločkov pacientke pride do prenosa okužbe, in v katerem je tudi prišlo do okužbe s tuberkulozo pri štirih medicinskih sestrah, je po oceni pritožbenega sodišča zdravju nevarno delovno okolje, ki predstavlja povečano nevarnost. Zato za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja drugotožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek, zlasti glede višine odškodnine, pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve v II. točki izreka sodbe v zvezi s pritožbo tožnice je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali so podane vse predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti. V primeru, da bo ugotovljen temelj tožničinega zahtevka, naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožnici, in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.