Jedro

Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki odloča o zahtevku za denacionalizacijo, tudi glede oblike denacionalizacije vezan na zahtevek stranke (126. člen ZUP 1986 v povezavi z drugim odstavkom 6. člena ZDen, 62. člen ZDen) in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je zahtevana. Obveznost postavitve zahtevka izhaja tudi iz prvega odstavka 42. člena ZDen, po katerem upravičencu v primeru ovir za vrnitev premoženja v last in posest pripada na njegovo zahtevo odškodnina v obveznicah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.10.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29.4.2003. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo dela parcele št. 15 v izmeri 189 m2 in dela parcele št. 19 v izmeri 4211 m2, obe vl. št... k.o..., ki se ne moreta vrniti v last in posest, kot je to zahteval vlagatelj, ker so to sedaj bodisi zazidana stavbna zemljišča z objekti in pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči, ki so bili zgrajeni po podržavljenju in niso v lasti upravičenca, ali pa so javno dobro (ceste, vodotoki). Ker denacionalizacija ni bila mogoča v obliki vrnitve v naravi, tožnik pa je vztrajal izključno pri taki obliki, je organ prve stopnje odločil, da se denacionalizacija zavrne v celoti.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je po presoji tega sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, odločitev tožene stranke pa utemeljena iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe. Tožena stranka je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje, pravilno ugotovila, da parcel, ki so predmet tega postopka, ni mogoče vrniti v naravi, ker so za zazidana stavbna zemljišča podane ovire iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00- obv. razl., 11/01-odločba US, 54/02-odločba US in 18/05), po katerem se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen objekt, ki je v trajni lasti upravičenca, za vodotoke in ceste pa so podane ovire iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki iz vračanja v naravi izvzema nepremičnine, ki niso v pravnem prometu oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Ker ni bilo zakonske podlage za vračilo v tem postopku obravnavanih nepremičnin v naravi, je tožnik imel možnost, da zahteva vrnitev premoženja v obliki odškodnine po 42. členu Zden. Takšne zahteve pa, kot je ugotovila tožena stranka in kar potrjujejo podatki v upravnih spisih, tožnik ni postavil. Ker zahtevka ni spremenil, o posledicah opustitve spremembe zahtevka pa je bil tudi po mnenju sodišča pravilno opozorjen, je tako odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je v tožbi sodišču prve stopnje predlagal pridobitev zapisnika Upravne enote V.-R. o ogledu situacije na kraju samem, kot je to predlagalo to sodišče v predhodnem postopku, in da ga zanima njegova vsebina. Navaja, da so bile njegovemu očetu nezakonito odvzete parcele tudi po takratnih zakonih, ker je oče bil kmet in so se s kmetijstvom intenzivno ukvarjali do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Za odvzeta zemljišča obljubljena odškodnina ni bila nikoli plačana, sedaj je pa ovira za vračilo v naravi nek že dolga leta opuščeni hlev. Strinjal pa bi se z odškodnino in to cena v času "podržavljenja" in zamudne obresti za 60 let. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita iz razlogov, ki so dovolj natančno podani in obrazloženi tudi že v odločbi tožene stranke. Tudi pritožbeno sodišče po pregledu celotnega spisa in v njem vsebovane dokumentacije meni, da je bilo v predhodnih postopkih pravilno ugotovljeno, da predmetnih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi oziroma v last in posest, tako kot je to ves čas postopka izrecno zahteval tožnik. Tako ni nobenega dvoma, da za predmetna zemljišča obstajajo ovire iz 3. točke prvega odstavka 19. člena in iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je bilo to dejstvo ugotovljeno tako v prvem postopku pred organom prve stopnje kot tudi v ponovljenem postopku, ko je sodišče prve stopnje zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek ravno zaradi tega, da se ugotovi, ali in v kolikšni meri dejansko obstajajo ovire za vrnitev podržavljenih nepremičnin v last in posest. To dejstvo je bilo v ponovljenem postopku ponovno ugotovljeno tudi s sodelovanjem izvedenca in so bila zemljišča, ki jih je bilo mogoče vrniti v naravi, tožniku že vrnjena z delno odločbo. Pri parcelah, pri katerih pa so podane ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen, pa je bistveni element, da objekti na teh parcelah niso v trajni lasti upravičenca, ne pa tudi v kakšnem stanju so oziroma kakšna je njihova sedanja namembnost, tako da je irelevanten tožnikov ugovor, da oviro za vrnitev v naravi predstavlja že dolgo opuščeni hlev. Navedenih ugotovitev o nezmožnosti vrnitve predmetnih zemljišč v naravi pa tudi v ničemer ne spreminjajo ugotovitve, vsebovane v zapisniku o ogledu dejanskega stanja podržavljene parcele št. 19, ki ga tožnik omenja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in ki ga je tožnik sopodpisal, tako da ne drži njegova navedba, da mu njegova vsebina, naj ne bi bila znana. Na pravilnost izpodbijane sodbe in na obstoj ovir za vrnitev v naravi tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da so bile nepremičnine tožnikovemu očetu nezakonito odvzete že po takratnih zakonih. V postopkih denacionalizacije se namreč ne preverja oziroma ugotavlja zakonitosti aktov o podržavljenju, pa tudi morebitna nezakonitost tovrstnih aktov po takrat veljavnih predpisih v ničemer ne vpliva na pravice do denacionalizacije in to ne po vsebini, obliki ali obsegu. Glede tožnikovega zatrjevanja, da odškodnina za podržavljena zemljišča ni bila nikoli izplačana, pa niti na to ne vpliva neizplačana odškodnina za podržavljena zemljišča. Na upravičenja do denacionalizacije namreč vplivajo le dane odškodnine in še to le v primeru, če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine (prvi odstavek 72. člena ZDen).

Ob ugotovljenih ovirah za vrnitev predmetnih zemljišč v last in posest oziroma v naravi je tako pravilna ugotovitev organov prve in druge stopnje ter sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik svoj zahtevek spremeniti v od eno od možnih oblik odškodnine po 42. členu ZDen, konkretno v tej zadevi v edino možno obliko odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki odloča o zahtevku za denacionalizacijo, tudi glede oblike denacionalizacije vezan na zahtevek stranke (126. člen ZUP 1986 v povezavi z drugim odstavkom 6. člena ZDen, 62. člen ZDen)) in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je zahtevana. Obveznost postavitve zahtevka izhaja tudi iz prvega odstavka 42. člena ZDen, po katerem upravičencu v primeru ovir za vrnitev premoženja v last in posest pripada na njegovo zahtevo odškodnina v obveznicah. Ker take zahteve, kljub pravilnim in zadostnim opozorilom na posledice njegovega vztrajanja pri denacionalizaciji z vrnitvijo v last in posest, tožnik ni postavil, je bilo pravilno in zakonito odločeno, da se denacionalizacija zemljišč, ki so predmet te zadeve, zavrne v celoti. Njegov zahtevek, postavljen šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, in sicer, da bi se strinjal z odškodnino po ceni zemljišč v času podržavljenja z zamudnimi obrestmi za dobo 60 let, pa je nedopusten, saj lahko stranka spremeni svoj zahtevek le do izdaje odločbe na prvi stopnji (prvi odstavek 130. člena ZUP 1986). Pa tudi oblika in višina odškodnine, ki jo je tožnik predlagal, ni dopustna oblika odškodnine, ki jo določajo ZDen in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

Glede na navedeno in ker pritožbene navedbe niso utemeljene ter niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.