Jedro

Za rešitev upravnega spora je bistveno vprašanje, ali mora tožena stranka v tovrstnih postopkih upoštevati tudi standarde iz določil ZUP/86, ki se nanašajo na obrazložitev upravnih odločb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerega določila je tožena stranka odločila o pritožbi na podlagi diskrecije oziroma z uporabo polja proste presoje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Univerze v A. št. ... z dne 10. 7. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni ugodila pritožbi tožnice zoper sklep senata Fakultete ... v B. (Fakultete) št. ... z dne 8. 12. 1999, ki ga je senat sprejel na seji dne 25. 11. 1999. Senat Univerze v A. pa tudi ni dal soglasja k izvolitvi tožnice v naziv docentka za področje organizacija in ekonomika transporta in prometa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je habilitacijska komisija Univerze v A. na 11. seji dne 6. 10. 1999 na podlagi 55. in 56. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), 57. in 58. člena Statuta Univerze v A. z dne 23. 6. 1995 (v nadaljevanju Statut) ter Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 5. 11. 1996 (v nadaljevanju Merila), ocenila, da dr. C. C. ne izpolnjuje vseh meril in pogojev določenih v navedenih aktih. Habilitacijska komisija je po pregledu dokumentacije in na podlagi negativnih ocen dveh članov strokovne komisije presodila, da tožnica v pogledu obsega ne izpolnjuje pogojev iz naslova znanstvene dejavnosti skladno z 2. in 3. alineo IV. točke 12. člena Meril in veljavno interpretacijo Fakultete. Senat Univerze v A. je na 8. seji dne 29. 6. 2000 obravnaval pritožbo tožnice in poročilo poročevalca v predmetni zadevi prof. dr. D. D. z dne 17. 5. 2000, ki je v svojem mnenju senatu Univerze v A. predlagal, da se pritožbi tožnice ne ugodi, ker je formalno postopek, z izjemo rokov, ki niso bili spoštovani, tekel skladno s Statutom in Merili. Tudi tožena stranka se strinja s stališčem poročevalca, da so bila vsa dejanja, ki so predmet postopka, opravljena v formalnem smislu korektno, čeprav ne vedno v predpisanih rokih. Drugi dogodki pa niso in ne morejo biti predmet obravnave na univerzitetnem senatu, ker so ali predmet samostojnega kazenskega postopka, ali pa del razmer na fakulteti, ki jih ni mogoče urediti s sklepom senata Univerze. Problematičen ostaja dodatek k strokovnemu mnenju docenta dr. E. E., ki gotovo ne sodi k strokovnemu mnenju, čeprav zaradi takega dodatka brez ustreznih in trdnih dokazov ni mogoče odreči verodostojnosti strokovnemu mnenju kot celoti. Za kaj takega bi bilo potrebno ugotavljati in dokazati povsem konkretne okoliščine, ki bi izkazovale pristranost in nekorektnost ocenjevalca. Senat se je seznanil tudi z dodatnimi pojasnili, ki jih je o habilitacijskem postopku predstavil dekan Fakultete prof. dr. F. F. Ravno tako se je senat seznanil tudi z dodatnimi pojasnili tožnice.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 30. 12. 1999 vložila tri pritožbe, ki so sicer ločene, vendar smiselno predstavljajo celoto in se prepletajo. Pritožbe so bile vložene ločeno zaradi dokaznega postopka, nanašajo pa se na kršitve določb zakona in Statuta, zaradi napačnega odločanja o tem, ali kandidatka izpolnjuje pogoje za izvolitev in zaradi nepravilnega in nepopolnega ugotavljanja dejstev v postopku, ki so bila pomembna za odločitev. Tožnica navaja, da je lahko na osnovi izčrpne dokumentacije dokazovala kršitve določb zakona in Statuta v postopku za izvolitev v naziv. Na njeno zahtevo pa ji Univerza v A. ni izročila potrebne dokumentacije, da bi dopolnila še zadnji dve omenjeni pritožbi, kar pa ne pomeni, da sta bili omenjeni pritožbi neveljavni. Z izčrpno dokumentacijo je razpolagala Univerza v A., kar pomeni, da bi moral poročevalec in senat Univerze obravnavati tudi zadnji dve navedeni pritožbi. Tožnica navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predmet pritožbe postopek izvolitve in dejanja, ki so del tega postopka ali dejanja, ki so nanj vplivala. To pomeni, da sta se senat Univerze in poročevalec izognila obravnavi drugih dveh sicer listinsko ločenih pritožb zoper isti sklep, in to verjetno zaradi težav pri argumentiranju zavrnitve. Dejansko izpodbijani sklep vsebinsko niti ni obrazložen in ga je skorajda nemogoče preizkušati, saj obrazložitev predstavlja po vsebini le povzetek navedb in nekih ugotovitev o teku postopka, glede jedra problema in vsebine spora, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev pa ni zaslediti nobenih trditev ali obrazložitev. Tožnica zatrjuje in podrobno obrazloži svoje trditve, da izpolnjuje pogoje iz 2. in 3. alinee IV. točke 12. člena Meril. Tožničine objavljene bibliografske enote so dokazana objektivna dejstva, senat Univerze in poročevalec senata pa se v njeni pritožbi nista eksplicitno izrekla, kljub jasnim navedbam, da v resnici izpolnjuje pogoje in da sta dve sicer formalno sporni in negativni poročili dveh članov strokovne komisije povsem napačni in netočni. Zaradi pripisa v poročilu E. E. so kakršna koli poročila in zaključki iste osebe povsem brezpredmetni in se jih ne bi smelo uporabljati. Senat utemeljuje svoje nesoglasje s predlogom za izvolitev tožnice v naziv docent z negativno oceno dveh članov strokovne komisije, in sicer doc. dr. G. G. in doc. dr. E. E. Oba sta dvakrat ocenjevala tožnico. Prvič na osnovi bibliografije, ki jo je tožnica predložila ob vlogi za višjega predavatelja in drugič po sklepu habilitacijske komisije Univerze v A. na osnovi bibliografije, ki jo je tožnica predložila ob vlogi za docenta. Bibliografiji sta si vsebinsko popolnoma enaki, vsebujeta iste bibliografske enote. Razlikujeta se po formi in razporeditvi bibliografskih enot, kar pa v nobenem primeru ne spreminja vsebine izpolnjevanja pogojev. Člana strokovne komisije nista pravilno oziroma popolnoma ugotovila dejstev, od katerih je bila odvisna odločitev o izvolitvi, kar pa bi utegnilo biti razumljivo glede na njune skromnejše izkušnje, saj imata oba ocenjevalca skupaj manj točk iz naslova znanstvene dejavnosti od tožnice. Povsem drugačna pa je bila strokovna ocena prof. dr. H. H. Tožnica trdi, da izpolnjuje še dodatne pogoje iz Meril, ki jih sporna ocenjevalca očitno sploh nista upoštevala. Negativna ocena dveh članov strokovne komisije izhaja iz navodil, ki jih je dala tedanja dekanja prof. dr. I. I. članom strokovne komisije. Iz njenih navodil je izhajalo, da morajo biti vsaj tri dela zajeta v sekundarnih revijah skupine I. in II. iz seznama sekundarnih revij. Tožnica je ta dokazila posredovala in dekanja je ugotovila, da se postopek lahko začne. Ker je tožnica z na novo formalno urejeno bibliografijo dokazala, da izpolnjuje pogoje, je ta bibliografija "poniknila". Članom strokovne komisije je bila poslana formalno neurejena bibliografija, ki naj bi jih zavajala pri ocenjevanju. V postopku je tako izginila ena izmed ključnih listin za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev za tožnico. Tožnica nadalje navaja, da je najprej vložila prošnjo za izvolitev v naziv višjega predavatelja, v vlogi pa je tudi jasno navedla, da bo vlogo ustrezno dopolnila, ko bo zaključen postopek za nostrifikacijo njene doktorske diplome. Tožnica pa ni bila opozorjena na določilo 57. člena Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva istočasno vodenje nostrifikacijskega in habilitacijskega postopka. Ko je bil nostrifikacijski postopek zaključen, je tožnica dopolnila vlogo, takrat pa je senat Fakultete prekinil postopek za izvolitev v naziv višjega predavatelja in spremenil sestavo članov komisije, čeprav se je zahtevek opiral na enako dejansko stanje in je tožnica spremembo tudi najavila. Iz dinamike dogodkov je razvidno, da tožnice niso imeli namena habilitirati ne v naziv višjega predavatelja niti v naziv docenta. Kot habilitirani višješolski učitelj bi namreč ogrožala interese dveh članov iz komisije za izdelavo strokovnega mnenja. Edino tožnica je izmed vseh visokošolskih učiteljev na Fakulteti pridobila doktorat znanosti iz prometa in transporta (v državi C.) in specializacijo iz pristaniškega in ladjarskega menedžmenta (država D.). Glede kršitev določb zakona in Statuta v postopku za izvolitev tožnica navaja, da je senat Fakultete odločal o njenem imenovanju v naziv docenta v napačni sestavi. To izhaja tudi iz zapisnika o inšpekciji Univerze v A. na Fakulteti. Štirje člani senata niso imeli veljavne habilitacije na Univerzi v A. O domnevni nezakonitosti senata je opozarjal tudi dr. J. J. Splošni akti predvidevajo ločeno uradno osebo, ki je pooblaščena za dejanja v postopku (strokovne službe Fakultete in Univerze) in uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje (senat Fakultete). Pooblaščene uradne osebe se pojavljajo v vlogi odločanja (docent dr. G. G. in docent dr. E. E.), v vlogi osebe, ki je pooblaščena za dejanja v postopku (prof. dr. I. I., dekanja in članica senata Fakultete, docent dr. G. G. in docent dr. E. E., člana senata Fakultete) in v vlogi izvedencev (docent dr. G. G. in docent dr. E. E.). Odnos do tožnice je izražen v zapisu oziroma pripisu v strokovnem mnenju, na katerega je opozoril celo poročevalec Univerze v A. Ob takšnem izhodišču je to celo samostojen razlog za izločitev. Tožnica nadalje navaja, da v postopku ni bilo poskrbljeno, da njena nevednost in neukost nista v škodo njenim legitimnim pravicam. Poleg tega so bili vsi roki v tem habilitacijskem postopku večkrat prekoračeni. Kršena je bila tudi njena pravica do spremembe zahtevka. Tožnica sodišču predlaga, da se tožbi ugodi in se napadeni sklep Univerze v A. odpravi oziroma spremeni tako, da se njeni pritožbi zoper sklep senata Fakultete z dne 25. 11. 1999 ugodi in se da soglasje k njeni izvolitvi v naziv docentka za področje organizacija in ekonomika transporta in prometa, podrejeno pa, da se napadeni sklep odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje, z jasnim navodilom glede ugotovitve pravega dejanskega stanja ob sodelovanju nepristranskih podajalcev strokovnih mnenj. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa meni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Navaja, da je postopek za izvolitev tožnice potekal formalno pravilno, v skladu s Statutom Univerze in Merili. V postopku so bila pravilno in popolno ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in na podlagi ugotovljenih dejstev je bilo pravilno odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izvolitev v naziv docent. Senat Univerze v A. je na seji dne 29. 6. 2000 enotno obravnaval pritožbo tožnice o vseh treh pritožbenih razlogov po 237. členu Statuta Univerze v A., iz katerih je tožnica sicer ločeno vložila tri pritožbe zoper sklep senata Fakultete z dne 25. 11. 1999. Senat Univerze je ugotovil, da je senat Fakultete pravilno ugotovil, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz naslova znanstvene dejavnosti skladno z 2. in 3. alineo IV. točke 12. člena Meril in veljavno interpretacijo Fakultete. Tožena stranka poudarja, da pri ocenjevanju kvalitete posameznega kandidata ni avtomatizma pri napredovanju v naziv. Seštevanje točk za posamezne objave je pomožno sredstvo ocenjevanja kandidata in ob nobenem številu točk ni mogoče reči, da so tako izpolnjeni pogoji za izvolitev v naziv. Kandidat za izvolitev v učiteljski naziv docenta mora izpolnjevati vse pogoje v celoti in prvenstveno po kvaliteti.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Bistveno vprašanje za razrešitev tega spora je, ali je izpodbijana odločba dovolj obrazložena z vidika standardov presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki veljajo v tovrstnih upravnih sporih. Pri opredeljevanju standardov obrazlaganja sklepov senata Univerze v A. v postopkih izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev je moralo sodišče najprej ugotoviti, ali mora tožena stranka v tovrstnih postopkih ravnati (tudi) po postopkovnih določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v konkretnem primeru ZUP/86) in če - v kolikšni meri oziroma kako je treba smiselno uporabiti določbe ZUP/86 v konkretnem primeru. Glede tega sodišče v nadaljevanju delno povzema stališče, ki ga je sodišče že zavzelo v tovrstnih sporih v zadevah: U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001 z dne 4. 6. 2003 in U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003. Pravna zahtevnost vprašanja (ne)uporabe ali smiselne uporabe določil ZUP/86 v tovrstnih postopkih je posledica dejstva, da je po določbi 1. odstavka 58. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) državna univerza avtonomna. Določilo 2. odstavka 58. člena Ustave RS pa pravi, da način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa zakonodajalec v Zakonu o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 - odločba US, 18/98 - odločba US, 35/98 - odločba US, 99/99, 64/2001) ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis). Za obravnavani spor je pomembno, da je zakonodajalec v okviru navedenih področij opredelil, da univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja med drugim tudi sprejemanje meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev (3. alineja 6. člena ZVis) in volitve v nazive visokošolskih učiteljev (4. alineja 6. člena ZVis). Tudi prek sprejemanja meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev in izvedbe konkretnih postopkov volitev naj bi torej univerza uresničevala svojo avtonomijo. Zakonodajalec pa tega področja ni povsem prepustil avtonomiji univerze. V določilu 8. točke 49. člena ZVis je določeno, da Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije kot svetovalno telo Vlade RS daje mnenje k merilom za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev. Še večjo omejitev avtonomiji na tem področju in s tem vezanost univerze na voljo zakonodajalca daje določilo 55. člena ZVis, ki ureja pogoje za izvolitev. V določilu 7. odstavka 55. člena ZVis je zakonodajalec predpisal obveznost, da morajo visokošolski učitelji poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Zakonodajalec pa ni določil samo formalnih kriterijev, da morajo biti merila za izvolitev v naziv v skladu z zakonom (8. odstavek 55. člena ZVis) in javno objavljena (9. odstavek 55. člena ZVis), ampak je celo posegel v vsebinsko opredeljevanje teh meril, saj je zakonodajalec postavil kvalitativni kriterij in sicer, da morajo biti merila mednarodno primerljiva (9. odstavek 55. člena ZVis). Izpolnjevanje pogojev iz meril za izvolitev v naziv je bil torej za zakonodajalca tako pomemben vidik, da ga je na opisani način opredelil v zakonu in s tem v določeni meri omejil avtonomijo univerze na tem področju. S tem je zakonodajalec dodelil toženi stranki javno pooblastilo, da v postopkih za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev skrbi in ugotavlja izpolnjevanje pogojev iz teh meril. Zakonodajalec je uredil tudi postopek za izvolitev do te mere, da je določil, da mora biti postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev v skladu z zakonom in merili za izvolitev urejen v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). Določilo 59. člena ZVis pa pravi, da se lahko zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv, sproži upravni spor. To, da je zakonodajalec izrecno predvidel upravni spor zoper odločitev o izvolitvi v naziv, pomeni, da je predvidel pravico posameznikov, da pred upravnim sodiščem uveljavljajo varstvo ustavnih pravic in pravnih interesov prek presoje zakonitosti odločb tožene stranke (157. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 1. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Presoja zakonitosti odločbe, kot je izpodbijani akt, pa pomeni presojo pravilnosti uporabe Ustave, zakonov in podzakonskih predpisov, kamor spada tudi statut Univerze v A., s strani tožene stranke v konkretnem primeru. ZVis izrecno ne daje odgovora, ali je treba med te zakone, ki so relevantni za presojo zakonitosti aktov tožene stranke šteti tudi Zakon o splošnem upravnem postopku. Zakonodajalec v ZVis ni določil, da gre v tovrstnih postopkih za upravno stvar, da se vodi upravni postopek oziroma da pristojni organ izda upravno odločbo. Vendar pa določilo 3. člena ZUP/86 določa, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, postopa po določbah tega zakona. Po določbah tega zakona (ZUP/86) pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom. Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev je urejen s posebnim postopkom in sicer deloma v ZVis in deloma v Statutu Univerze v A. z dne 23. 6. 1995 (Statut/95, spremenjen na sejah dne 30. 1. 1996, 17. 9. 1996, 7. 10. 1996, 19. 11. 1996 in 4. 3. 1997). Statut/95 ne določa, da se v postopku za izvolitev v naziv uporabljajo določbe ZUP/86. Zato je sodišče moralo presoditi, ali se v postopku za izvolitev v naziv uporabljajo izključno določbe Statuta/95 zaradi ustavne avtonomije tožene stranke, ali pa je treba v teh postopkih poleg Statuta/95 smiselno uporabiti tudi določbe ZUP/86. Po presoji sodišča je podlaga za nujnost smiselne uporabe določil ZUP/86 poleg določil Statuta/95 v tovrstnih postopkih podana iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da imajo zgoraj citirane določbe ZVis v zvezi z Merili in volitvami v nazive visokošolskih učiteljev dovolj izrazito javno-pravno naravo, tožena stranka se financira iz javnih sredstev, je javno-pravna institucija, ki opravlja pomembne storitve v javnem interesu, saj država tudi prek tožene stranke ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (3. odstavek 57. člena Ustave RS). Drugi razlog za nujnost smiselne uporabe določil ZUP/86, ne pa samo postopkovnih določil iz Statuta/95 v postopkih za izvolitev v naziv, pa je vezan na individualne pravice in pravne interese posameznikov, ki so vlagatelji prošenj za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja. Odločanje tožene stranke v tovrstnih postopkih je treba namreč povezati z drugimi ustavnimi določili, ki so v hierarhiji ustavno-pravnih vrednot enakovredne določilu 58. člena Ustave RS. Gre za določbo 3. odstavka 49. člena Ustave RS, ki je ustavna pravica, in po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Izvolitev v naziv visokošolskega učitelja sicer ne pomeni neposredne pridobitve delovnega mesta, vendar pa sodišče v tej presoji ne more spregledati dejstva, da izvolitev v naziv visokošolskega učitelja lahko pomeni nujen pogoj za pridobitev določenega delovnega mesta. Določilo 60. člena ZVis izrecno določa, da se delovna mesta visokošolskih učiteljev javno razpisujejo in zasedajo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda. Statut/95 po določilu 230. člena našteva pet primerov, ko lahko oseba vloži prošnjo za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja in na prvem mestu je primer, ko se kandidat želi prijaviti na razpis prostih mest visokošolskih učiteljev; za izvolitev v naziv docenta pa lahko zaprosi tudi kandidat, ki želi postati zasebni visokošolski učitelj (5. alinea 230. člena Statuta/95).

Nadalje je sodišče upoštevalo, da je določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS specialna ustavna pravica, ki je tudi odraz in instrument za varstvo splošnega pravnega načela enakosti pred zakonom ali prepoved diskriminacije (2. odstavek 14. člena Ustave RS), ali temeljne človekove pravice do enakopravnosti (1. odstavek 14. člena Ustave RS), ali temeljne človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Za obravnavni spor je pomembna tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki daje vsakomur pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih subjektov, in določilu 157. člena Ustave, ki ureja upravni spor.

Vendar pa je za rešitev upravnega spora bistveno vprašanje, ali mora tožena stranka v tovrstnih postopkih upoštevati tudi standarde iz določil ZUP/86, ki se nanašajo na obrazložitev upravnih odločb (2. odstavek 209. člena ZUP/86). Takšna izpeljava obveznosti smiselne uporabe določil ZUP/86 v tovrstnih sporih se ujema z razlogom, zaradi katerega kandidat lahko vloži pritožbo zoper odločbo o izvolitvi v naziv po Statutu/95. Ta razlog je tožena stranka vključila v pravila Statuta/95 kot del njene avtonomije. Določili 2. in 3. alinee 237. člena Statuta/95 namreč pravita, da se pritožba lahko vloži, če so bila v postopku za izvolitev nepravilno ali nepopolno ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev (2. alinea), ali če je bilo na podlagi ugotovljenih dejstev napačno odločeno o tem, ali kandidat izpolnjuje pogoje za izvolitev (3. alinea). Ugotovitev, ali so bila ključna dejstva nepravilno ali nepopolno ugotovljena oziroma ali je bilo na podlagi ugotovljenih dejstev napačno odločeno pa je možna, če se pristojni organ smiselno drži določil 2. odstavka 209. člena ZUP/86. Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi, da ima tožena stranka v povezavi z ustavno določbo o avtonomiji državne univerze možnost uporabe določenega polja proste presoje. Sodišče zato v nadaljevanju obrazložitve sodbe utemeljuje, kako daleč gre lahko tožena stranka pri uporabi polja proste presoje ob upoštevanju dejstva, da odločitev tožene stranke v konkretnem primeru ne upošteva določil 2. odstavka 209. člena ZUP/86. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerega določila je tožena stranka odločila o pritožbi na podlagi diskrecije oziroma z uporabo polja proste presoje. Organ, ki odloča v polju proste presoje oziroma po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz 2. odstavka 209. člena ZUP/86 navesti predpis, na podlagi katerega je upravičen rešiti stvar po prostem preudarku in razloge za svojo odločitev (3. odstavek 209. člena ZUP/86). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka pritožbo tožnice zavrnila zato, ker ne izpolnjuje pogojev iz naslova znanstvene dejavnosti skladno z 2. in 3. alineo IV. točke 12. člena Meril in veljavno interpretacijo FPP.

Dejstvo, da je zakonodajalec v določilu 1. odstavka 55. člena ZVis določil, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, "lahko" izvoljen, ne pa da je izvoljen v naziv docenta, kdor izpolnjuje določene pogoje, pomeni, da ima tožena stranka pri izdajanju odločb določeno polje lastne presoje. Možnost odločanja v polju lastne presoje je institut, ki je zaradi avtonomije državne univerze specifičen, a ga je treba smiselno uporabiti in razlagati preko tistih določb ZUP, ki urejajo institut prostega preudarka.

Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da niti izpodbijani sklep tožene stranke niti sklep senata Fakultete z dne 25. 11. 1999, ki je odločal na prvi stopnji, nimata v smislu 2. odstavka 209. člena ZUP/86 v obrazložitvi navedenega ugotovljenega dejanskega stanja in seveda tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu, in to predvsem ne v tistem obsegu, ki je v konkretnem primeru sporen. To pa je, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz naslova znanstvene dejavnosti skladno z 2. in 3. alineo IV. točko 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. Ne samo da tožnica ves čas zatrjuje in dokazuje, da sporne pogoje izpolnjuje, očitno tudi v komisiji za izdelavo strokovnega mnenja o izpolnjevanju pogojev za izvolitev tožnice v naziv docenta, niso bili vsi člani enakega mnenja glede izpolnjevanja teh pogojev. Član komisije prof. dr. H. H., redni profesor na ... fakulteti v A., namreč ugotavlja, da ima tožnica ustrezno bibliografijo na področju, za katerega prosi habilitiranje, in ima objavljena dela v obliki, ki jo priznava stroka za uveljavljanje v domači in v mednarodni strokovni javnosti za katerega se habilitira ter predlaga senatu Fakultete ... v B., da jo izvoli v naziv docentke za področje organizacija in ekonomika transporta in prometa. Druga dva člana strokovne komisije, doc. dr. G. G. in doc. dr. E. E., oba s Fakultete ... v B., pa nasprotno ocenjujeta, da tožnica pogojev ne izpolnjuje. Po presoji sodišča ni relevantno dejstvo, da sta dva člana strokovne komisije ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, in samo eden, da jih izpolnjuje, pač pa je pomembno dejstvo, da je očitno ta okoliščina sporna in bi jo bilo potrebno razčistiti, ugotovitve pa bi morale biti razvidne v sklepu senata Fakultete oziroma v izpodbijanem sklepu. Tega pa kot rečeno ne vsebuje niti sklep prve niti sklep druge stopnje. Še dodaten razlog, ki govori v prid potrebi po razjasnitvi dejanskega stanja, pa so tudi navedbe doc. dr. E. E. v strokovnem mnenju, ki tudi po oceni poročevalca prof. dr. D. D. "gotovo ne sodijo k strokovnemu mnenju". Nakazuje pa tak dodatek k strokovnemu mnenju na možnost ne povsem objektivnega pristopa k ocenjevanju tožnice, še posebej ob upoštevanju prej navedenega, da se mnenja članov strokovne komisije med seboj razlikujejo.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno, ob upoštevanju zgoraj navedenega, ponovno odločiti o stvari.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar je določeno v 3. odstavku 23. člena ZUS. Zato je sodišče o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka odločilo tako, kot je razvidno iz 2. odstavka te sodne odločbe.