Jedro

Z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ne more zahtevati nekaj, kar ni predmet upravnega spora, niti ne more zahtevati več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 164/2002-8 z dne 14.1.2003.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri sodišču prve stopnje vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 4.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Gospodarske zbornice Slovenije o določitvi letnega plana delitve dovolilnic za leto 2002 z dne 15.10.2001. Po vložitvi tožbe pa je tožeča stranka dne 10.12.2002 predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - v nadaljevanju: ZUS). Tožeča stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje izda začasno odredbo in Gospodarski zbornici Slovenije - delilcu naloži, da je tožeči stranki dolžna takoj dodeliti 90 eko točk za četrto delilno obdobje 2002 ter dodatno k planu za leto 2003 149 eko točk za vsako nadaljnje delilno obdobje iz naslova nerazdeljenih dovolilnic, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu citira določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ugotavlja, da ne gre za takšne vrste pravno razmerje, pri katerem bi lahko začasno uredili stanje, kot to predlaga tožeča stranka, saj gre za odločanje tožene stranke o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz za časovno obdobje enega leta, za kolikor se podeljujejo dovolilnice prevoznikom. Po mnenju sodišča prve stopnje gre torej za enkratno dejanje, s katerim tožena stranka odloča o delitvah dovolilnic in ne za neko trajajoče pravno razmerje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje citira tudi določbo 22. člena Pravilnika o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 88/99), po kateri mora delilec določiti letni plan dodelitve dovolilnic najkasneje do 30.11. tekočega leta.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ki se nanaša na delitev dovolilnic za leto 2002, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more uveljavljati začasne odredbe za dodelitev dodatnih dovolilnic k planu za leto 2003, in sicer 149 eko točk za vsako nadaljnje delilno obdobje iz naslova nerazdeljenih dovolilnic.

Sodišče prve stopnje bo namreč v upravnem sporu glede na tožbene trditve preverjalo zakonitost izpodbijane odločbe, pri čemer bo odločalo le v okviru tožbenih navedb v mejah tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS. Nikakor pa sodišče prve stopnje ne bo presojalo zakonitosti izpodbijane odločbe v smislu nadaljnjih posledic, ki jih morebiti trpi tožeča stranka ter odločalo o dodelitvi dovolilnic za leto 2003. Sodišče prve stopnje tudi pripominja, da že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot to zahteva tožeča stranka, začasno urediti stanja z zahtevo, da sodišče prve stopnje toženi stranki oziroma delilcu, ki ima javno pooblastilo, odredi, da tožeči stranki dodeli 90 eko točk za četrto delilno obdobje 2002. Po opravljenem upravnem postopku je tožena stranka tožeči stranki zavrnila izdajo dovolilnic za leto 2002 in zoper to odločbo uveljavlja tožeča stranka sodno varstvo v upravnem sporu. Zato po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka z začasno odredbo ne more zahtevati to, kar je bilo v tem upravnem postopku zavrnjeno. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more zahtevati nekaj, kar ni predmet upravnega spora, niti ne more zahtevati več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. Ker glede na navedeno tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, z zahtevo za izdajo začasne odredbe po presoji sodišča prve stopnje ni mogla uspeti. Tako sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožeče stranke glede verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic, ki jih je v zahtevi uveljavljala tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Ker je 10.12.2002 ostala brez eko točk in je 4 delavcem izdala sklepe o prenehanju delovnega razmerja, je bilo njeno poslovanje občutno prizadeto, saj je v celoti vezana na izvoz v države Evropske unije. Zato bi navedenih 90 eko točk potrebovala takoj in bi ji zadostovale za nemoteno poslovanje do konca leta 2002, torej do nove delitve.

Primanjkljaj eko točk, ki ji pripadajo po planu za leto 2002, se prenaša v plan za leto 2003 in tudi v plane za naslednja leta, saj kot navaja 9. člen navedenega pravilnika, delilec pri delitvi dovolilnic upošteva več meril, med drugim tudi odstotek pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic za posamezne prevoze v obdobju oktober - oktober. To pomeni v vsakem delilnem obdobju zastoj v poslovanju, kot je bil v četrtem delilnem obdobju leta 2002. S tem so po njenem mnenju izkazane hujše posledice v poslovanju podjetja.

Zaradi motenj v poslovanju in neizpolnjevanju naročil naročnika prevozov, je izgubila najvišjo oceno naročnika prevozov, kar se izraža pri naročilih in prometu v decembru 2002 in januarju 2003. Zastoj se bo zopet pojavil v začetku marca 2003, ko bo zopet zmanjkalo eko točk. Tako bo zopet izgubila bonitetne točke in s tem dobila še nižjo oceno naročnika prevozov, kar pomeni manj naročil in posledično tudi izgubo posla, saj izvajanje storitev ni več zanesljivo. Z začasno odredbo želi urediti stanje v toliki meri, da bo omogočeno njeno normalno poslovanje, saj navedena dejstva kažejo, da je njen zahtevek upravičen in da ne zahteva več, kot ji pripada. Pritožbenemu sodišču predlaga izdajo sklepa o začasni odredbi, in sicer, da odredi, da se tožeči stranki dodeli 56 eko točk za vsako nadaljnje delilno obdobje iz naslova razlike v planu za leto 2003 in da odredi delilcu, da ji dodeli 90 eko točk za vsako nadaljnje delilno obdobje iz naslova premalo dodeljenih eko točk v preteklih delilnih obdobjih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Namen začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, začasna ureditev stanja v spornih pravnih razmerjih do pravnomočne odločitve sodišča. Utemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, da ne gre za takšne vrste pravno razmerje, pri katerem bi lahko začasno uredili stanje, kot to predlaga tožeča stranka, saj je predmet upravnega spora odločanje tožene stranke o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz za časovno obdobje enega leta, za kolikor se podeljujejo dovolilnice prevoznikom. To pomeni, da gre za enkratno dejanje, s katerim tožena stranka odloča o dodelitvah dovolilic in ne za neko trajajoče pravno razmerje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ki se nanaša na delitev dovolilnic za leto 2002, zaradi česar tožeča stranka ne more uveljavljati začasne odredbe za dodelitev dodatnih dovolilnic k planu za leto 2003, in sicer 149 eko točk za vsako nadaljnje delilno obdobje iz naslova nerazdeljenih dovolilnic. Zato je tudi utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bo v upravnem sporu glede na tožbene trditve preverjalo zakonitost izpodbijane odločbe, pri čemer bo odločalo le v okviru tožbenih navedb v mejah tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS, nikakor pa ne bo moglo presojati zakonitosti izpodbijane odločbe v smislu nadaljnjih posledic, ki jih morebiti trpi tožeča stranka, ter odločati o dodelitvi dovolilnic za leto 2003. Tudi po presoji pritožbenega sodišča že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot to zahteva tožeča stranka, začasno urediti stanja tako, da sodišče toženi stranki oziroma delilcu, ki ima javno pooblastilo, odredi, da tožeči stranki dodeli 90 eko točk za četrto delilno obdobje 2002. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po opravljenem upravnem postopku tožena stranka tožeči stranki zavrnila izdajo dovolilnic za leto 2002 in da zoper to odločbo uveljavlja tožeča stranka sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno mnenje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z začasno odredbo ne more zahtevati to, kar je bilo v tem upravnem postopku zavrnjeno. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, kot to utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, torej ne more zahtevati nekaj, kar ni predmet upravnega spora, niti ne more zahtevati več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka glede na navedeno ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen, v zvezi z 68. členom ZUS).