Jedro

Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 522/2018 z dne 31. 1. 2019 se zavrže.

II.Tožba zoper dopolnilni sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 522/2018 z dne 5. 7. 2021 se zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Sklep Bpp 522/2018 z dne 31. 1. 2019

1.Z zgoraj navedenim sklepom (v nadaljevanju: sklep z dne 31. 1. 2019) je toženka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in stroški za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe Bpp 522/2018 z dne 23. 10. 2018 v skupni višini 1.368,28 EUR (I. točka izreka), da se višji tožnikov zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev toženke za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa (III. točka izreka).

2.Tožnik je zoper zavrnilni del sklepa z dne 31. 1. 2019, tj. II. točko izreka, vložil tožbo, ki ji je tukajšnje sodišče s pravnomočno sodbo III U 67/2019-14 z dne 18. 5. 2021 (v nadaljevanju: sodba III U 67/2019) ugodilo ter sklep z dne 31. 1. 2019 v II. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek.

Dopolnilni sklep Bpp 522/2018 z dne 5. 7. 2021

3.Toženka je nato z navedenim dopolnilnim sklepom (v nadaljevanju: sklep z dne 5. 7. 2021 ali izpodbijani sklep) sklenila, da se tožniku, ki so mu bili s sklepom z dne 31. 1. 2019 odmerjeni nagrada in stroški za izvajanje BPP v višini 1.368,28 EUR, naknadno odmerijo še nagrada in stroški v višini 709,31 EUR (I. točka izreka), da se višji tožnikov zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev toženke za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa (III. točka izreka).

4.Kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 5. 7. 2021, je bila z odločbo Bpp 522/2018 z dne 23. 10. 2018 (v nadaljevanju: odločba z dne 23. 10. 2018) upravičencu A. A. dodeljena izredna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru I K 29372/2018, in sicer od 23. 10. 2018 dalje do zaključka postopka na prvi stopnji; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico ter priglasil nagrado in stroške, nastale z izvajanjem BPP. Toženka je zahtevku s sklepom z dne 31. 1. 2019 delno ugodila. Kot navede, je tožniku za opravljene storitve, ki jih specificira v nadaljevanju, priznala skupaj 2.203 točke oziroma 1.011,18 EUR ter 110,36 EUR za potne stroške, dnevnico in parkirnino ter DDV v višini 246,74 EUR. Višji zahtevek pa je zavrnila. S sklepom z dne 31. 1. 2019 priznani znesek v skupni višini 1.368,28 EUR je bil tožniku izplačan dne 8. 3. 2019. V ponovnem postopku, ki je sledil sodbi III U 67/2019, s katero je tukajšnje sodišče sklep z dne 31. 1. 2019 odpravilo v II. točki izreka in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek, je bil izdan dopolnilni sklep. Kot obrazloži toženka, je z njim tožniku priznala dodatno nagrado in stroške skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, in sicer mu je priznala še 709,31 EUR, to je 969 točk oziroma 581,40 EUR in 127,91 EUR za DDV. Toženka pojasnjuje, da je tožniku, ker je zastopal upravičenca zaradi treh kaznivih dejanj, po tar. št. 7 OT priznala 50 % zvišanje nagrade v višini 940 točk. Po 11. členu OT mu je (vse odmerjeno od 1.880 točk) priznala še materialne stroške v višini 29 točk. Ker je tožnik zavezanec za DDV, pa mu je bilo na skupno višino dodatne nagrade in izdatkov priznano tudi 22 % povečanje za DDV v višini 127,91 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Ker terjatev za povrnitev stroškov nastane na dan odločanja sodišča, je upoštevala vrednost točke 0,60 EUR. Glede povišanja plačila zaradi zagovora upravičenca zaradi treh kaznivih dejanj pa je še pojasnila, da se takšno povečanje prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih postavk, ki so časovno ovrednotene in predstavljajo storitev v smislu drugega odstavka 7. člena OT (v konkretnem primeru so to obisk upravičenca v zaporu, urnina za porabljeni čas za zastopanje na narokih ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko), ni dopustno dodatno povečati. Zavrnila je tudi nagrado, ki jo je tožnik uveljavljal za vložitev ustavne pritožbe z dne 19. 12. 2018, z obrazložitvijo, da gre za izredno pravno sredstvo, za katero BPP v odločbi z dne 23. 10. 2018 ni bila dodeljena in torej to opravilo presega obseg dodeljene BPP.

Vsebina tožbe

5.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v tem upravnem sporu, s katero izpodbija tako sklep z dne 31. 1. 2019 kot sklep z dne 5. 7. 2021, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter, kot pojasnjuje, zaradi kršitev načela enakosti pred zakonom, načela enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva (14., 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišču predlaga, da (tožbi ugodi ter) sklep z dne 5. 7. 2021 in sklep z dne 31. 1. 2019 spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade in stroškov v višini 2.077,50 EUR (1.368,28 EUR + 709,31 EUR), prizna še nagrada v skupni višini 2.092,05 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Po tem, ko v tožbi povzame potek postopka izdaje sklepov z dne 31. 1. 2019 in z dne 5. 7. 2021, tožnik navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), iz katerega izhaja, da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom pa velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

7.Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje tam presojanega izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik dodaja, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka.

8.Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi.

9.Da gre pri obravnavi plačila odvetnikom in preostalim udeležencem v sodnih postopkih za očitno diskriminacijo, kaže tudi primer tožnikovega pooblaščenca iz junija 2021, ko je bil ta postavljen kot zagovornik osebi, pridržani po uradni dolžnosti. Za zastopanje le-te na naroku dne 15. 6. 2021 mu je sodišče priznalo nagrado v višini 72,00 EUR (brez DDV), medtem ko je izvedenki medicinske stroke, ki je bila prav tako postavljena s strani sodišča, za zaslišanje na istem naroku priznalo 140,00 EUR (brez DDV). Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično ter pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

10.Tožnik dalje ugovarja, da je toženka v sklepu z dne 5. 7. 2021 zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas za obisk upravičenca v zaporu in za porabljeni čas med zastopanjem na narokih ter pri odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 100 % povišanja. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se za zagovarjanje obdolženca skupna vrednost storitve za vsako drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS) je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Sodišča pa so vezana na vse obvezne razlage, tudi tiste, ki jih sprejme UO OZS, čeprav Ustava v 125. členu tega ne določa, a po drugi strani ne določa niti, da so sodišča vezana na obvezno razlago zakonov. V nadaljevanju tožnik zavrača stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzelo tukajšnje sodišče v sodbi III U 67/2019 in sodbi III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021. Kot pojasnjuje, urnina ni zajeta med izdatki, opredeljenimi v 9. členu OT, zato sodi med odvetniške storitve. Ob tem izpostavlja sodbo I U 150/2019 z dne 28. 5. 2019, v kateri se je sodišče, ob sicer drugačnih vprašanjih, postavilo na stališče, da če OT nečesa ne določa, potem z razlago ni mogoče spreminjati njenih določb.

11.Tožnik ugovarja še, da mu je toženka neutemeljeno zavrnila uveljavljano nagrado za vložitev in sestavo ustavne pritožbe z utemeljitvijo, da ta storitev ni zajeta v obseg dodeljene BPP. Kot pojasnjuje, so skladno z določili ZKP faze kazenskega postopka izrazite in jih je mogoče ločiti, zato je končanje kazenskega postopka na prvi stopnji mogoče postaviti na točko izdaje oziroma pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Iz 205. člena in sledečih določb ZKP pa izhaja, da lahko sodišče zoper obdolženca kadarkoli odredi pripor (tudi po izdaji sodbe), pri čemer odločitev o tem nima vpliva na to, ali se bo postopek na prvi stopnji končal. Redna in izredna pravna sredstva, ki so namenjena izpodbijanju odločbe o odreditvi ali podaljšanju pripora, se torej vlagajo pred končanjem kazenskega postopka na prvi stopnji, to pa pomeni, da odločba, s katero je bila upravičencu dodeljena BPP do zaključka kazenskega postopka, vključuje tudi vse storitve rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavnih pritožb, namenjenih izpodbijanju sklepov o priporu, izdanih pred končanjem postopka na prvi stopnji. Na to kaže tudi dejstvo, da je toženka s sklepom z dne 31. 1. 2019 tožniku priznala nagrado za sestavo pritožbe zoper priporni sklep z dne 30. 11. 2018, v zvezi s katerim je tožnik nato vložil ustavno pritožbo, pri čemer gre pri pritožbi zoper priporni sklep za drugostopenjsko odločanje. Tožnik dodaja, da je stališče, za katero se zavzema, ustaljeno tudi v praksi, saj mu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepi Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018, Bpp 1626/2019 z dne 10. 3. 2020 in Bpp 1486/2019 z dne 4. 5. 2020 priznalo nagrado za sestavo in vložitev ustavnih pritožb, pri čemer je upravičenca v teh zadevah prav tako zastopal do končanja kazenskega postopka na prvi stopnji. Enako odločitev o priznanju nagrade za sestavo in vložitev petih ustavnih pritožb pa je zavzela tudi toženka v sklepu Bpp 402/2018 z dne 12. 12. 2019.

12.Sklepno tožnik opozarja na kršitev 25. člena Ustave, ker meni, da postopek priznanja nagrade in stroškov izvajalcu BPP oziroma pravno sredstvo (tožba v upravnem sporu), ki ga ima ta na razpolago, nista urejena na učinkovit način. Za razliko od ureditve, po kateri mora v skladu s tretjim odstavkom 14. člena OT sodišče o predlogu odvetnika za odmero stroškov zastopanja odločiti v roku 30 dni, zoper tak sklep pa lahko odvetnik v okviru rednega sodnega postopka vloži pritožbo, o kateri pritožbeno sodišče v celoti in pravnomočno odloči, Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) določa, da organ za BPP o nagradi in stroških za zastopanje upravičenca do BPP odloči z dokončnim sklepom, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ta pa ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik v tej zvezi pojasnjuje, da je bila odločba o dodelitvi BPP upravičencu izdana 23. 10. 2018, tožnik je 14. 1. 2019 vložil stroškovnik v zvezi z zastopanjem upravičenca, o katerem je bilo odločeno s sklepom z dne 31. 1. 2019, vendar o zadevi še vedno ni odločeno. Kot dokaze je v tožbi navedel: odločbo z dne 23. 10. 2018, napotnico z dne 23. 12. 2018 s stroškovnikom z dne 14. 1. 2019, sklep z dne 31. 1. 2019 (kar je vse v spisu III U 67/2019, v katerega naj se vpogleda), sklep z dne 5. 7. 2021, obvezno razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004, sklepa Okrajnega sodišča v Piranu, izdana v zadevi Pr 2/2019 z dne 17. 6. 2021, sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018, Bpp 1626/2019 z dne 10. 3. 2020 in Bpp 1486/2019 z dne 4. 5. 2020 in sklep toženke Bpp 402/2018 z dne 12. 12. 2019.

Nadaljnji potek upravnega spora

13.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

14.Sodišče je o tem upravnem sporu s poslano tožbo s prilogami obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta sodni postopek.

15.V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

16.Pred vsebinskim odločanjem o tožbi mora sodišče preizkusiti, ali so za to izpolnjene z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali je podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže med drugim, če sodišče ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), kot tudi če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17.Tožnik s tožbo, kot navaja v njenem uvodnem delu in v tožbenem predlogu, izpodbija tako sklep z dne 31. 1. 2019 kot sklep z dne 5. 7. 2021.

18.Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Kot je razvidno iz vročilnice v upravnem spisu zadeve, je bil sklep z dne 31. 1. 2019 tožniku vročen 6. 2. 2019. Tožba v tem upravnem sporu, ki je bila vložena 23. 7. 2021, je torej, kolikor se z njo izpodbija sklep z dne 31. 1. 2019, očitno vložena po preteku zakonskega tridesetdnevnega roka. Tožbo zoper ta sklep je zato treba na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

19.Ob navedenem pa sodišče dodaja še, da je - kot je razvidno iz predhodne obrazložitve in med strankama ni sporno - tožnik zoper sklep z dne 31. 1. 2019 že vložil (pravočasno) tožbo v upravnem sporu, pri tukajšnjem sodišču vodeno pod št. III U 67/2019, s katero je izpodbijal zavrnilni del, to je II. točko izreka navedenega sklepa. V neizpodbijanem delu, torej I. in III. točki izreka je sklep z dne 31. 1. 2019 postal pravnomočen z iztekom zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (torej z dnem 8. 3. 2019). V delu, izpodbijanem s tedanjo tožbo, torej v II. točki izreka, pa je bil sklep z dne 31. 1. 2019 s sodbo tukajšnjega sodišča III U 67/2019, ki je bila pravnomočna 18. 5. 2021, odpravljen in v tem delu zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. To pomeni, da je bilo o tožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 31. 1. 2019 že pravnomočno odločeno, kar je razlog za zavrženje tožbe po 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

20.Predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu je po navedenem pravilnost in zakonitost glede na vsebino tožbenega predloga izpodbijanega dela sklepa z dne 5. 7. 2021, to je II. točke izreka sklepa z dne 5. 7. 2021, s katerim je toženka v presežku zavrnila v ponovnem postopku obravnavani del tožnikove zahteve za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

21.Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

22.Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

23.Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

24.Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

25.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

26.Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

27.Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

28.Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

29.Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

30.Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

31.Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

32.Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče tako glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Glede na vsa predhodno prikazana stališča Vrhovnega sodišča tudi tožnikove navedbe o primeru plačila zagovorniku in izvedenki medicinske stroke v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu Pr 2/2019 do drugačne presoje ne vodijo. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

33.Ker torej, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT

34.Za tožnika je sporna tudi odločitev toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je to povišanje (glede na tri kazniva dejanja, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, in to utemeljuje na stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, tožnik pa temu oporeka in izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004.

35.Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba poudariti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi, sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

36.Glede na predhodno citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

37.Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

Glede nagrade za ustavno pritožbo zoper sklep o priporu

38.Tožnik dalje ugovarja odločitvi toženke, ki mu je priznanje nagrade za sestavo ustavne pritožbe zoper sklep o priporu zavrnila z obrazložitvijo, da to opravilo presega obseg upravičencu dodeljene BPP. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je namreč odvetnik kot izvajalec BPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom samo v obsegu dodeljene BPP.

39.Z odločbo z dne 23. 10. 2018 je bilo v 1. točki izreka odločeno, da se prošnji za dodelitev BPP, ki jo je dne 22. 10. 2018 vložil A. A., ugodi in se mu dodeli izredna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi, ki se vodi zoper njega kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I K 29372/2018, in sicer od 23. 10. 2018 do zaključka kazenskega postopka na prvi stopnji. Da je besedilo izreka odločbe o dodelitvi BPP takšno, med strankama ni sporno. Sporno je, ali je s tako dodeljeno BPP zajeta tudi sestava ustavne pritožbe (z) dne 19. 12. 2018 zoper odločbo oziroma sklep o priporu z dne 30. 11. 2018, ki je bil izdan pred izdajo končne sodne odločbe sodišča prve stopnje v navedeni kazenski zadevi.

40.V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 26. člena ZBPP določa, da se BPP v isti zadevi lahko dodeli za: - pravno svetovanje; - sestavo, overitev in potrditev listin o pravnih razmerjih, dejstvih in izjavah; - pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave; - pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji; - pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi; - pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo; - pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči; - pravno svetovanje in zastopanje pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti; - kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. BPP se dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena (prvi odstavek 28. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP pa lahko: - določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; - dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji); - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja; - omeji BPP na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški; - iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 24. člena tega zakona, upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek BPP, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena BPP, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči (drugi odstavek 28. člena ZBPP). Obliko in obseg dodeljene BPP pristojni organ za BPP določi z odločbo, s katero ugodi prošnji (tretji odstavek 37. člena ZBPP), in sicer v izreku te odločbe. Izrek je namreč tisti del odločbe, s katerim se odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank ter ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv (213. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, ZUP).

41.Iz citiranih zakonskih določb izhaja dvoje. Prvič, razvidno je, da je zakonodajalec posebej opredelil pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji ter nato ločeno pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi in še posebej pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo. Ob tem je še izpostaviti, da okoliščine, ki so pomembne za dodelitev BPP (glej 24. člen ZBPP), niso nujno enake, kadar se uveljavlja dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi ali drugi stopnji (torej ko odločitev še ni pravnomočna) ter ko se BPP uveljavlja za izredna pravna sredstva ali za ustavno pritožbo. In drugič, za presojo, v kakšni obliki in obsegu je dodeljena BPP, je bistven izrek odločbe o dodelitvi BPP. Glede na določbe ZBPP sicer toženka lahko dodeli BPP v določeni zadevi v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja tako v postopku pred sodiščem na prvi stopnji in na drugi stopnji, kot tudi za izredna pravna sredstva in za ustavno pritožbo oziroma ustavne pritožbe, vendar pa mora slednje določiti v izreku odločbe o dodelitvi BPP.

42.Upoštevajoč vse navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz izreka odločbe z dne 23. 10. 2018 izhaja, da je bila upravičencu dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje za dejanja v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I K 29372/2018, in sicer od 23. 10. 2018 do zaključka kazenskega postopka na prvi stopnji, to je za pravno svetovanje in zastopanje v navedeni kazenski zadevi v postopku pred sodiščem na prvi stopnji od 23. 10. 2018 do zaključka kazenskega postopka na prvi stopnji, ne pa tudi za pravno svetovanje in zastopanje za vlaganje ustavnih pritožb. Z odločbo z dne 23. 10. 2018 dodeljena BPP torej zajema le dejanja v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in zato ni mogoče šteti, kot to zatrjuje tožnik, da vključuje tudi sestavo ustavne pritožbe, ki se nanaša na sklep o priporu, čeprav je bila ustavna pritožba vložena oziroma sklep o priporu izdan pred končanjem postopka na prvi stopnji. Zmotno je torej tožbeno stališče, da je bila BPP upravičencu dodeljena tudi za ustavno pritožbo kot fazo postopka oziroma obliko, ki v odločbi o dodelitvi BPP ni navedena. Kolikor je toženka domet izreka odločbe z dne 23. 10. 2018 širila (v korist upravičenca oziroma izvajalca pravne pomoči) na pritožbo zoper sklep o priporu, prej povedanega to ne spremeni, enako kot tudi ne morebitna drugačna (če gre za povsem enake dejanske okoliščine in pravno podlago po presoji tukajšnjega sodišča zmotna) praksa organov za BPP glede nagrade za ustavne pritožbe v sklepih, na katere se sklicuje tožnik, katerih pravilnosti in zakonitosti sicer sodišče v tem upravnem sporu ne more presojati (v tem upravnem sporu se namreč vsebinsko presoja le pravilnost in zakonitost sklepa z dne 5. 7. 2021, in sicer glede na odločbo o dodelitvi BPP z dne 23. 10. 2018). Stališče, da BPP, odobrena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji, ne vključuje tudi postopka s sestavo ustavne pritožbe, če takšna oblika pravne pomoči v odločbi o dodelitvi BPP ni izrecno navedena, je Upravno sodišče zavzelo že v sodbi III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011, v sodbi I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022 pa je navedlo, da vložitve pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni mogoče šteti za zagovarjanje v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje in zato tudi ne za zaobseženo z odločbo o dodelitvi BPP.

Glede kršitve 25. člena Ustave

43.Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Da tožniku ne bi bilo zagotovljeno pravno sredstvo zoper dokončno odločitev organa za BPP o odmeri nagrade in stroškov za izvajanje BPP, tožnik ne navaja, temveč zatrjuje, da sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu ni učinkovito. S tem pa vsebinsko drugačne odločitve o obravnavani tožbi ne more izposlovati. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da po presoji sodišča tožba, s katero izvajalec BPP v upravnem sporu uspe in z njo doseže odpravo izdanega sklepa o odmeri nagrade in stroškov ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, ne bi bila učinkovito pravno sredstvo, če kršitev, na kateri je temeljila predhodno sprejeta odločitev, v ponovnem postopku ne bi bila odpravljena. Za takšno situacijo v konkretni zadevi ne gre. Kot izhaja iz tožbe in upravnih spisov zadeve ter med strankama ni sporno, je bil sklep z dne 31. 1. 2019 v zavrnilnem delu, tj. v II. točki izreka, s sodbo III U 67/2019 odpravljen in zadeva v tem delu vrnjena toženki v ponovni postopek, v katerem je bil izdan sklep z dne 5. 7. 2021. V tem je toženka sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, to je petega odstavka 17. člena ZOdv, prav tako je tožniku skladno s stališči iz omenjene sodbe glede na to, da je upravičenca zastopal zaradi treh kaznivih dejanj, priznala povišanje skupne vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT, iz katerega pa je, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, utemeljeno izvzela časovno ovrednoteni postavki (urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne). Ne gre torej za situacijo, ko bi toženka v ponovnem postopku postopala ali odločila v nasprotju s stališči iz sodbe III U 67/2019. Sodišče pripominja, da tudi ne gre za situacijo, ko bi tožnik še vedno čakal na plačilo priznane nagrade in stroškov, do katerih je upravičen, saj so mu bili, kot izhaja iz upravnih spisov, že izplačani tako nagrada in stroški po sklepu z dne 31. 1. 2019 v višini 1.368,28 EUR, kot tudi nagrada in stroški po sklepu z dne 5. 7. 2021.

44.Po navedenem je sodišče tožbo zoper sklep z dne 5. 7. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

45.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo vsebinsko presojanega upravnega akta, torej sklepa z dne 5. 7. 2021, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

46.Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ta določba je bila nato spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.

2Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil vsebinsko presojani sklep izdan 5. 7. 2021.

3Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.

4Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019.

5Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.

6Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.

-------------------------------

Zveza

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.