Jedro

Zamudna sodba mora vsebovati obrazložitev kot sodba izdana po kontradiktornem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1,001.115,00 takratnih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi te zamudne sodbe navedlo, da tožena stranka ni v roku, ki ga določa čl. 277 ZPP odgovorila na tožbo, zato je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Navedlo je še, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana.

Zoper takšno odločitev je podala pritožbo tožena stranka. V svoji pritožbi je navedla, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek opira na listino in sicer na izvršilni sklep Ig 98/00044 v Slovenskih Konjicah z dne 16.12.1998. V tožbenem zahtevku in v sodbi gre za terjatev, ki jo s tožbo zahteva tožeča stranka od tožene stranke, ki je ustanovitelj družbe J. d.o.o. Sodišče je v konkretnem izvršilnem postopku že ugodilo izvršilnemu predlogu upnika zoper gospodarsko družbo. V skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju podjetij je bila družba izbrisana. Tako je bil v tožbenem zahtevku postavljen isti zahtevek, kot je bil v izvršilnem predlogu le, da je v tožbenem zahtevku navedena fizična oseba, ki naj bi prevzela obveznost plačila iz registra izbrisane družbe. Iz navedenega pa izhaja, da je za tožbeni zahtevek že bil izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zato bi moralo sodišče pri izdaji sodbe po uradni dolžnosti paziti na 12. tč. 339. čl. ZPP. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, v kateri ni obrazložilo materialnopravne podlage zahtevka, marveč je le neobrazloženo navedlo, da utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožena stranka je takšno sodbo izpodbijala s pritožbo ter uveljavljala, da je o zahtevi že bilo pravnomočno odločeno. Pasivnost toženca, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe po I. odst. 318. čl. ZPP se po sistemu afirmativne litiskotenstacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedene značilnosti se zamudna sodba glede obrazložitve razlikuje od sodbe izdane v postopku, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje sad dokaznega postopka in dokazne ocene sodišča. Obrazložitev zamudne sodbe zato ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje in to ni predmet pritožbenega preizkusa. Mora pa in prav to je odločilnega pomena, sodba vsebovati pravnorelevantna dejstva, to je tista dejstva, na katere ustrezno pravno pravilo navezuje v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice. Sodišče mora navesti tudi ustrezno pravno podlago, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod ustrezno pravno normo. Takšni razlogi šele omogočajo presojo pravilnosti materialnopravnega sklepa (conclusio). Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je torej mogoč tedaj, ko so sodišču predočena dejstva, ki utemeljujejo uporabo pravnih pravil. O tem, da bi bile podane dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj tega pravnega pojma zato sodba nima razlogov. Skratka, sodišče prve stopnje mora obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Torej tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, saj je v obrazložitvi le prepisalo del besedila I. odst. 318. čl. ZPP, zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Tako gre za očitano kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob takšni kršitvi mora zato pritožbeno sodišče uporabiti določbe I. odst. 354. čl. ZPP in sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožbeno sodišče nima pooblastila, da bi samo saniralo takšno kršitev, kakor jo je storilo sodišče prve stopnje.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preizkusiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, predvsem ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. tč. I. odst. 318. čl. ZPP), nato pa odločiti bodisi v skladu s I., bodisi s III. odst. 318. čl. ZPP ter za svojo odločitev navesti ustrezne razloge. Pri tem pa bo moralo upoštevati tudi, kot pravilno na to opozarja pritožnica, določbo 12. tč. 339. čl. ZPP, saj mora sodišče prve stopnje ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali ni o stvari že pravnomočno razsojeno (res iudicata). Iz navedb v tožbi in pritožbi bi bilo mogoče zaključiti, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano singularno pravno nasledstvo družbenika za obveznosti družbe in da je torej o zadevi že pravnomočno razsojeno.

Pritožnica je priglasila pritožbene stroške. O teh pritožbenih stroških bo moralo odločati sodišče prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o pogojih za eventuelno izdajo zamudne sodbe ali pa bo sprejelo eventuelno drugačno odločitev (I. odst. 165. čl. ZPP).