Jedro

Revident mora izkazati, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije, predpisani v drugem odstavku 83. člena ZUS-1. Za dokaz neenakosti sodne prakse mora reviziji priložiti sodne odločbe, iz katerih neenotnost sodne prakse izhaja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident dne 2. 11. 2009 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 31. 1. 2006, s katero je prvostopenjski upravni organ investitorki A.A. izdal gradbeno dovoljenja za legalizacijo delne rekonstrukcije in delne nadomestne gradnje stanovanjskega objekta na tam navedeni lokaciji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožnik v reviziji navaja le, da je ta v obravnavani zadevi dovoljena, ker gre po vsebini za odločitev, pri kateri v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem ni odločalo. Po presoji revizijskega sodišča revident s takšnimi navedbami ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz njegovih navedb o dovoljenosti revizije ne izhaja, katero pravno vprašanje izpostavlja, niti ne navaja niti ne prilaga sodnih odločb, iz katerih bi neenotna sodna praksa upravnega sodišča izhajala. Tako Vrhovno sodišče niti ne more preizkusiti revidentovih navedb, o čem naj ne bi imelo vzpostavljene sodne prakse. Po primerni uporabi (prvi odstavek 22. člena ZUS-1) tretjega odstavka 367 b. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Ob primerni uporabi četrtega odstavka 367 b. člena ZPP, pa bi moral revident reviziji priložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje v primeru zatrjevanja obstoja neenotne prakse, česar pa ni storil. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da mu izpodbijana upravna odločba jemlje pravice, ki so ji neobhodne za zdravo življenjsko okolje. Tako naj bi bil revident prikrajšan pri pravici do zdravja, osvetljenosti in razgleda, ker so vplivi sosednje gradnje taki, da presegajo predpisane mejne vrednosti in okvire dovoljenih posegov v prostor, s čimer je kršena njegova pravica do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave RS. Revident bi moral, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revident tega ni storil, saj so njegove navedbe preveč splošne, pogojev za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 8. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.