Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja).

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in B 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 985,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim je zahtevala solidarno plačilo odškodnine v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Nadalje je zahteval, da se predmetna sodba objavi v oddaji X. na E. v roku 15 dni pod izvršbo, v 3. točki je zahtevala, da se tožena stranka (v nadaljevanju toženci) opravičijo in prekličejo izjavo tako, da se opravičilo in preklic objavi v oddaji X. na E. z naslednjo vsebino: „Voditeljica oddaje X. in avtor prispevka odzivi na poročanje o deseti obletnici finančnega zloma A. sta dne 25. 1. 2021 zmotno izpostavila seštevek 1,7 milijarde prijavljenih terjatev do B 1, B 2 in C. Novinarja nista upoštevala, da se v postopku stečaja iste terjatve prijavljajo po dvakrat, trikrat ali večkrat. S seštevkom 1,7 milijarde prijavljenih terjatev sta zmotno dokazovala zadolženost navedenih družb, da bi zanikala izjavo D. D. (tožnika) iz demantija na prvo oddajo v X. 21. 1. 2021, da država ni nič izgubila, ampak pridobila. Vztrajala sta pri napačni trditvi prve oddaje, da je za družbami B 1, B 2 in C. ostala skoraj 2-milijardna luknja, ki jo bodo pokrili davkoplačevalci. E. se D. D. in A. opravičuje za navedene objave iz prve oddaje z dne 21. 1. 2021 in druge oddaje z dne 25. 1. 2021. Nadalje se toženkam prepoveduje, da nadalje krnijo ugled in dobro ime tožnika z objavo prispevkov, v katerih se ga omenja v povezavi z družbami B 1, B 2 ter C. in hkrati poroča, da je za temi družbami ostala skoraj 2-milijardni dolg, ki ga bodo pokrili davkoplačevalci (4. točka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške tožencev v celoti.

2. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni, tako da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da sta predmet tega postopka dva prispevka v okviru oddaje X. dne 21. 1. 2021 z naslovom „Mineva deset let od začetka razkrivanja ene izmed največjih finančnih afer v zgodovini Slovenije“ ter prispevek objavljen v okviru iste oddaje dne 25. 1. 2022 z naslovom „Odziv na poročanje o deseti obletnici finančnega zloma A. Tožnik v prvem prispevku res ni poimensko naveden, vendar pa je bil celoten prispevek prikazan na način, ki slednjega prikazuje v izredno negativni luči, kot krivca za nastalo situacijo, saj je bila v prispevku prikazana njegova izjava iz leta 2011. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za prispevek, ki bi posebej izpostavljal tožnika. O tem je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 109/2021 z dne 1. 12. 2021. Z ravnanjem toženk so tožnika na negativen način izpostavili v javnosti, s tem pa je bilo nedopustno poseženo v njegovo pravico do varstva časti in dobrega imena. Tožnik lahko pričakuje večjo zasebnost, poročanje, kot je bilo izvedeno, pa predstavlja nedopusten poseg, saj je tožnik že pred stečajnimi postopki vseh obravnavanih družb pridobil status upokojenca. V kazenskem postopku pa je bil pravnomočno oproščen. V prvem prispevku z dne 21. 1. 2021 so bila podana neresnična dejstva, in sicer, da je za propadlima cerkvenima holdingoma B 1 in B 2 ter C. ostala skoraj 2 milijardi evrov dolga in več kot 65.000 opeharjenih delničarjev. Prijavljenih terjatev je namreč bilo v višini 1,7 milijarde evrov, toženci pa so slednje napihnili na 2 milijardi, kar je za 300 milijonov razlike. Prijavljene terjatve po Ajpesu so bile netočno prevedene v dolgove, ne da bi bilo navedeno, koliko jih je bilo priznanih, prerekanih, medsebojno pobotanih. Sodišče se tako ni opredelilo, da se v seštevku 1,7 milijarde pojavljajo terjatve upnikov v stečaju holdingov B 1 in B 2 ter C., posamezna posojila dvakrat, trikrat ali večkrat. Relativni podatkih pa izhajajo iz revidiranih bilanc iz leta 2009 in 2010, izhajajoč iz cenitev mednarodnih družb. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni uporabilo Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa), ki so ga toženci dolžni spoštovati. Novinarji so bili dolžni uporabiti merila profesionalne skrbnosti strokovnjaka s področja, na katerem se prispevek nanaša. Smiselno enako velja tudi za prispevek z dne 25. 1. 2021, ki bi moral biti objavljen kot popravek, kar pa se ni zgodilo, saj so toženke objavile zahtevo za objavo popravka z dne 22. 1. 2021, ki je glasil „Informacija v oddaji X. dne 21. 1. 2021, da je v okviru B 1 in B 2 ter C. ostalo skoraj 2 milijardi evrov dolga, ki jo bomo pokrili davkoplačevalci“, je popolnoma neresnična. Korektni izračuni premoženja, ki so ga državne banke dobile za dolgove kažejo, da država ni nič izgubila, ampak je pridobila; izgubila je A.“ Predmetni prispevek pa je bil objavljen s posameznimi dodanimi pripombami toženk, kar je v nasprotju s pravico do objave popravka. V primeru obeh spornih prispevkov gre za očitno namerno škodoželjno populistično poročanje toženk v razmerju do tožnika, kot enega izmed cerkvenih dostojanstvenikov. Tožnik je sicer bil ekonom A. in predsednik uprave C. le določen čas do 15. 11. 2010, zato tudi po sami naravi stvari ne more biti odgovoren za zatrjevane nastale dolgove vseh teh družb v domnevni višini 2 milijardi evrov. Toženke pri poročanju niso ravnale s zahtevano skrbnostjo ter preverbo vseh relevantnih podatkov, niso poročale objektivno in celovito, poskušale so populistično prikazati čim večji znesek dolgov, kar izkazuje njihovo naklepno dejanje. Prav tako ni bilo opeharjenih 65.000 delničarjev, saj se isti delničarji pojavljajo v vseh treh družbah in je število malih delničarjev med 30.000 in 40.000. Prispevek je močno posegel v čast in dobro ime tožnika, kar je imelo vpliv na zmanjšanje njegovega ugleda, tako v cerkvenih krogih, kakor tudi v širši javnosti. Prav tako pa je bil prizadet ugled A. Drugotoženka in tretjetoženec sta dolgoletna novinarja, četrtotoženka pa je dolgoletna urednica, predhodno pa novinarka nacionalne televizije in so kot taki absolutne javne osebnosti, kar ni mogoče trditi za tožnika. Ne gre za enake položaje oziroma prirejenost položajev toženk na eni strani in tožnika na drugi strani, zato tudi tožnik uživa širšo varstvo pravice do časti in dobrega imena. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbo tožnika zavrne, vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdni zadevi tožnik zahteva opravičilo in preklic izjave, kot je podrobneje navedena v I. točki izreka ter plačilo denarne odškodnine zaradi posega v njegov ugled in dobro ime. Predmet spora sta dva prispevka v oddaji X., in sicer „Odziv na poročanje ob deseti obletnici finančnega zloma A. z dne 21. 1. 2021“ ter prispevek z dne 25. 1. 2021, v katerem je bila objavljena izjava tožnika iz demantija na prvo oddajo v X. 21. 1. 2021. Nadalje je tožnik zahteval prepoved kakršnega koli poročanja tožencev v povezavi z družbami B 1 in B 2 ter C., ki bi krnili njegov ugled in dobro ime.

6. Ob poročanju v prvem prispevku 21. 1. 2021 je bila prikazana arhivska slika tožnika z izjavo z dne 5. 4. 2011 „Sem vedno s kabinetom, pa tudi posamezniki politiki, saj me nekateri tu poznate, iskal stik s predpostavko, da delamo skupaj za skupno dobro.“

7. Z objavo popravka z dne 22. 1. 2021 pa toženci niso objavili vsebine v skladu s 27. in 28. členom Zakona o medijih, saj so nedopustno komentirali oziroma odgovarjali, na s strani tožnika, predlagani popravek. V besedilo: „V vašem poročanju je bila prizadeta moja pravica in interes, trdi nekdanji ekonom A. in direktor C. - D. D., ter dodaja, da je informacija o skoraj dveh milijardah dolgov, vrinjen stavek, "ki so ostali po zlomu cerkvenih holdingov in C.", neresnična.“ Vrinjen stavek „ki so ostali po zlomu cerkvenih holdingov in C.", je manipulacija, namenjena predstavitvi Cerkve kot glavnega krivca za finančno luknjo. Prav tako so toženci v izjavi dodali, da izjava tožnika, da država ni nič izgubila, ne drži, z dostavkom „kar pa po javno dostopno podatkih, ne drži“. Pri tem je šlo za načrtno in naklepno potvarjanje zahtevka za objavo popravka z namenom, da so toženci manipulirali s podatki prijavljenih terjatev na Ajpes, kar predstavlja kriminalno manipulacijo.

8. Toženci so zahtevku nasprotovali, saj ni podan poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Oddaja se je nanašala na stečajne postopke iz pred desetih let nad gospodarskimi družbami B 1, B 2 in C., ne pa na tožnika in na njegovo morebitno vlogo pri obravnavanju stečajnih postopkov. O tožniku ni bila izrečena nobena vrednostna sodba. Bila je zgolj prikazana njegova izjava iz 2011, kar pa ne more predstavljati posega v njegovo čast in dobro ime. V drugem prispevku pa je bilo zgolj pojasnjeno, da je objava objavljena na zahtevo tožnika, z vrinjenim stavkom pa se je predstavljalo nasprotno dejstvo. Zgolj dva pogleda na stečaj pa ne moreta predstavljati škodnega dejanja. Sicer pa ni bil podan nikakršen namen, da bi tožniku povzročili škodo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

10. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s pravno podlago, kot jo je v izpodbijani sodbi sistematično navedlo sodišče prve stopnje v 16. do 24. točki obrazložitve. V obravnavani pravdni zadevi tožnik zahteva povračilo škode od prvotoženke, ki je delodajalec drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke. Nadalje zahteva odškodnino tudi od navedenih zaposlenih na E. Pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zahtevek prvenstveno namenjen zoper prvotoženko kot delodajalca, in je zato najprej presojalo, ali obstaja zatrjevana odškodninska odgovornost prve toženke, pri tem pa je ugotovilo, da je ta zahtevek neutemeljen, zato je v posledici tega zavrnilo zahtevek tudi zoper drugo toženko, tretje toženca in četrto toženko.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja). Pri tem pa tudi pravilno upoštevalo merila, ki jih je v ta namen izoblikovalo ESČP in jih je sodišče prve stopnje povzelo v 22. točki obrazložitve, in sicer so to prispevek k razpravi v splošnem interesu, kako poznana je oseba, predhodno ravnanje osebe, vsebina, oblika in posledica objave.

12. Pri vrednotenju spornih izjav v primeru, kot je obravnavani in ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja, je pomembno izhodišče razlikovanja med izjavama o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih, zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala oziroma če gre za onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko ter s profesionalno skrbnostjo. Kriteriji za presojo skrbnosti so naslednji: kakšna je bila narava in stopnja „razžalitve“; ali so bili na voljo drugi zanesljivi viri; ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe; ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali je bila prizadeti osebi dana možnost, da se brani.1

13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo vse prej navedene kriterije. Sporno izjavo je postavilo v kontekst, v katerem je do sporne izjave prišlo, in sicer je do nje prišlo v širšem kontekstu razprave v zvezi z deset let trajajočim stečajnim postopkom oziroma odkritjem afere B 1 in B 2, v katerem je bilo govora o stečajih nad podjetji B 1, B 2 in C., katerih večinska lastnica je bila A., in v posledicah, ki so jih stečaji imeli, tako za A. kot za bančni sistem v Sloveniji, in s tem posredno tudi za vse državljanke in državljane.

14. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nenazadnje je bil finančni zlom holdingov redno in odmevno medijsko obravnavan, prav tako so bili dobro pokriti tudi kazenski postopki, ki so potekali zoper tožnika v zvezi z upravljanjem s premoženjem in v katerih je bil na to tožnik pravnomočno oproščen. Zato je v javnosti splošno znano, da je imel tožnik kot ekonom in poslovodja zelo pomembno vlogo pri poslovanju teh gospodarskih družb (VSRS sklep II Ips 109/2021 z dne 1. 12. 2021).

15. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedba, da gre za 2-milijardni dolg, ne gre za objektivno žaljivo poročanje, ki bi nedovoljeno poseglo v tožnikovo čast in dobro ime in da so slednje namenoma podale neresnično izjavo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bil namen prispevka izpostavljati tožnika kot osebno odgovornega za predstavljen dolg, ampak obeležitev desete obletnice začetka dolgotrajnih in kompleksnih stečajnih postopkov, v katerih je svojo vlogo kot ekonom odigral tudi tožnik, kot ekonom A., je pa res, da se je s prispevkom poseglo v tožnikove pravice in interese, saj je bil prav tožnik najbolj javno izpostavljena oseba kot soodgovorna za poslovanje gospodarskih družb v lasti A. Šlo je za prikaz ob deseti obletnici zelo zahtevnega kompleksnega vseobsegajočega dogajanja, ki še vedno ni končan. Novinarji so pri poročanju uporabili javno dostopne podatke na Ajpes-u, prav tako so se glede slednjih posvetovali s stečajnimi upraviteljicami, ki so jim jih dali predhodno v pregled, pri tem pa toženci tudi niso bili dolžni obravnavati cenitev, ki niti niso bile uradne in jih je predložil tožnik.

16. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da zatrjevanje, da je prišlo do skoraj 2-milijardnega oškodovanja upnikov, ne predstavlja nedovoljenega pretiravanja, saj iz uradnih Ajpesovih podatkov, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je šlo za terjatve v višini 1,7 milijarde. S tem, ko so toženci slednje zaokrožili na skoraj 2 milijardi, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje, šlo zgolj za poročanje kompleksne finančne situacije v obravnavanih stečajnih postopkih in s tem povezanega dogajanja in ne za nekorektno poročanje z namenom osebnega sramotenja in poniževanja tožnika. Takšna razprava kot je bila izvedena v konkretnem primeru, ob prikazu deset let trajajočih stečajnih postopkov, ki še zaradi kompleksnosti in obsežnosti niso končani, je po oceni sodišča druge stopnje v javnem interesu, ki prispeva k javni razpravi in ne gre za diskreditacijo posameznika, ki je v prispevku omenjen v arhivskem posnetku iz leta 2011, v procesiji pred A. in na sodišču. 17. Celoten prispevek z dne 21. 1. 2021 je mogoče razumeti kot razpravo in ne kot izjavo o dejstvih, ki bi jih bilo potrebno dokazovati2. Gre za prispevek, v katerem so novinarji vrednotili dogodek na podlagi različnih informacij, ki so jih pridobili iz javno dostopnih podatkov Ajpes in s strani stečajnih upraviteljic. Celoten prispevek pa je bil prikazan z namenom pregleda dogajanja ob deseti obletnici začetka stečajnih postopkov. Za predmetni prispevek ni bilo relevantno, kolikokrat se posamezne terjatve prijavljajo v posameznih postopkih oziroma katere terjatve so bile priznane oziroma prerekane. Prav tako ni relevantno, ali se višina "finančne luknje" prikazuje v besedni zvezi "manj kot 2-milijardni" oziroma kot "1,7 milijarde potrjenih prijavljenih terjatev", kot tudi ne samo dejstvo, ali je zgolj prijava 1,7 milijarde evrov terjatev že finančna luknja.

18. Iz celotnega konteksta prispevka izhaja, da gre za komentar novinarke oziroma za predstavitev stališč oziroma mnenj novinarjev o obravnavani temi, torej gre za vrednostno sodbo, ki ne more biti podvržena testu resničnosti v takšni meri, kot se zavzema tožnik, ko zatrjuje, da bi sodišče moralo v postopek pritegniti izvedenca oziroma, da so trditve o skoraj 2-milijardni škodi pretirane ter da je tudi upnikov v postopkih zgolj med 30 in 40.000 in ne 65.000, ker se slednji pojavljajo v vseh treh stečajnih postopkih.

19. V kontekstu celotnega prvega prispevka pa tudi ni mogoče trditi, da je tožnik prikazan izven konteksta, namreč, v obravnavanem posnetku se ga prikazuje pred Državnim zborom, ko je opravljal svojo funkcijo javne osebe iz takratnega časa. Zgolj dejstvo, da se je upokojil, na slednje ne more vplivati. Zato o manipulaciji tožencev, ki bi posegla v pravico do dobrega imena in časti tožnika, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prikazan v slikovnem gradivu posnetka na treh mestih, pri tem pa je bil prikazan v povezavi s tematiko prispevka. Nenazadnje so v prispevku bile prikazane tudi druge osebe, skupaj s celotnim vodstvom A. Prav obravnava stečajnih postopkov povezanih z A., pa je bilo jedro obravnavanega prispevka. Nesporno pa je, da je tožnik takrat bil ekonom A., stečajni postopki iz tistega časa pa še vedno niso zaključeni.

20. Toženci niso bili dolžni upoštevati finančnih mnenj, ki jih je predložil tožnik. Prav tako se ne opredeljevati do trditev, da država ni ničesar izgubila, da je izgubila zgolj A. V spornem prispevku z dne 21. 1. 2021, je šlo za novinarsko svobodo pri izražanju, ko se je poročalo o obsežnih stečajnih postopkih v obliki informativne oddaje in tudi po oceni sodišča druge stopnje pravica do svobode izražanja, pretehta tožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena, nenazadnje je v obdobju začetka stečajnih postopkov odigral pomembno funkcijo ter se pojavljal v javnosti, zaradi opravljanja njegove funkcije v vseh treh družbah ter nastopanjem pred parlamentom, v funkciji dostojanstvenika A. 21. Res je, da se je v prispevku prikazovalo visoke dolgove, ki jih bodo morali poplačevati davkoplačevalci, zanje pa ne bo odgovarjal nihče, vendar slednje predstavlja komentarje novinarjev v prispevku o obravnavani temi in ne morejo biti podvržene testu resničnosti, pri čemer sodišče druge stopnje pritjuje sodišču prve stopnje, da varstvo medijev v okviru pravice do svobode izražanja uživa posebej široke meje (12. točka obrazložitve). Kot je že bilo poudarjeno, način na kateri je bil tožnik v prvem prispevku omenjen ni bil prikazan na način, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot ponižujočega oz. ne predstavlja osebnega sramotenja.

22. Nesporno je bil tožnik neposredno omenjen v drugem prispevku z dne 25. 1. 2021, kot odziv na zahtevo tožnika po popravku poročanja v prvem prispevku. Tožnik je namreč na prvotoženko naslovil zahtevo za objavo popravka in je bil 25. 1. 2021 ta tudi predvajan v obliki odziva tožnika na poročanje iz prvega prispevka, zato je bil v tem delu tožnik upravičeno izpostavljen, toženci pa tudi niso bili dolžni povzemati njegovih priloženih podatkov iz mednarodnih cenitev. V drugem prispevku so bili tako tudi predstavljeni podatki, na katerih je temeljil prvi prispevek, torej na podatkih Ajpesa, ki so javno dostopni. Zaradi odmevnosti in kompleksnosti obravnavane zadeve pa je bil tudi pripravljen komentar na tožnikovo izjavo.

23. Drugi prispevek je bil tako pripravljen z namenom razjasnitve podane številčne opredelitve višine dolga, ki je ostal za stečajnimi postopki, vezanimi na predmetno zadevo, s čimer pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje, zaradi slednjega ni prišlo do objektivne razžalitve dobrega imena in časti tožnika. Toženci so namreč objavili tožnikov odziv, sama vsebina prispevka, torej komentiranje slednjega, ko so vrinili stavek, da so dolgovi nastali, po zlomu cerkvenih holdingov ter z izjavo, kot komentar na tožnikov zahtevek za popravo „da država ni ničesar izgubila“, pristavili, da iz javno dostopnih podatkov to ne drži, ne gre za objektivno razžalitev dobrega imena in časti tožnika, ampak kot je že bilo poudarjeno je šlo za komentar novinarke ob predstavitvi tožnikovega stališča, upoštevaje, da je šlo za izjavo v okviru razprave v javnem interesu, v katerem so novinarji predstavili izjavo tožnika in podali vrednotenje dogodka, na podlagi različnih informacij, ki je predstavlja komentar novinarke.

24. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v nobenem od prispevkov ni bil uporabljen način izražanja, ki bi bil posmehljiv, zbadljiv ali žaljiv do tožnika oziroma pospremljen z nepreverjenimi trditvami novinarjev z žaljivim namenom. Novinarji so imeli za prispevek zadostno podlago v uradno dostopnih podatkih (Ajpes, poročila stečajnih upraviteljic) in ni bilo potrebe, da bi novinarji te podatke, ki so uradno objavljeni na spletnih straneh Ajpesa, kakorkoli še dodatno preverjali. Zato jim ni mogoče očitati neprofesionalnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s Kodeksom novinarske etike, kot to zatrjuje pritožba.

25. Po mnenju sodišča druge stopnje so toženci kot novinarji preverjali zbrane informacije, prav tako njihovo poročanje ni bilo nekorektno oziroma osebno žaljivo. V odgovoru tožnika, so slednjega kot odziv na poročanje objavili 25. 1. 2021, pri tem pa dodani komentarji niso predstavljali žaljivega oziroma posmehljivega ravnanja tožencev. Od novinarja ni mogoče pri poročanju, kot je bilo že pojasnjeno, zahtevati, da poroča do decimalke natančno o posamezni škodi in da podanih izjav udeležencev ne komentira.

26. Novinarji so povzeli podatke, jih objavili, tožencu so omogočili in objavili njegov komentar na prispevek, s katerim pa se novinarji niso strinjali. Sama objava prispevka in komentarji na drugi prispevek pa tudi niso bili v ničemer žaljivi.

27. Nikakor pa nima prav pritožba, da je tožnik zasebnik, ki ima pravico do najvišje zaščite njegove zasebnosti, saj, kot je bilo že pojasnjeno, dejstvo, da gre za upokojenega ekonoma A., ne vpliva na dejstvo, da se je lahko njegovo ime pojavilo v prispevku, ob katerem je bil prikazan arhivski posnetek iz leta 2011. Predmetni prispevek je vsekakor bil v interesu javnosti, tožnik pa je bil v prispevek vključen, ker je bil času finančnega zloma vseh treh gospodarskih družb tudi najbolj javno izpostavljena oseba.3

28. Šlo je za kritično pripravljen prispevek, ki je sicer za tožnika bil neprijeten, vendar še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, saj prispevka kot celote ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivega. V prvem prispevku je bil tožnik omenjen v kontekstu z arhivskim posnetkom, v drugem je bilo predstavljeno njegovo videnje dogodka ter pogled novinarjev na sam dogodek, v povezavi z javno dostopnimi podatki , do katerih so novinarji dostopali.

29. Tožencem ni mogoče očitati, da so poskušali tožnika razžaliti, diskriminirati oziroma očrniti. Meje svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi niso bile presežene in z objavo obeh prispevkov v ugled in dobro ime tožnika ni bilo poseženo. S tem pa podlage za preklic izjave oziroma dosojo odškodnine, v skladu s 178. oziroma 163. členom OZ, ni. Takšno sankcioniranje svobode tiska, za kakršno se zavzema tožnik, bi tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavljalo kršitev 10. člena ESČP. 30. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožencem povrniti njihove stroške (154. in 165. člen ZPP), ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer nagrada za odgovor na pritožbo za zastopanjem štirih strank, upoštevaje sporno vrednost 27.000,00 EUR in 75% pribitek 1.312,50 točk, 2% materialne stroške oziroma nad 1.000 točk 1% (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 985,00 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 VSRS II Ips 61/2017, VSL sodba I Cpg 99/2022 z dne 21. 9. 2022, sodba ESČP Flux proti Moldaviji(št.6) točka 26 obrazložitve. 2 VSL sodba I Cpg 99/2022. 3 13. točka VSRS II Ips 109/2021.