Jedro

Sodišče lahko izda v odškodninskem sporu delno zamudno sodbo.

V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, lahko sodišče izda zamudno sodbo le glede tega dela (zahtevka), v preostalem delu pa lahko ob pogojih iz tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP odloči s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.

Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.619,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za znesek 4.480,48 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče tožniku dosodilo prenizko odškodnino. Opozarja, da sodišče nima diskrecije, da bi le delno ugodilo zahtevku za zamudno sodbo, zato bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, saj je bila tožba sklepčna. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe glede strahu in telesnih bolečin, ki jih je utrpel v škodnem dogodku in meni, da je iz naslova telesnih bolečin upravičen do celotnega vtoževanega zneska 5.000 EUR ter iz naslova strahu do vtoževanega zneska 1.200 EUR. Zaradi škodnega dogodka je bil tožnik odvisen od tuje pomoči pri oskrbi ran, strošek povezan s tem je 200 EUR, imel pa je tudi strošek zaradi vožnje na zdravniške preglede v višini 100 EUR. Pojasnjuje, da je izgubljeni dobiček tisto prikrajšanje, ki se je zaradi odsotnosti tožnika z dela in manjše delovne sposobnosti odrazilo pri opravljanju njegovega dela. Tožnik je zahteval postavitev izvedenca travmatologa (in podrejeno tudi ortopeda), vendar ga sodišče brez utemeljitve ni postavilo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem je sodišče kršilo tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom, pravico do sodnega varstva in pravico, da mu sodi neodvisno in nepristransko sodišče ter storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče o stroških postopka ni odločalo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. členaZakona o pravdnem postopku1), na kar je bil pritožnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

6. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenemu roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (gre za t.i. sklepčnost tožbe) ; - ter da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Materialnopravno zmotno je pritožnikovo stališče, da sodišče v primeru zamudne sodbe ne more izdati delne zamudne sodbe, temveč mora ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti.

8. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, lahko sodišče izda zamudno sodbo le glede tega dela (zahtevka), v preostalem delu pa lahko ob pogojih iz tretjega in četrtega odstavka 318. člena odloči s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.

9. V okviru pravilne uporabe materialnega prava je zato sodišče prve stopnje pravilno preverjalo, ali utemeljenost tožbenega zahtevka glede višine zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, ali s splošno znanimi dejstvi.

10. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.657,89 EUR ter za prestani strah odškodnino v višini 552,63 EUR.

12. Tožnikove poškodbe (rane na skalpu, obojestranska odrgnina podlakti in udrtina prstov) se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščajo med zelo lahke primere.

13. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode. Višja odškodnina zato ne bi bila združljiva z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Primeri, ki jih navaja pritožba z obravnavano zadevo niso primerljivi2. 14. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da skupaj priznana odškodnina v višini dveh povprečnih plač v času sojenja ustreza načeloma individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine.

15. Ker se v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja v dokaznem postopku ne ugotavlja, ampak se za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, kot je bilo že navedeno, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje v postopku moralo postaviti izvedenca travmatologa.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku odškodnino za premoženjsko škodo zaradi tuje pomoči pri oskrbi ran, stroškov zaradi vožnje na zdravniške preglede in izgubljeni dobiček zaradi odsotnosti z dela, priznalo v celotni vtoževani višini 400 EUR, zato pritožnikovo razglabljanje o pravni naravi izgubljenega dobička ter o stroških, ki jih je imel zaradi tuje pomoči in vožnje na zdravniške preglede, ni smiselno in potrebno.

17. Očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic in sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS) niso utemeljeni.

18. Ker sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu štelo za njegov predlog, naj se izda dopolnilni sklep o stroških postopka.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (163. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V zadevi VSC sodba Cp 778/2012 je oškodovanka utrpela obtolčanino možganov, kar je huda telesna poškodba. V zadevi VSL II Cp 720/2016 je oškodovanec poleg odrgnin in raztrgninske rane ter natega vratnih mišic utrpel tudi zvin desne rame in levega kolena. Prav tako je v zadevi VSL sodba I Cp 192/2017 oškodovanka poleg udarnin sklepa in glave utrpela tudi zvin levega zapestja. V zadevi VSL sodba I Cp 2234/2013 je oškodovanka utrpela hudo poškodbo zapestja.