Jedro

Pritožba ima prav, da je tožeča stranka v tožbi navedla dovolj dejstev, ki utemeljujejo procesno in stvarno legitimacijo drugotožene stranke. Zatrjevala je, da je lastninsko pravico na celotnem stanovanju pridobila na podlagi priposestvovanja. Zoper prvotoženo stranko je zahtevek usmerila zato, ker je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, zoper drugotoženca pa, ker je (trdi, da po pomoti) pogodbeni lastnik 1/2 stanovanja. Ali je drugotoženec pravi ali pomotni domnevni lastnik in/ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, je materialnopravno vprašanje, ki na procesno legitimacijo drugotoženca nima vpliva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zoper drugo toženca (M.).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je lastnica 1/2 nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje na tožničinem naslovu, vložila zoper dve stranki. Zahtevek uveljavlja na podlagi priposestvovanja, saj trdi, da predmetno stanovanje sama zaseda že 34 let na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene s prvotoženo stranko dne 27.5.1981. Prvotožena stranka je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in je od 9.1.2014 v stečaju. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prvotožene stranke prijavila izločitveno pravico na celotnem stanovanju. Stečajni upravitelj ji je izločitveno pravico na 1/2 stanovanja priznal, na 1/2 pa prerekal, ker iz pogodbe o prodaji izhaja, da je kupec druge polovice stanovanja drugi toženec. Tožeča stranka trdi, da je drugi toženec pri nakupu stanovanja sodeloval le kot porok in da je bila prepričana, da je pogodbo na strani kupca sklenila le ona sama, saj je tudi poravnala kupnino in vse stroške za stanovanje. Navaja še, da drugi toženec v stanovanju nikoli ni bival in da že od l.1981 ne ve, kje se nahaja.

5. Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe zoper drugotoženca oprlo na zaključek, da je tožba na ugotovitev lastninske pravice vključno s tožbenim zahtevkom uperjena le zoper prvo toženko, ne pa zoper drugotoženca in da pasivna legitimacija drugotoženca ni (bila) ne zatrjevana ne podana. Drugotoženec zato po mnenju prvostopnega sodišča ne more biti stranka tega postopka, lahko pa bi se ob izpolnjevanju pogojev postopka udeleževal kot stranski intervenient. 6. Odločilno vprašanje v tej zadevi je vprašanje procesne pasivne legitimacije drugotožene stranke. Le-to je treba ločiti od stvarne, materialno pravne legitimacije. Le procesna legitimacija je namreč procesna predpostavka, ki, če ni podana, vodi k zavrženju tožbe. Stvarna pasivna legitimacija pa se tiče same vsebine spornega razmerja. Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Za obstoj procesne legitimacije navadno zadošča zatrjevanje stvarne legitimacije - aktivno procesno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec oz. upravičenec iz materialnopravnega razmerja, in ki s tem uveljavlja varstvo svojih (zatrjevanih) pravic, pasivno procesno legitimiran pa je tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja. V primeru, če ni materialne legitimacije, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (in ne zavrže).

7. Pritožba ima prav, da je tožeča stranka v tožbi navedla dovolj dejstev, ki utemeljujejo procesno in stvarno legitimacijo drugotožene stranke. Zatrjevala je, da je lastninsko pravico na celotnem stanovanju pridobila na podlagi priposestvovanja. Zoper prvotoženo stranko je zahtevek usmerila zato, ker je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, zoper drugotoženca pa, ker je (trdi, da po pomoti) pogodbeni lastnik 1/2 stanovanja. Ali je drugotoženec pravi ali pomotni domnevni lastnik in/ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, je materialnopravno vprašanje, ki na procesno legitimacijo drugotoženca nima vpliva. Zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na drugotoženca in da zoper njega ni naperjen. Zahtevek tožeče stranke je ugotovitveni stvarnopravni zahtevek, ki, če mu je ugodeno, praviloma učinkuje proti vsem „erga omnes“, predvsem pa zoper tiste, ki si pri isti pravici na kakršenkoli način konkurirajo. Ni torej nujno, da je v takšnem ugotovitvenem zahtevku oz. izreku takšne sodbe (katerakoli) tožena stranka sploh navedena.

8. Tudi okoliščina, da je podlaga obeh zahtevkov (ki narekuje tudi različen postopek in pristojnost) različna, ni razlog za zavrženje tožbe. V razmerju zoper prvotoženo stranko gre za tožbo za uveljavitev prerekane izločitvene pravice, ki jo izločitveni upnik (kar je tožeča stranka), katerega izločitvena pravica je prerekana, vloži proti tistemu, ki je pravico prerekal v enem mesecu po objavi sklepa po preizkusu terjatev (310. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP v zvezi s 300. členom ZFPPIPP). Podlago zahtevka zoper drugotoženo stranko pa je poiskati v ustreznih določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oz. prej veljavnega ZTLR ali morda celo v določbah OZ o zmoti glede pogodbe med prvo in drugotoženo stranko.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ali bo sodišče oba zahtevka obravnavalo skupaj ali bo postopek razdružilo, je sicer stvar njegove odločitve. Vsekakor pa je po mnenju pritožbenega sodišča razjasnitev vloge drugotoženca in razmerja med njim in ostalima strankama pomembna za uspeh tožeče stranke v postopku zoper prvotoženo stranko, ki je v obravnavanem primeru ključen in v katerem mora tožeča stranka dokazati dobrovernost svoje posesti tistega dela nepremičnine, za katero nima veljavnega pravnega naslova. Postopek zoper drugotoženo stranko je tako „v funkciji“ postopka zoper prvotoženo stranko, vendar ne predstavlja samostojnega predhodnega vprašanja. Trditvam tožeče stranke o dobrovernosti posesti govori v prid sicer že okoliščina, da drugotoženec, ki ga prvotožena stranka šteje kot solastnika zaradi veljavnega pravnega naslova, do prvotožene stranke, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, od leta 1981 pa vse do sedaj ni nikoli uveljavljal nobenega zahtevka iz naslova svojega domnevnega solastništva, in to kljub temu, da mu zaradi stečajnega postopka nad prvotoženo stranko grozi dokončna izguba lastninske pravice. Če pa bi se še v postopku tožeče stranke zoper drugotoženca pokazalo, da je bodisi povsem pasiven bodisi trditvam tožeče stranke celo pritrjuje in jih pripoznava (ne glede na to, ali je materialnopravno mogoče priposestvovati nepremičnino od neknjižnega lastnika), bi to po oceni pritožbenega sodišča bistveno izboljšalo položaj tožeče stranke do prvotožene stranke pri dokazovanju njene dobrovernosti. Res bi lahko bil enak učinek dosežen tudi z udeležbo drugega toženca kot stranskega intervenienta, vendar je pogoj za stransko intervencijo aktivno izražena volja stranskega intervenienta, da se pridruži kateri od pravdnih strank, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Neaktivnosti domnevnega lastnika (ki se lahko izkazuje tudi s tem, da je nedosegljiv, ker nima prijavljenega niti znanega bivališča, kar bo treba preveriti in vsekakor storiti vse, kar je treba, da se drugi toženec najde, sicer pa imenovati začasnega zastopnika v skladu s 143. členom ZPP), v obdobju, ko je treba vsa sporna in nesporna lastninskopravna razmerja na nepremičninah stečajnega dolžnika nujno in hitro dokončno urediti, pa ne bi bilo korektno interpretirati v škodo tožeče stranke.