Jedro

Zgolj z dejansko izgradnjo ceste preko zasebnega zemljišča (ki še ni kategorizirana kot javna cesta) takšno zemljišče ni postalo javno dobro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je predlagateljica dolžna za razlaščene parcele številka 1810/2, 1810/3, 1811/2 in 1813/3, vse k. o. X, do ¼ solastne A. A., v 30 dneh po prejemu sklepa plačati 4.534,18 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odškodnino mora nakazati N. N. kot hipotekarnemu upniku.

2. Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje predlagateljica, ki uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da sodišče prve stopnje hipoteke ne bi smelo upoštevati, saj njena ustanovitev ne more imeti pravnih učinkov. Sporne nepremičnine že 30 let predstavljajo del avtocestnega odseka L. – K. (N. – V.), ki je bil zgrajen na podlagi lokacijskega dovoljenja iz leta 1982, zanj pa so bili v letu 1986 izdelani tudi naznanilni listi s parcelacijskimi načrti. Cestni odsek je bil v celoti zgrajen in dan v uporabo med leti 1983 in 1986. V letu 1995 je bila s strani Mestne geodetske uprave izdana odločba, ki je nadomestila naznanilni list, kmalu zatem pa je bila celotna avtocesta, kot je splošno znano, dokončno zgrajena in dana v uporabo.

Ker so bile sporne nepremičnine najmanj od leta 1986 dalje del cestnega sveta in s tem del javne ceste, so bile po oceni pritožnice v skladu z določbo 2. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki je veljal v času ustanovitve hipoteke (v letu 2008), javno dobro, s tem pa izven pravnega prometa.

3. Nasprotni udeleženec N. N. je podal laičen odgovor na pritožbo, v katerem se strinja z izpodbijanim sklepom. Meni, da je bilo ob ustanovitvi hipoteke nesporno, da je A. A. z nepremičninami prosto razpolagala. To, da država ni poskrbela za vpis javnega dobra, ne more iti v škodo hipotekarnega upnika.

4. Prva nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v 105. členu določa, da pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Če med strankama razlastitvenega postopka vprašanje ni v zakonskem roku urejeno na podlagi medsebojnega dogovora o odškodnini, odloči sodišče v nepravdnem postopku, v skladu s pravili devetega poglavja Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca odločilo, da vrednost odvzetih nepremičnin znaša 4.534,18 EUR. Udeleženci postopka se zoper odločitev o višini odškodnine ne pritožujejo. Sporno je le, komu je treba odškodnino plačati – razlaščenki ali (bivšemu) hipotekarnemu upniku.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da slednjemu, kar je obrazložilo s sklicevanjem na 5. odstavek 108. člena ZUreP-1, v skladu s katerim razlastitveni upravičenec (torej predlagateljica) prevzame subsidiarno odgovornost za terjatev, ki je bila zavarovana s hipoteko na razlaščeni nepremičnini. Pritožnica zaključka sodišča prve stopnje o svoji subsidiarni odgovornosti v nobenem pogledu ne izpodbija, pritožuje se le zoper razloge izpodbijanega sklepa o tem, da je bila sporna hipoteka veljavno ustanovljena.

8. Za odločitev o tem je ključno vprašanje, v katerem trenutku zemljišče, ki je del cestnega sveta, postane javno dobro. Ta trenutek nastopi z izdajo akta o kategorizaciji, s katerim se neko zemljišče kategorizira kot javna cesta, kar izhaja iz določb 3. člena ZJC, ki je veljal v času ustanovitve sporne hipoteke, o čemer sta se že izrekli tako pravna teorija(1) kot tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča(2). Iz novejše sodne prakse tako Ustavnega kot tudi Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tudi v primeru, ko so ceste, ki tečejo po zasebnih zemljiščih, že kategorizirane, ob tehtanju javne koristi in posega v lastninsko pravico prednost slednja(3). V tem oziru je, a fortiori, prednost lastninske pravice v obravnavani zadevi, kjer obstoj ustreznega upravnega akta o kategorizaciji ceste niti ni zatrjevan, še toliko večja.

9. Ob ustanovitvi sporne hipoteke (v letu 2008) prva nasprotna udeleženka še ni bila razlaščena. Odločba o razlastitvi RS Upravne enote Ljubljana 352-46/2012-10 je postala pravnomočna 7. 3. 2013. Predlagateljica ni niti trdila, da bi bil izdan ustrezen akt o kategorizaciji. Golo dejstvo, da je bila na spornih parcelah kljub temu, da je bila še zmeraj lastnica prva nasprotna udeleženka, zgrajena cesta, ki se je začela uporabljati, ni moglo povzročiti nastanka javnega dobra. Ni torej mogoče pritrditi stališču predlagateljice, da je že samo z dejansko izgradnjo ceste preko zasebnega zemljišča (ki še ni kategorizirana kot javna cesta) lastninska pravica zemljiškoknjižnega lastnika popolnoma izvotljena. Posledično tudi ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da zemljiškoknjižna lastnica ni mogla veljavno dovoliti vknjižbe sporne hipoteke. Takšnemu stališču posredno pritrjuje tudi odločba o razlastitvi RS Upravne enote Ljubljana, ki v 3. točki izreka določa, da sporna hipoteka ugasne z dokončnostjo odločbe (ki ima podlago v določbi 1. odstavka 108. člena ZUreP-1).

10. Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato je v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Krisper Kramberger, M.: Lastninskopravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1411. Op. št. (2): Na primer sodba I Up 807/2005 z 18. 2. 2009. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 212/2013 z 18. 9. 2014 ter odločbi Ustavnega sodišča U-I-208/10 z 20. 1. 2011 in U-I-270/9 z 10. 3. 2011.