Jedro

Pomen prepovednega zahtevka, ki preprečuje nadaljnje dejanje nelojalne konkurence je v tem, da ni treba tožeči stranki pri vsakem dejanju, ki je po vsebini enako in je že zajeto v pravnomočni sodbi med istima strankama, vlagati nove tožbe. Tožeča stranka lahko v izvršbi doseže izvršitev prepovednega pravnomočnega zahtevka.

Tožbeni zahtevek v tej tožbi je tudi bolj konkretiziran kot tisti v pravnomočni sodbi. To pa ne pomeni, da dejanje opisano s tožbenim zahtevkom v tem postopku: "da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike," ni vsebovano v pravnomočni sodbi, "da se toženi stranki prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko." Tožeča stranka bi dosegla več, če bi v izvršbi (z izrekom dokaj visokih denarnih kazni) preprečila toženi stranki nadaljnje nelojalno ravnanje, kot pa z objavo sodbe še v drugih medijih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

**Odločba sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremembo tožbe dovolilo (1. točka izreka).

Zavrglo je tožbo, ki se glasi: "_1. Toženi stranki se prepoveduje, da trži električno energijo na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnik tožeče stranke ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih tožeče stranke vzbujal vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke._ _2. Toženi stranki se prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma njenem poslovanju ali z navajanjem neresničnih informacij, da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike._ _3. Toženi stranki se naloži, da v petnajstih dneh po pravnomočnosti te sodbe na lastne stroške sodbo v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek, objavi na: naslovni spletni strani tožene stranke htpp://www.e..si v vidnem (prvo) zaslonskem polju navedene spletne strani za čas neprekinjeno najmanj 30 dni; enkratno v rubriki "..." tiskane in spletne izdaje časnika D._ _4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila v roku 15 dni_" (2. točka izreka).

Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "_Toženi stranki se naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe na lastne stroške sodbo v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek, objavi enkratno v rubriki: "..." tiskane in spletne izdaje časnika N. ter enkratno v obliki avdio vizualnega obvestila v oglasnem terminu pred začetkom oddaje Z. v nedeljo na prvem programu Radia Televizije Slovenija"_ (3. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 837,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti (4. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

**Bistveno dejansko stanje in sodba VSL V Cpg 31/2018, 17. maj 2018**

2. Tožena stranka nastopa na trgu na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnica tožeče stranke ali deluje na drug zavajajoč način, ki bi vzbudil vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke. Njeno delovanje je usmerjeno v prekinitev poslovnih razmerij odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko. Na trgu deluje agresivno, z elementi grožnje, pritiska in podobnega ravnanja.

3. Tožeča stranka je že v letu 2016 zaznala dejanja nelojalne konkurence tožene stranke. Zato je že tedaj vložila tožbo, s katero je uspela, ker je sodišče toženi stranki prepovedalo, da trži električno energijo na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnik tožeče stranke ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih tožeče stranke vzbujal vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke. Sodišče je tudi prepovedalo toženi stranki tržiti električno energijo na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko, na primer z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma o njenem poslovanju. Toženi stranki je bilo prepovedano tržiti električno energijo tožeče stranke z agresivno poslovno prakso z elementi grožnje, pritiska in podobnega ravnanja. Tožena stranka tudi ni več smela odjemalcev spravljati v zmoto glede njihovega razmerja s tožečo stranko. Naloženo ji je bilo, da po pravnomočnosti sodbe na stroške tožene stranke v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek, objavi na spletni strani tožene stranke htpp://www.e.si v vidnem (prvo) zaslonskem polju navedene spletne strani v treh dneh od pravnomočnosti sodbe za čas neprekinjeno najmanj 30 dni in enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika D.1

4. Tožena stranka z opisano poslovno prakso ni prenehala. Enako kot v letu 2016, je tožeča stranka v letih 2017 in 2018 prejela večje število telefonskih prijav svojih gospodinjskih odjemalcev. Predstavniki tožene stranke so jih obiskali na domu, niso se predstavili ali so se predstavili kot uslužbenci tožeče stranke ali vzbujali tak vtis in jim v podpis ponujali nove pogodbe za dobavo električne energije. Kljub odločitvi višjega sodišča je tožena stranka nadaljevala s povsem enakimi spornimi praksami.

**Razlogi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe**

5. Dejanje tožene stranke je bilo enakovrstno postopanje na enak način in v enakem obsegu kot je bilo med istima strankama zaobseženo v pravnomočni sodbi. Tožena stranka je z dejanji v letih 2017 in 2018 le nadaljevala. Tožeča stranka je postavila isti (prepovedni zahtevek v 1. točki tožbenega predloga). Zahtevku po tej tožbi je dodala le besedo "neupravičeno" pred "usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja" izpustila pa je "na primer" pred "z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma o njenem poslovanju" in dopisala "ali z navajanjem neresničnih informacij, da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike."

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke ožji od tožbenega zahtevka o katerem je bilo pravnomočno odločeno, sicer pa enak. Tožbeni zahtevek v tem postopku je že vsebovan v pravnomočnem prepovednem zahtevku, to je trženjem na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko, na primer z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma o njenem poslovanju. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo o prepovednem in restitucijskem zahtevku, z objavo sodbe na spletni strani tožene stranke oziroma/in enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika D., že pravnomočno razsojeno. Zato je v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

**Razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi restitucijskega zahtevka**

7. Tožbeni zahtevek, da sodišče naloži toženi stranki objavo sodbe v N. in na Radiu Televizije Slovenije pa predstavlja nov, drug zahtevek. V tej tožbi je šlo za enakovrstni način nelojalnega postopanja, nelojalna dejanja s strani tožene stranke so bila zatrjevana v sedmih primerih. V prvi pravnomočni sodbi je bilo že ugotovljenih enajst dejanj nelojalne konkurence. Sodišče je ocenilo, da je šlo za nadaljevana dejanja nelojalne konkurence manjšega obsega. Tožeča stranka ni uveljavljala prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence v postopku izvršbe, zato njena ocena, da objava pravnomočne sodbe na spletni strani tožene stranke in v časniku D. ni dosegla svojega namena, ni utemeljena. Tožeča stranka ni zatrjevala ne drugačnih načinov storitve dejanj nelojalne konkurence v smislu spremembe kvalitete, ne njihovega občutnega povečanja (sprememba kvantitete). V čem točno je bilo načrtno in brezobzirno zavajanje večjega števila potrošnikov ni določno opredelila. Ob tem je sodišče še pripomnilo, da obravnavani zahtevek za objavo sodbe ni namenjen ščitenju pravic potrošnikov po Zakonu o varstvu potrošnikov. Pravnomočni zahtevek na objavo sodbe je bil sorazmeren. Ker je tožeča stranka že izposlovala objavo sodbe, je objavo v N. in Radiu Televiziji Slovenije zavrnilo.

**Pritožba tožeče stranke**

8. Zoper sklep (o zavrženju tožbe, 2. točko izreka) in sodbo ( 3. in 4. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

9. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov. Hkrati je opozorila na pisno pomoto v 4. točki izreka sodbe, o stroških postopka. Sodišče je omenjeno pomoto odpravilo s popravnim sklepom (redna številka 27), s katerim je naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zato odločalo o pritožbi tožeče stranke upoštevajoč popravljeno odločbo.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

10. Pritožba ni utemeljena.

**O zavrženi tožbi (prepoved ponovnega odločanja o isti stvari)**

11. S pravnomočno sodbo je bilo odločeno o prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence in toženi stranki naložena objava sodbe v sredstvih javnega obveščanja. S tem je bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 63.b člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1). Pomen prepovednega zahtevka, ki preprečuje nadaljnje dejanje nelojalne konkurence je v tem, da ni treba tožeči stranki pri vsakem dejanju, ki je po vsebini enako in je že zajeto v pravnomočni sodbi med istima strankama, vlagati nove tožbe. Tožeča stranka lahko v izvršbi doseže izvršitev prepovednega pravnomočnega zahtevka. Ali ji bo to uspelo ali ne, je odvisno od izida izvršilnega postopka. Pravilo o negativni procesni predpostavki, o že pravnomočno razsojeni stvari, ji ne daje možnosti, da bi sodišče ponovno odločalo o njenem enakem tožbenem zahtevku. Pri tem je tudi sodišče druge stopnje upoštevalo vsa teoretična naziranja o tej problematiki, ki jo je obširno predstavilo že sodišče prve stopnje. Ravno za tak primer pa gre v konkretni zadevi. Tožena stranka namreč, kot je bil povzeto v dejanskem okviru spora, nadaljuje z enakimi dejanji nelojalne konkurence, kot so ji bila prepovedana z že navedeno pravnomočno sodbo.

12. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je edino pomembno, da se pritožbeni predlog opira na časovno drug dogodek in na dejstva, ki so nastopila po trenutku na katerega se nanaša pravnomočnost. Tudi, če gre za kasnejša dejstva, ki pa jih je mogoče umestiti v že ugotovljena dejanja nelojalne konkurence, je ravno s prepovednim zahtevkom mogoče zajeti vsa nadaljna dejanja, torej tista, ki se bodo šele pojavljala v prihodnosti. V konkretnem primeru namreč citirana sodna praksa, kot jo želi prikazati tožeča stranka s pritožbo, ni uporabljiva.2

13. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje jasnim, logičnim in pravilnim razlogom v izpodbijanem sklepu, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, v tem postopku, ožji od tožbenega zahtevka o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je morda tožbeni zahtevek v tej tožbi tudi bolj konkretiziran kot tisti v pravnomočni sodbi. To pa ne pomeni, da dejanje opisano s tožbenim zahtevkom v tem postopku: „_da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike,_“ ni vsebovano v pravnomočni sodbi, „_da se toženi stranki prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko._“

14. Dejanje trženja električne energije, kot je bilo prepovedano s pravnomočno sodbo tako, da je bilo usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko je povsem enako tožbenemu zahtevku uveljavljenemu v tej pravdi, pri čemer tudi ni bistven dodatek "_neupravičeno_“ usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja.... Vsako dejanje, ki ni lojalno in je usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja ni upravičeno, ne glede na to, ali je ta beseda del tožbenega zahtevka ali ne.

**O zavrnjenem delu tožbenega zahtevka na objavo sodbe**

15. Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje zato moralo ugoditi prepovednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da bi lahko tožeča stranka z novo tožbo dosegla tudi restitucijski učinek, ki ga prinaša objava nove sodbe. Drži, da je lahko vsako posamezno dejanja nelojalne konkurenco ocenjeno kot tako in je lahko samostojno. Vendar pa je presoja sodišča pri moči in teži nelojalnega konkuriranja samostojnega dejanja odvisna od njene intenzitete. Posamično dejanje bi moralo biti tako intenzivno, da bi dajalo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku in posledično tudi restitucijskemu tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi (točka 39), da tožeča stranka ni zatrjevala spremembe kvalitete pri dejanju nelojalne konkurence niti ne njihovega občutnega povečanja (sprememba kvantitete). V pravnomočno razsojeni zadevi je bilo ugotovljenih enajst kršitvenih dejanj, v konkretni zadevi pa sedem.

16. Sodišče druge ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da bi moralo sodišče pri presoji v tem postopku upoštevati že pravnomočno ugotovljenih enajst dejanj nelojalne konkurence in jih prišteti sedmim dejanjem v tem postopku. Kot je bilo že pojasnjeno, bi tožeča stranka dosegla več, če bi v izvršbi (z izrekom dokaj visokih denarnih kazni)3 preprečila toženi stranki nadaljnje nelojalno ravnanje, kot pa z objavo sodbe še v drugih medijih. Tožeča stranka s pritožbenimi razlogi, da prvotna objava sodbe ni dosegla svojega namena, to je preprečitev nadaljnjih opisanih dejanj nelojalne konkurence tožene stranke, ne more uspeti.

17. Drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka izčrpala restitucijski zahtevek iz pravnomočne sodbe, ker se je nanašal na enkratno objavo v tiskani in spletni izdaji časnika D. ter na spletni strani tožene stranka za čas neprekinjeno najmanj 30 dni. Sodba je bila v restitucijskem delu na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici I 144/2018 z dne 2. 10. 2018 že izvršena. Vendar pa tožeča stranka ni izčrpala izvršilnega sredstva za izvršitev prepovednega zahtevka po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).4

18. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zoper sklep in sodbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (2. točka 365. člena, 353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni, ker v ničemer niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP). Zato tudi tožena stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

1 Primerjaj sodbo VSL V Cpg 31/2018, 17. maj 2018, (C7). 2 Citirane odločbe VSRS sklep II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008 in naslednje, sklep VSL II Cp 857/2010 z dne 15. 4. 2010, II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013. 3 Tretji odstavek 226. člena ZIZ določa: S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000 eurov. 4 Četrti odstavek 226. člen ZIZ določa: Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.