Jedro

Prisojeni znesek 2,840.000,00 SIT res pomeni na dan 10.000,00 SIT ali 28 povprečnih OD v času sojenja na prvi stopnji. Gre le za merilo oziroma objektivizacijo preizkusa odškodnine, katera je bila primarno odmerjena z upoštevanjem tožnikovega subjektivnega stanja po prestanem priporu in v odgovor toženi stranki na njene ugovore. S takim pristopom sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ampak je omogočilo obema pravdnima strankama transparentni vpogled v odmero prisojene odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 558.000,00 SIT odškodnine za materialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.4.1990 dalje in 2,840.000,00 SIT za nematerialno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti delu sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje odškodnina prenizka.

Sodišče ni opravilo individualizacije odškodnine, saj je tožniku priznalo odškodnino za "povprečnega" pripornika in sicer 10.000,00 SIT na dan. Tožnikovo trpljenje pa ni bilo običajno, ampak je trajalo več kot 9 mesecev, zato mu gre bistveno višja odškodnina. Zaradi dolžine pripora je tožnik trpel in moral iskati pomoč celo pri psihiatru. Pomoč psihiatra ni bila potrebna samo zaradi dolgotrajnega pripora, ampak tudi zaradi njegove specifične osebnosti, ki jo je psihiater označil kot karakterno nevrozo, s katero pa je v splošnih in neobremenjenih pogojih zadovoljivo funkcioniral. V rizičnih razmerah, kamor sodi pripor, pa je reagiral na opisan način in sicer s pogostimi glavoboli, nespečnostmi, razdražljivostjo, strahom in nemirom, hujšimi depresivnimi krizami ter latentno suicidnostjo. Pri odmeri odškodnine po 200. čl. ZOR bi bilo treba upoštevati v psihiatričnem mnenju opisane specifične osebne lastnosti tožnika.

Tožena stranka se pritožuje nad sodbo v delu, kolikor presega 1,300.000,00 SIT za celotno škodo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi sodna praksa izoblikovala dnevno odškodnino 10.000,00 SIT.

Tožnikova nematerialna škoda ni takšna, da bi opravičevala to odškodnino. Sodišče ni v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, saj ni razmejilo tožnikovih težav, ki so posledica neupravičenega pripora od tistih, ki so posledica samega karakterja tožnika in ki jih izvedenec opredeljuje kot številne osebne posebnosti. Le - te so po mnenju tožene stranke takšne, da bi težave, katere opisuje tožnik, in ki jih izvedenec obširno razlaga, prav tako pripeljale do stanja, v katerem se tožnik nahaja sedaj.

Na vročeno pritožbo je odgovorila le tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma je treba ugotoviti, da nobena od pravdnih strank ne zatrjuje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče pa je v mejah uradnega preizkusa ugotovila, da ta pritožbeni razlog ni podan.

Tožena stranka zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in sicer trdi, da sodišče ni razmejilo tožnikovih težav, ki so posledica neupravičenega pripora od tistih težav, ki so posledica samega tožnikovega karakterja, ki jih izvedenec opredeljuje kot številne osebne posebnosti. Tožena stranka meni, da bi opisane težave pripeljale tožnika do stanja, v katerem se nahaja sedaj.

Ker tožena stranka v pritožbi ne predlaga novih dokazov, je bilo treba za odgovor na to pritožbeno trditev izhajati iz dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni razmejilo tožnikovih težav, ki so posledica neupravičenega pripora od tistih, ki so posledica njegovega karakterja. Na strani 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pritožniku izkazane številne osebne posebnosti, ki jih izvedenec združuje pod oznako karakterne nevroze, s katerimi pa bi tožnik lahko zadovoljivo funkcioniral v splošnih in neobremenjenih pogojih. Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so akutna stresna situacija in obremenitve pripora pri tožniku sprožile neugodne trajne posledice. Te posledice je nato izvedenec natančneje opisal in to je sodišče prve stopnje sprejelo. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje štelo, da je več kot 9 mesecev trajajoči pripor bila takšna stresna situacija, ki je pritožniku sprožila trajne posledice, kot jih je nato opisal izvedenec. Drugače povedano: pred priporom je tožnik sicer imel karakterne nevroze, s katerimi pa je lahko zadovoljivo funkcioniral v splošnih in neobremenjenih pogojih. Pritožbeno sodišče zato ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in dokazih, ki so bili izvedeni in ob dejstvu, da tožena stranka v postopku ne ponuja novih dokazov, ne more slediti pritožbeni trditvi, da gre za deljeno vzročno zvezo. Kar pa navaja tožena stranka o mnenju izvedenca psihiatra, pa je protispisno. Iz izvedeniškega mnenja dr. C. C. namreč ne izhaja dejstvo, ki ga zatrjuje tožena stranka, to je, da bi tožnikove osebne težave pripeljale do stanja, v katerem je sedaj.

Ker obe toženi stranki napadeta sam znesek prisojene odškodnine, velja preizkus višine odmerjene odškodnine obema pravdnima strankama.

Ker nobena izmed strank ne napada odškodnine za premoženjsko škodo (558.000,00 SIT s pripadki), pritožbeno sodišče tega zneska ne bo preizkušalo. Enako velja za navedbo iz predzadnje strani obrazložitvi sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje smiselno povzelo nesporno priznano dejstvo tožene stranke, da priznava iz obeh naslovov, to je za nematerialno in materialno škodo, 1,300.000,00 SIT. Iz preostalega dela obrazložitve in iz izreka namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo to priznanje kot nesporno dejstvo in znesek upoštevalo v prisojenem znesku.

Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo prenizko odškodnino. To svojo trditev obrazloži tako, da je sodišče upoštevalo odškodnino za duševno trpljenje "povprečnega" pripornika, in da ni upoštevalo tistih težav, katere je imel zaradi dolgotrajnosti pripora tožnik. Tožena stranka pa trdi, da je za tovrstne odškodnine prisojena dnevna odškodnina 10.000,00 SIT za vsak pripora previsoka.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno (te trditve niso v pritožbah sporne), da je bil tožnik v priporu od 16.7.1989 do 26.4.1990 ali nekaj več kot 9 mesecev. Vse težave, katere je tožnik med priporom trpel, je ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj razloge na 3. in 4. strani obrazložitve) in s to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja. Po priporu so tožniku ostale še določene nevšečnosti, katero je sodišče tudi ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in na podlagi izvedeniškega mnenja. Vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ima tožnik danes urejeno družinsko življenje z novo ženo in dvema otrokoma.

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljene odvzete prostosti. Tožnik pravilno zahteva za vse okoliščine primera (ugled v svojem okolju, odnos okolja proti njemu, trajanje odvzema prostosti, duševne bolečine in trajanje samega pripora, opisane posledice zaradi neutemeljenega odvzema prostosti) eno odškodnino. Podlago za to predstavlja 1. odst. 200. čl. ZOR (enako tudi stališče občne seje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. 1/81, stran 47, enako tudi pravno mnenje objavljeno v poročilu 2/86). Glede na opisani tožnikov primer je treba ugotoviti, da je šlo za hud poseg v tožnikovo osebnost, to je, da mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost in bile so kršene njegove pravice osebnosti v daljšem časovnem obdobju. Vse to je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje izredno težko sprejemal, kar vse mu je pustilo ugotovljene posledice. Da bi bilo mogoče prisojeni znesek, ki je predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem, šteti za pravično denarno odškodnino v skladu z merili določenimi v 200. čl. ZOR, mora pomeniti za tožnika satisfakcijo.

Mora biti v sorazmerju s trajanjem in stopnjo prestanih duševnih bolečin. Res je, da mora biti odškodnina ne le individualizirana, ampak vpeta tudi v širše družbene okvire, te meje pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Vse to pomeni, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tožnikovo subjektivno doživljanje, vendar ga je treba objektivizirati in ga uskladiti s podobnimi primeri v sodni praksi.

Škodo, katero je dokazal tožnik, je mogoče uvrstiti na intervalu manjših, večjih in katastrofalnih škod, med večjo škodo. Sodišče prve stopnje je pri obrazložitvi višine odmerjenega zneska zapisalo, da gre tožniku odškodnina 10.000,00 SIT na dan. Tožeča stranka se s tem načinom obrazložitve ne strinja. Pritožbeno sodišče pa meni, da res ni mogoče opreti pravilne uporabe 200. čl. na samo golo določitev zneska (tarifiranje), vendar sodišče prve stopnje tega tudi ni storilo. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje opisalo vse subjektivne tožnikove težave in jih nato uvrstilo smiselno med podobne primere iz sodne prakse oziroma tožnikovo škodo objektiviziralo. Pritožbeno sodišče v takšen način preizkusa že odmerjene odškodnine nima pomislekov. Prisojeni znesek 2,840.000,00 SIT res pomeni na dan 10.000,00 SIT ali 28 povprečnih OD v času sojenja na prvi stopnji. Gre le za merilo oziroma objektivizacijo preizkusa odškodnine, katera je bila primarno odmerjena z upoštevanjem tožnikovega subjektivnega stanja po prestanem priporu in v odgovor toženi stranki na njene ugovore. S takim pristopom sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ampak je omogočilo obema pravdnima strankama transparentni vpogled v odmero prisojene odškodnine. Prisojeni znesek je mogoče oceniti kot pravično denarno odškodnino tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnik po prestanem priporu zaživel normalno družinsko življenje, kar tudi kaže na to, da pripor ni uničil njegovega osebnega življenja.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 166. čl. ZPP.

Obe pravdni stranki sta s pritožbo propadli, navedbe iz odgovora na pritožbo pa niso pripomogle k rešitvi tega spora.