Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim spregledalo skladno sodno prakso v primerih, ko se stranka iz skupnega stanovanja prostovoljno izseli, da so njena lastninska upravičenja omejena tudi s pravico nasprotne stranke do zasebnosti, zaradi česar preprečitev dostopa do stanovanja v 1. nadstropju ne more predstavljati protipravnega omejevanja tožnikove pravice do uporabe, potem ko se je iz njega izselil. Če je bil tožnik po preselitvi v pritličje mnenja, da tožena stranka uporablja nesorazmerno velik del nepremičnine, bi drugačen način uporabe stanovanjske hiše lahko zahteval tudi pred sodiščem na podlagi 112. člena ZNP, vendar tega ni storil. Prav tako bi lahko zahteval delitev stvari, pa tudi tega ni storil. Vse do vložitve tožbe tožnik tudi nikoli ni zahteval plačila uporabnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I.) in glede odločitve o stroških postopka (III.) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku uporabnino v znesku 5.197,00 EUR s pripadki za čas od 1. 1. 2004 do 13. 8. 2008. Tako je odločilo, ker je bilo obnašanje tožene stranke takšno, da tožniku ni več omogočalo normalne rabe solastnega stanovanja, zato se je iz skupnega stanovanja, skupaj z otroci, izselil v spodnje prostore, nato pa v hišo svoje matere. Sodišče je mnenja, da je bil tožnik prikrajšan od takrat, ko se je preselil v pritličje in je toženka zaklenila stanovanjski del hiše. 2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da je zaključek sodišča, da se tožnik iz stanovanja ni izselil prostovoljno, napačen. To je storil zato, ker se je navezal na drugo žensko. V času do leta 2008 nikoli ni zahteval, naj mu tožena stranka ponovno omogoči bivanje v skupni stanovanjski hiši, čeprav je imel na voljo ključ in bi v stanovanje lahko prišel. Nikoli ni predlagal razdružitve nepremičnine, tožena stranka pa tudi ni uporabljala nepremičnine v večjem delu, kot znaša njen delež na skupnem premoženju. Sodišče je v celoti prezrlo, da je tožnik uporabljal spodnje prostore stanovanjske hiše z delavnico, ki jih tožena stranka ni imela možnosti uporabljati. S tem v zvezi je podala tudi pripombe na izvedensko mnenje, ki jih sodišče ni upoštevalo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Ker so pri solastnini določeni idealni deleži na stvari, se način in s tem obseg izvrševanja posesti na stvari določi z dogovorom med solastniki. Če dogovor ni možen, se sporna razmerja o uporabi solastne stvari uredijo v nepravdnem postopku z odločbo sodišča (112. člen Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP).

5. Tožena stranka je izvrševala posest v 1. nadstropju stanovanjske hiše od 1. 1. 2004 do 13. 8. 2008, ko jo je tožnik iz stanovanjske hiše izselil. Sodišče prve stopnje bi za odločitev o upravičenosti tožnika do uporabnine moralo ugotoviti, kaj je bil razlog, da se je iz skupnega stanovanja izselil v spodnje prostore hiše in kaj je bil razlog, da se je kasneje izselil tudi iz stanovanjske hiše. 6. Iz izvedenega dokaznega postopka sledi, da se je tožnik iz skupnega stanovanja preselil v pritličje zaradi običajnih nesoglasij med zakonci, ki so v razveznem postopku pogosta. Občasno se je vračal v skupno stanovanje v 1. nadstropju po stvari, ki so jih otroci imeli v stanovanju. Tožena stranka mu občasno vstopa v stanovanje ni dovolila - kadar se ni primerno obnašal. 7. Pravdni stranki sta bili v kritičnem obdobju v razveznem postopku, njuna zakonska zveza pa nevzdržna, zaradi tega nista mogli več živeti skupaj. Takšna nesoglasja niso neobičajna. Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim spregledalo skladno sodno prakso v primerih, ko se stranka iz skupnega stanovanja prostovoljno izseli, da so njena lastninska upravičenja omejena tudi s pravico nasprotne stranke do zasebnosti, zaradi česar preprečitev dostopa do stanovanja v 1. nadstropju ne more predstavljati protipravnega omejevanja tožnikove pravice do uporabe, potem ko se je iz njega izselil. 8. Če je bil tožnik po preselitvi v pritličje mnenja, da tožena stranka uporablja nesorazmerno velik del nepremičnine, bi drugačen način uporabe stanovanjske hiše lahko zahteval tudi pred sodiščem na podlagi 112. člena ZNP, vendar tega ni storil. Prav tako bi lahko zahteval delitev stvari, pa tudi tega ni storil. Vse do vložitve tožbe tožnik tudi nikoli ni zahteval plačila uporabnine.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno za kriterij višine uporabnine uporabiti (poleg velikosti idealnega deleža) ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost celotne nepremičnine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala, da ni uporabljala nepremičnine v večjem deležu kot znaša njen delež na skupnem premoženju, je namreč protispisna (6. točka odgovora na tožbo z dne 20. 1. 2010).

10. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče presodi ne le okoliščine, ki so bile vzrok za preselitev tožnika v pritličje, ampak tudi okoliščine, ko so bile vzrok za izselitev iz hiše in preselitev v hišo matere, in ugotovi, katere prostore je tožnik po preselitvi v materino hišo imel v uporabi v hiši, ki je predmet pravde, nato pa o zahtevku ponovno odloči (354. člen ZPP).

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).