Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe delavec verjetnosti obstoja terjatve ne more izkazovati zgolj s trditvijo, da mu je bila PZ odpovedana nezakonito, ker naj iz odpovedi ne bi izhajalo, da so podani pogoji iz 2. odstavka 88. člena za redno odpoved PZ, utemeljen razlog odpovedi PZ pa je po 1. odstavku 82. člena dolžan dokazati delodajalec. Verjetnost terjatve delavec dokazuje z podajo navedb in predložitvijo dokazov glede zatrjevane nazakonitosti odpovedi PZ, ne pa s pravilom o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo plače od dne izdaje sklepa o začasni odredbi do pravnomočnega zaključka postopka o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v vsa zavarovanja in podatek o njeni zaposlitvi vpisati v delovno knjižico ter plačati davke in prispevke od plač in da pritožba zoper sklep o izdaji začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oz., da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pri obravnavanju zakonitosti odpovedi delovnega razmerja velja v postopku pravilo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da mora delavec kot tožnik v delovnem sporu le zatrjevati, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso podani vsebinski in formalni pogoji. V obravnavanem sporu je zato potrebno upoštevati 1. odst. 82. člena ZDR, ki je tisto posebno pravilo materialnega prava, ki derogira 1. odst. 7. člena ZPP in dokazno breme prenaša na toženo stranko kot delodajalca. Zaradi tega je mnenja, da v konkretnem primeru tožnici nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku ni potrebno dokazovati, saj se po že citiranem posebnem dokaznem pravilu le na podlagi trditvenega bremena vzpostavlja verjetnost nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožnica je zato zadostila trditvenemu bremenu, iz katerega izhaja verjetnost obstoja terjatve. Ne glede na navedeno je mnenja, da verjetnost izkazanosti terjatve izhaja tudi iz dejstva, da je pritožnica dolžna delati preko 45 dnevnega odpovednega roka, vse do 31.12.2005 in da mora v času odpovednega roka opravljati nadurno delo, kar kaže na to, da potreba po delu obstaja. Navedena dejstva bi lahko pri svojem zaslišanju potrdila tudi tožica sama, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, kljub temu, da ga je pritožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ponudila. Sicer pa je mnenja, da iz razloga, ker sodišče prve stopnje posebnega pravila materialnega prava o prevalitvi dokaznega bremena pri odločitvi ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega dejansko stanje zmotno ugotovilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 96/2005), niso podani.

Ta zakon v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala.

Pri tem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnost obstoja terjatve, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.10.2005, je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), z utemeljitvijo, da je odpoved nujno potrebna zaradi spremenjenih ekonomskih razmer in tržnih pogojev ter bistvenega zmanjšanega obsega dela, ki zahtevajo spremenjeno organizacijsko podobo družbe in posledično zmanjšanje števila zaposlenih. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tako opredeljene okoliščine ob splošno znanih težavah, s katerimi se sooča vsa tekstilna industrija in ob upoštevanju dejstva, da lahko delodajalec še tekom sodnega postopka dokazuje obstoj, resnost in utemeljenost zatrjevanih odpovednih razlogov, zaenkrat še ne dopuščajo zaključka, da je podana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da verjetnost obstoja terjatve izhaja že zaradi posebnega pravila, ki velja v postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po katerem je delodajalec tisti, ki je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (1. odst. 82. člena ZDR) pa je potrebno poudariti, da omenjeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne velja za obravnavani primer, saj sodišče v tej fazi postopka presoja le, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ne presoja pa spornega razmerja med strankama po vsebini. Pritožbene navedbe tožeče stranke v tej smeri so zato neupoštevne, ostale pritožbene navedbe pa tudi niso bistvenega in odločilnega pomena za pravilno pravno presojo odločitve sodišča v zvezi s predlagano začasno odredbo, saj so ta pritožbena zatrjevanja lahko le predmet vsebinskega odločanja o sporni zadevi.

Upoštevaje vse navedeno in ker tožnica zaenkrat ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnosti obstoja terjatve, je potrebno ugotoviti, da ni izpolnjena temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. To pa pomeni, da tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po določilih ZIZ niso podani. V posledici tega sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 5. točki 1. odst. 273. člena ZIZ, kot to zmotno meni pritožba. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).