Jedro

Sodišče prve stopnje je ugovore tožene stranke pravilno ocenilo kot pavšalne. Tožena stranka namreč v vlogah, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, ni izrecno zanikala, da tožeča stranka tlakarskih del ni opravila (kot to protispisno trdi pritožnica). Trdila je le, da storitve niso bile naročene in opravljene v količinah in vrednostih, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, pri čemer tega stališča ni obrazložila. Takšno (golo, prazno) zanikanje dejstev pa ne more izničiti domneve o priznanju dejstev; za kaj takega bi morala tožena stranka količine in vrednosti opravljenih storitev, če naj bi se te razlikovale od tistih, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, jasno opredeliti. To velja še zlasti glede na dejstvo, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila.

Ker je bila tožena stranka stranka seznanjena z rokom zapadlosti že iz ponudbe tožeče stranke, na katero se je v naročilnici tožena stranka sama sklicevala, vprašanje, ali je tožena stranka dejansko prejela vtoževani račun, niti ni bilo več pravno odločilno. Toženi stranki zato ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. (ki bi potrdil, da tožena stranka spornega računa ni prejela), saj sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati 3.762,04 EUR glavnice, 153,80 EUR izvršilnih stroškov ter 523,70 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. V konkretnem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljena tlakarska dela v višini 3.762,04 EUR.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka ni izrecno in konkretno prerekala trditev tožeče stranke, da je direktor tožene stranke pri direktorju tožeče stranke povpraševal po tlakarskih delih na objektu L., da je tožeča stranka na povpraševanje tožene stranke slednji poslala ponudbo št. 16 z dne 27. 6. 2016 s predračunom in da je tožena stranka istega dne tožeči stranki poslala naročilnico št. 000. Sodišče prve stopnje je zato trditve tožeče stranke o navedenih dejstvih štelo s strani tožene stranke za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP).

8. Dalje je iz trditev tožeče stranke izhajalo, da je vsa naročena dela za toženo stranko korektno opravila dne 30. 6. 2016, da ji je istega dne poslala račun št. 000/16 za vtoževani znesek 3.762,04 EUR in da od tožene stranke ni prejela nobene reklamacije. Ker teh navedb tožena stranka ni obrazloženo prerekala, je sodišče prve stopnje tudi trditve tožeče stranke o teh dejstvih štelo s strani tožene stranke za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP).

9. Tožena stranka v pritožbi meni, da so bile njene trditve (da spornih storitev tožeča stranka ni opravila in da storitve niso bile naročene v količinah in v vrednostih, kot jih je zatrjevala tožeča stranka) dovolj konkretne. Po njenem prepričanju zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, temveč bi moralo sporna dejstva ugotavljati s predlaganimi dokazi.

10. S temi navedbami pritožnica uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Vseeno pa višje sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje ugovore tožene stranke pravilno ocenilo kot pavšalne. Tožena stranka namreč v vlogah, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, ni izrecno zanikala, da tožeča stranka tlakarskih del ni opravila (kot to protispisno trdi pritožnica). Trdila je le, da storitve niso bile naročene in opravljene v količinah in vrednostih, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, pri čemer tega stališča ni obrazložila. Takšno (golo, prazno) zanikanje dejstev pa ne more izničiti domneve o priznanju dejstev; za kaj takega bi morala tožena stranka količine in vrednosti opravljenih storitev, če naj bi se te razlikovale od tistih, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, jasno opredeliti. To velja še zlasti glede na dejstvo, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila (kar tudi ni pritožbeno izpodbijano).

11. Sodišče prve stopnje je tako sporna dejstva (pravilno) štelo za priznana z uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni treba dokazovati. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev izpodbijane sodbe naj ne bi slonela na predlaganih dokazih (kar tudi sicer ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedbe tožeče stranke potrjujejo tudi predložena ponudba št. 16, naročilnica št. 000 in račun št. 000-16).

12. Tožena stranka je nadalje kot zmotno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu vtoževane terjatve. V pritožbi je vztrajala, da računa ni prejela in da bi zato, upoštevaje drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zakonske zamudne obresti lahko tekle šele od vročitve dopolnitve tožbe, ko se je prvič seznanila z vtoževanim računom.

13. Pritožbeno stališče ni utemeljeno. V konkretnem primeru namreč ni res, da rok za izpolnitev ni bil določen in da z njim tožena stranka do vložitve tožbe ni bila seznanjena. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je tožena stranka lahko seznanila z zapadlostjo svoje obveznosti (tudi) na podlagi podpisane naročilnice, v kateri je naveden datum izvedbe del, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, in na podlagi ponudbe tožeče stranke št. 16-396, na katero se je naročilnica tožene stranke sklicevala in v kateri je naveden rok plačila 30 dni. Ob upoštevanju, da je tožeča stranka dela opravila 30. 6. 2016, se je 30 dnevni rok za plačilo vtoževane terjatve iztekel 30. 7. 2016. Zamuda je nastopila naslednji dan (prvi odstavek 299. člena OZ), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 7. 2016 dalje do plačila (prvi odstavek 378. člen OZ).

14. Ker je bila tožena stranka stranka seznanjena z rokom zapadlosti že iz ponudbe tožeče stranke, na katero se je v naročilnici tožena stranka sama sklicevala, vprašanje, ali je tožena stranka dejansko prejela vtoževani račun, niti ni bilo več pravno odločilno. Toženi stranki zato ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. (ki bi potrdil, da tožena stranka spornega računa ni prejela), saj sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno (prvi odstavek 213. člena ZPP).

15. O tem spornem vprašanju (zapadlosti vtoževane terjatve) je bilo torej mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov. Ker obenem nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala, tudi zatrjevana kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje podlago, da ne izvede naroka, imelo v drugem odstavku 454. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je o obrestnem delu zahtevka odločalo v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Polemiziranje pritožnice z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 19. točki izpodbijane sodbe tako za začetek teka zakonskih zamudnih obresti ni relevantno, zato se višje sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

17. Glede na navedeno s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Višje sodišče je o pritožbenih stroških odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v roku osmih dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ta znesek sestoji iz nagrade za pritožbo v višini 225,00 EUR (375 točk x 0,6 EUR; tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), pavšala za materialne stroške v višini 4,5 EUR (7,5 točk X 0,6 EUR; 2 % od višine nagrade, tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % davka na dodano vrednost.