Jedro

Tožnik je delno umaknil tožbo po tem, ko je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka. Glede na to ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se 2. odstavek izreka sklepa glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 226,70 EUR v osmih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 70,00 EUR v v osmih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zaradi umika tožbe in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o pravdnih stroških ( 2. odstavek izreka prvostopenjskega sklepa) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev o stroških postopka nepravilna. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v celoti, kar pomeni, da v pravdi niti deloma ni zmagala, zato je bila določba 2. odstavka 154. člena ZPP uporabljena napačno. Že z dogovorom o povečanem obsegu dela, ki ga tožnik ni želel podpisati, je tožena stranka ponudila tisto, kar mu je bilo nato priznano z drugim sklepom prvostopenjskega organa. Tožnikovo zahtevo za varstvo pravic je tožena stranka prejela 29. 7. 2009, o njej pa je s sklepom odločila že 5. 8. 2009, tako da ne držijo tožnikove navedbe, da o zahtevi najprej sploh ni odločala. Glede na 1. odstavek 158. člena ZPP mora stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča v podobni zadevi opr. št. Pdp 401/2011 z dne 6. 9. 2011 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 1412/2009 z dne 18. 4. 2011. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialnopravne določbe ZPP o stroških postopka.

Pritožba pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo uporabiti 1. odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je v obravnavani zadevi tožbe umaknil, ko je tožena stranka izpolnila manjši oziroma neznatni del tožbenega zahtevka, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za odločitev, ki jo je o stroških postopka sprejelo prvostopenjsko sodišče. Upoštevati je potrebno tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da gre prav za tak primer, ko je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka. Zato pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, saj je odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu materialnopravno zmotna. V podobnih primerih, tudi v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 401/2011 z dne 6. 9. 2011), je pritožbeno sodišča že odločalo in zavzelo stališče, da so tožniki, ki so tožbo umaknili, dolžni nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku, ki je razviden iz izreka tega sklepa. Potrebni stroški tožene stranke, odmerjeni v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP, znašajo: nagrada za postopek po Tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZodvT) – 206,70 ter 20,00 EUR materialnih stroškov (Tar. št. 6002), to je skupaj 226,70 EUR.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 70,00 EUR. Potrebni stroški, odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo, znašajo: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zoper druge odločbe po Tar. št. 3220 – 50 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške. Do višjih stroškov tožena stranka ni upravičena, ker niso bili priglašeni v skladu z ZOdvT.