Jedro

Iz določbe 25. člena Sporazuma med SFRJ in ZR Nemčijo (Uradni list SFRJ, št. 6/69) izhaja, da se obdobja do enega leta zavarovanja v eni od držav ne upošteva v zavarovanje države, kjer je bilo to obdobje izkazano, temveč mora takšno obdobje prevzeti zavarovanje druge države - podpisnice sporazuma. Pogoj za to je, da zavarovanec sploh pridobi pravico do pokojnine po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Ta pogoj je bil v tej zadevi po sporočilu nemškega nosilca zavarovanja (ki ga tožnik ne izpodbija) izpolnjen šele dne 1.11.1996. Glede na to po pravilnem tolmačenju sodišč prve in druge stopnje ni podlage, da se tožniku prizna pravica pred tem datumom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, opr. št. 18-0792.003 z dne 21.11.1997, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 6.10.1997, in s katero je bila tožniku od 1.11.1996 dalje priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna in odmeri pokojnina v zvezi z delom oziroma zavarovalno dobo v ZR Nemčiji in kasneje dokupljeno dobo že od 31.12.1990 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo. Navaja, da drugostopenjsko sodbo izpodbija že iz formalnega razloga, ker v njej ni bilo odločeno o tem, ali ima sploh pravico do revizije. Prepričan je da to pravico ima. V postopku mu je bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker na prvi stopnji ni bil zaslišan in ni imel možnosti pojasniti svojih stališč in okoliščin, ki so ga pripeljale do vložitve tožbe. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo - sporazum med SFRJ in ZR Nemčijo o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju Sporazum, Uradni list SFRJ, št. 9/69 in nadalj., ki je v spornem obdobju veljal v R Sloveniji na podlagi Akta o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z ZR Nemčijo, objavljenem v RS - MP 20 - 92/1993, Uradni list RS, št. 67/93).

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno zavarovano pravico do pritožbe. Ker je vložena proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Neutemeljene so revizijske navedbe o nezakoniti odločitvi pritožbenega sodišča, ker le to s sklepom ni odločilo o tožnikovi pravici do revizije. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo s sodbo dne 18.1.2002 in postopek vodilo po tedaj veljavnem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS. št. 19/94 in nadalj.). Sodišče druge stopnje je o tožnikovi pritožbi odločilo dne 14.4.2005, torej že v času veljavnosti novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - 1, Uradni list RS, št. 2/2004), vendar je pri tem pravilno upoštevalo določbe ZDSS, glede na 2. odstavek 84. člena ZDSS - 1. Po tej določbi se v primeru, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po določbah ZDSS. Glede na navedeno je tudi dovoljenost revizije potrebno presojati po določbah ZDSS. Ta v 37. členu predpisuje, da revizija v socialnih sporih ni dovoljenja le v sporih zaradi pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro. To glede na vsebino spora v konkretni zadevi pomeni, da je revizija dovoljena že po zakonu. Pritožbeno sodišče po določbah ZDSS tudi sicer ni imelo podlage odločati o dovoljenosti ali dopustitvi revizije. Revizija je torej dovoljena in jo je lahko vložil tožnik sam, glede na dejstvo, da je tožbo na sodišče vložil že 24.12.1997, pred uveljavitvijo novega ZPP, ki za tak primer v 1. odstavku 499. člena določa, da se v postopku ne uporabljajo določbe 3. in 4. odstavka 86. člena (po katerih lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit).

Tožnik očita sodišču kršitev ustavne pravice iz 22. člena RS, ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan in ni imel možnosti pojasniti svojih stališč. Očitek je protispisen, saj iz zapisnika o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje z dne 19.4.2001 izhaja, da je bil zaslišan kot stranka (zapisnik je tudi podpisal), sodeloval pa je tudi na zadnji glavni obravnavi dne 18.1.2002, na kateri je ponovil svoje dotedanje navedbe (v tožbi, na prejšnji glavni obravnavi in v pripravljalni vlogi) in ni imel drugih dokaznih predlogov.

Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik ne konkretizira, saj se le načeloma sklicuje na zmotno uporabo Sporazuma. Na ta revizijski razlog pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti, vendar ugotavlja, da ni podan.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v ustreznem mesečnem znesku od 31.12.1990. Dne 18.6.1997 je predlagal ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem deset mesecev dobe, prebite v Nemčiji. Ta predlog se navezuje na dopis nemškega nosilca zavarovanja z dne 21.4.1997, ki toženo stranko obvešča, da bi šla tožniku nemška pokojnina od 1.11.1996 dalje in jo zaproša, da prevzame nemško zavarovalno dobo za tožnika (v trajanje deset mesecev). Tožena stranka je z odločbo z dne 6.10.1997 na novo odmerila sorazmerni del starostne pokojnine za tožnika od 1.11.1996 dalje. Jedro spora predstavlja tožnikovo zatrjevanje, da bi mu morala biti na novo odmerjena starostna pokojnina priznana že pred tem datumom - po njegovih pritožbenih trditvah zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 6.10.1997 od dopolnitve 63 leta starosti, to je od 26.3.1994 dalje, po tožbenem zatrjevanju v tej zadevi pa od pridobitve pravice do predčasne pokojnine, to je od 31.12.1990 dalje.

Nižji sodišči sta se s tem v zvezi pravilno oprli na določbo 25. člena Sporazuma, ki določa:"Če je po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic (takratnih SFRJ in ZR Nemčije) podan čas zavarovanja, ki se po pravnih predpisih, katere je treba uporabiti, všteva za pridobitev pravice do dajatve, se upošteva tudi čas zavarovanja, ki se všteva po pravnih predpisih druge države pogodbenice, če se ne nanaša na isto dobo (1. odstavek 25. člena). Če ima kdo glede na prvi odstavek ali ne glede nanj pravico do rente po pravih predpisih obeh držav pogodbenic in če je po pravnih predpisih, ki se uporabljajo, za izračun rente vštevnih manj kot dvanajst mesecev zavarovanja, ne more zahtevati rente na podlagi teh pravnih predpisov. V takem primeru je čas zavarovanja za izračun rente izenačen s časom, ki se všteva po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ne da bi bil s tem prizadet 1. odstavek 26. člena, ne glede na to, kdaj je bil čas dopolnjen (2. odstavek 25. člena)". Iz te določbe izhaja, da se obdobja do enega leta zavarovanja v eni od držav ne upošteva v zavarovanje države, kjer je bilo to obdobje izkazano, temveč mora takšno obdobje prevzeti zavarovanje druge države - podpisnice sporazuma. Pogoj za to je, da zavarovanec sploh pridobi pravico do pokojnine po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Ta pogoj je bil v tej zadevi po sporočilu nemškega nosilca zavarovanja (ki ga tožnik ne izpodbija) izpolnjen šele dne 1.11.1996. Glede na to po pravilnem tolmačenju sodišč prve in druge stopnje ni podlage, da se tožniku prizna pravica pred tem datumom.

V skladu z 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.