Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru pravnomočna odločba o določitvi pripadajočega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi ni bila izdana, zato petega odstavka 30. člena ZVEtL ni moglo uporabiti. V nadaljevanju je zato ugotavljalo, ali in katero zemljišče je bilo kot zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerim je bilo določeno takšno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se parcele št. 1038/7, 1014/56, 1057/9 in 1014/51, vse k. o. X, določijo kot pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z naslovom Ulica 3, ident. št. 000-4514. Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi pri navedenih parcelah izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tretja nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sklep izpodbija glede parc. št. 1014/51 k. o. X in predlaga, da višje sodišče glede te parcele sklep razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da sodišče ni upoštevalo kriterijev oziroma meril za določitev pripadajočega zemljišča iz 7. in 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Povzema kriterije za določitev pripadajočega zemljišča ter zakonske domneve iz 7. in 30. člena ZVEtL. Navaja, da je sodišče napačno povzelo zaključke dopolnitve izvedeniškega mnenja iz septembra 2015 glede sporne parcele. Mnenje izhaja iz pogojnega predvidevanja, da je lahko iz grafične priloge lokacijske dokumentacije razviden izsek iz zazidalnega načrta, ki predvideva, da tudi parcela št. 1014/51 k. o. X predstavlja zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno za redno rabo obravnavane stavbe. Sodišče se je do tega vprašanja opredelilo drugače, in sicer, da se da z veliko verjetnostjo predvidevati, da grafične priloge lokacijske dokumentacije predstavljajo izsek iz zazidalnega načrta. Gre za očitno napačno povzemanje dopolnilnega izvedeniškega mnenja. Sodišče spregleda odločilno okoliščino, da iz tekstualnega dela lokacijskega dovoljenja izhaja, da se odobri lokacija za gradnjo stanovanjskega stolpiča na zemljišču parc. št. 1038 in 1032/1 k. o. X, parc. št. 1014/51 k. o. X ni naslednica navedenih parcel. V grafičnem delu lokacijske dokumentacije je navedena parcela sicer prikazana kot zelenica ob obravnavani stavbi, vendar to ne pomeni, da je bilo to zemljišče po prostorskem aktu namenjeno kot funkcionalno zemljišče obravnavane stavbe. Ne lokacijsko dovoljenje niti gradbeno dovoljenje, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ne dajeta podatka o parceli št. 1014/51 k. o. X, ki bi bila predvidena kot funkcionalno zemljišče obravnavane stavbe. Sklepanje o tem na podlagi elementov zunanje ureditve sosednjih stavb pa je špekulativno. Velika verjetnost predvidevanja sodišča se tako pokaže kot napačna oziroma arbitrarna. Izvedeniško mnenje iz avgusta 2015 o parceli št. 1014/51 k. o. X kot funkcionalnem zemljišču obravnavane stavbe ne govori in je ne omenja. V nadaljevanju tretja nasprotna udeleženka povzema določilo tretjega odstavka 7. člena ZVEtL ter 11. člena Novele ZVEtL-A, ki določa, da se lahko za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, pripadajoče zemljišče določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Tudi ob upoštevanju tega pogoja morajo predlagatelji dokazati, da predlagajo določitev pripadajočega zemljišča na nepremičnini, ki je neposredno namenjena za redno rabo stavbe in da s tem ne posegajo v pravice drugih. Sodišče pazi na pravice tretjih oseb, če so jih pridobile v dobri veri. Parcela št. 1014/51 k. o. X je po veljavnem občinskem prostorskem načrtu (OPN) predvidena kot javna površina, zato tudi iz tega razloga ne more predstavljati zemljišča, ki je neposredno namenjeno za redno rabo obravnavane stavbe. Zakonski kriteriji, da tudi parcela št. 1014/51 k. o. X predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom Ulica 3, niso izpolnjeni.

3. Na pritožbo je odgovoril drugi nasprotni udeleženec, ki predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot pripadajoče zemljišče k stavbi se določi tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe (tretji odstavek 7. člena ZVEtL). Zakon določa nekatere domneve, ob uporabi katerih sodišče ugotovi, katero zemljišče se šteje za pripadajoče zemljišče k stavbi. V skladu s petim odstavkom 30. člena ZVEtL, ki vsebuje pravila za določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, kot v konkretni zadevi, se domneva, da je pripadajoče zemljišče stavbe tisto zemljišče, ki je bilo kot tako že določeno z morebitno pravnomočno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi. Po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL se nadalje za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, šteje oziroma domneva tisto zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih pravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, zakon omogoča določitev tega zemljišča z uporabo pravil, ki so opredeljena v četrtem odstavku 7. člena ZVEtL. Po teh pravilih se kot pripadajoče zemljišče opredeli tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno. Upošteva se pretekla redna raba zemljišča ter za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (glej šesti odstavek 30. člena ZVEtL).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru pravnomočna odločba o določitvi pripadajočega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi ni bila izdana, zato petega odstavka 30. člena ZVEtL ni moglo uporabiti. V nadaljevanju je zato ugotavljalo, ali in katero zemljišče je bilo kot zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe, načrtovalno v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerim je bilo določeno takšno zemljišče. Glede parcel št. 1038/7, 1014/56, 1057/9 in glede v pritožbi sporne parcele št. 1014/51 k. o. X je ugotovilo, da se da z veliko verjetnostjo predvidevati, da grafične priloge lokacijske dokumentacije predstavljajo izsek iz zazidalnega načrta za stanovanjsko četrt Y (LUZ, štev. proj. 610/66). Navedlo je, da je iz grafičnih prilog možno razbrati načrtovane elemente zunanje ureditve, ki v veliki meri ustrezajo današnjemu dejanskemu stanju na terenu, predvsem glede opredelitve parkirišč, dostopne poti do obravnavane stavbe in zelenic.

7. Pritožba zaključke sodišča prve stopnje glede sporne parc. št. 1014/51 k. o. X izpodbija in navaja, da je sodišče napačno povzelo dopolnilno izvedeniško mnenje iz septembra 2015. Navedba ni utemeljena, saj je treba osnovno mnenje in njegovo dopolnitev obravnavati kot celoto. Izvedenka je že v osnovnem mnenju pojasnila, da lahko, glede na to, da je bila lokacijska dokumentacija priloga upravni odločbi, s katero je bila odobrena lokacija za gradnjo in se lokacijska dokumentacija sklicuje na zazidalni načrt za stanovanjsko četrt Y, predvidevamo, da grafične priloge lokacijske dokumentacije predstavljajo izsek iz zgoraj navedenega zazidalnega načrta (v grafični prilogi pa se nahaja tudi sporna parcela). V osnovnem mnenju in v dopolnitvi glede sporne parcele je navedla, da lahko pod pogojem, da grafično prilogo lokacijske dokumentacije prepoznamo kot izsek iz zazidalnega načrta, predvidevamo, da predstavlja tudi sporna parcela zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno za redno rabo obravnavane stavbe v tedaj veljavnih prostorskih aktih. Na nasprotje z ugotovitvami izvedenca torej pritožba opozarja neutemeljeno. Glede na takšne ugotovitve pritožba neutemeljeno kot odločilno izpostavlja dejstvo, da parc. št. 1014/51 k. o. X ni naslednica parcel, ki sta bili navedeni v tekstualnem delu lokacijskega dovoljenja. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je sklepanje na podlagi elementov zunanje ureditve sosednjih stavb špekulativno, saj je sodišče navedene elemente upoštevalo le kot dodatno okoliščino pri svoji odločitvi.

8. Pritožba navaja, da iz izvedeniškega mnenja iz avgusta 2015 ne izhaja zaključek, da je parc. št. 1014/51 k. o. X funkcionalno zemljišče obravnavane stavbe, kar sicer drži, vendar iz dopolnitve izvedeniškega mnenja iz septembra 2015 izhaja, da lahko sporno parcelo opredelimo kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo obravnavane stavbe. Upoštevaje ugotovitve iz izvedeniškega mnenja (z dopolnitvijo) in zaključek, da lahko na podlagi elementov zunanje ureditve v grafičnem delu lokacijske dokumentacije in podatkov o današnjem parcelnem stanju v zemljiškem katastru parc. št.1014/51 k. o. X opredelimo kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo obravnavane stavbe (glej str. 5 dopolnitve izvedeniškega mnenja), ter ob nadaljnjih ugotovitvah, da parcele, ki jih je sodišče določilo kot pripadajoče zemljišče, predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za zemljišča, potrebna za redno rabo obravnavane stavbe. Glede sporne parcele je tako ugotovilo, da po dejanski rabi predstavlja zelenico, ki je v naravi povezana s parc. št. 1057/9 k. o. X oziroma parceli v naravi nista ločeni in predstavljata funkcionalno celoto, ugotovilo pa je tudi, da predlagatelji za predmetna zemljišča (torej tudi sporno parcelo) ves čas skrbijo in plačujejo stroške za njihovo ureditev. Zaključkov o tem, kaj sporna parcela predstavlja in o njeni pretekli rabi pa pritožba tudi ne izpodbija, temveč le povzema zakonska določila. Ob povedanem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede sporne parcele in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Tretja nasprotna udeleženka se sklicuje na pravice drugih oseb, na katere sodišče pazi, če so jih te pridobile v dobri veri. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, zato je po zakonu takšno razpolaganje nično in vprašanje dobrovernosti v takih primerih ni relevantno. Neutemeljena pa je tudi navedba, da sporna parcela ne more predstavljati zemljišča, ki je neposredno namenjeno za redno rabo obravnavane stavbe, ker je po veljavnem občinskem prostorskem načrtu predvidena kot javna površina. Tudi glede tovrstnih navedb se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, saj tudi pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra ne more biti ovira za odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča na podlagi 30. člena ZVEtL. Sporna parcela je v Ureditvi evidence nepremičnega premoženja tretje nasprotne udeleženke navedena v seznamu parcel grajenega javnega dobra kot cesta, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedena parcela v naravi zelenica. Kot taka pa nima javnega značaja oziroma značaja grajenega javnega dobra v smislu Zakona o graditvi objektov.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).