Jedro

Če nekdo prenese čez carinsko črto skrito blago, je takšno ravnanje šteti le kot prekršek po 2. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, ne pa tudi prekršek po 1. točki 1. odstavka 371. člena, saj se znaki obeh prekrškov med seboj izključujejo.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovane pravne osebe in odgovorne osebe za sodno varstvo se odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavita ter se zadeva pošlje v novo odločanje z odredbo, da se opravi ustna obravnava pred organom prve stopnje.

Obrazložitev

Z odločbo Komisije za prekrške Carinarnice sta bila spoznana pravna oseba, zasebno podjetje za nudenje gostinskih storitev, namestitev in prehrane ter odgovorna oseba, direktor podjetja, za odgovorna prekrška po 2. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 380.b člena carinskega zakona in je bila kaznovana imenovana pravna oseba z denarno kaznijo in imenovana odgovorna oseba z denarno kaznijo, poleg tega pa je bilo še na podlagi 1. odstavka 383. člena carinskega zakona izrečeno, da se odvzame blago, ki je bilo predmet prekrška. Z odločbo Zveznega senata za prekrške v Beogradu, ki je navedena v uvodu, je bila pritožba kaznovane pravne in odgovorne osebe zavrnjena kot neutemeljena in potrjena odločba organa prve stopnje.

Kaznovani je v svojem imenu in v imenu pravne osebe vložil zahtevo za sodno varstvo. Odločbo organa druge stopnje izpodbija izrecno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi uveljavlja, da je podana kršitev materialnega zakona. S tem, da se mu istočasno očita prikritje in neprijavljenje blaga, je lahko podan prekršek po 1. točki 1. odstavka 371. člena carinskega zakona ali pa prekršek po 2. točki 1.odstavka 370. člena istega zakona. Smiselno predlaga, naj se odločba organa druge stopnje in odločba organa prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne v novo odločanje.

Ob reševanju zahteve za sodno varstvo je bilo treba odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti.

Kaznovani v svoji zahtevi utemeljeno opozarja, da se mu z navedbami v izreku odločbe organa prve stopnje, da ob prestopu carinske črte na mejnem prehodu carinski kontroli ni prijavil skritega blaga, ki ga je imel v svojem kombiju, plombiranem z dvema avstrijskima plombama, sočasno očitajo znaki dveh prekrškov. Prenašanje skritega blaga čez mejni prehod ali poskus takega dejanja je določeno kot prekršek po 2. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, neprijavljanje carinarnici blaga, ki se prenaša preko carinske črte, pa je določeno kot prekršek po 1. točki 1. odstavka 371. člena, pri čemer je za prvi prekršek v zakonu predpisana hujša kazen kakor za drugi prekršek. Odločbi organov prve in druge stopnje ne upoštevata, da se znaki obeh prekrškov medsebojno izključujejo. Namreč, če kdo prenese prek carinske črte skrito blago, ne more ob takem aktivnem ravnanju storiti še glede istega blaga dejanje na opustitveni način. Sočasno zatrjevanje opustitve bi v takem primeru pomenilo, da bi moral prijaviti samega sebe za prekršek, storjen z aktivnim ravnanjem, le tega pa se od nikogar ne more zahtevati. Če je že v odločbah bila uporabljena pravna opredelitev prekrška po 2. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, pa organa prve in druge stopnje ne bi smela tega prekrška opirati na dejansko stanje, ki je lahko le podlaga za prekršek po 1. točki 1. odstavka 371. člena carinskega zakona. Iz obrazložitev obeh odločb se vidi, da v resnici obrazlagata storitev prekrška z dejstvi, ki so odločilna za ugotovitev drugega prekrška. Izrek odločbe organa prve stopnje je nerazumljiv tudi, ker se ob navedbah, da sta za prekršek odgovorni pravna oseba in njena odgovorna oseba, pri pravni opredelitvi sklicuje še na določbo 1. odstavka 380.b člena, ki se pa nanaša na fizične osebe.

Nejasno je, kakšen pomen naj bi imela v opisu dejanja v izreku odločbe organa prve stopnje navedba, da je bil kombi plombiran z dvema avstrijskima plombama. Ugotovitev o tem, kakšne vrste plombi sta to bili in kakšen pomen naj bi imeli za opravljanje carinskega nadzora po domačih organih na mejnem prehodu, v obrazložitvah odločb organov prve in druge stopnje ni najti. Brez takih ugotovitev pa je seveda nemogoče vsako sklepanje, da naj bi zaradi teh plomb blago v vozilu veljalo za skrito blago. Tudi iz podatkov spisa ni videti, da zaradi plomb cariniki vozila naj ne bi mogli normalno pregledati oziroma da bi morali blago, ki je bilo predmet prekrška, posebej iskati. Se pravi, da skritost blaga kot dejstvo, ki je odločilno za pravno opredelitev prekrška po 2. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, sploh ni bilo ugotovljeno.

Senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve izpodbijane odločbe sploh ni mogel preizkusiti, saj dejstva, ki so odločilna za presojo, ali je imenovani storil prekršek in kakšen je bil ta prekršek, niso bila ugotovljena. V takem položaju, ko obstoji utemeljen dvom o resničnosti dejanskega stanja, je bilo treba v skladu z 207.a in 222. členom zakona o prekrških odločbo organov prve in druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek z odredbo, da se opravi ustna obravnava pred organom prve stopnje.