Jedro

Tožnik ni bil predstavnik kandidature kandidata za župana niti ni bil določen za predstavnika kandidata za župana. Ker iz 100. člena Zakona o lokanih volitvah, ki ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s potrditvijo mandatov, izhaja, da je krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe (na občinski svet), omejen ter da je po tej določbi to lahko le vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov, je po presoji sodišča občinski svet odločil pravilno, ko je ugotovil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska volilna komisija (OVK) je z odločbo z dne 5. 12. 2018 na podlagi določbe 98. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) zavrnila pritožbo tožnika z dne 3. 12. 2018. V obrazložitvi navaja, da je v nedeljo 2. 12. 2018, po končanem glasovanju na voliščih sproti vnašala podatke za vsako volišče posebej ter da iz zapisnikov volilnih odborov ni ugotovila nepravilnosti. Poudarja, da so bili na voliščih prisotni tudi zaupniki kandidatov, ki nepravilnosti niso ugotovili. Volitve so potekale nemoteno in v skladu z veljavno zakonodajo. Rezultati so bili vneseni ločeno za vsako volišče, predčasno glasovanje in glasovanje po pošti. Kako je rezultate objavljala internetna stran Ministrstva za javno upravo, pa OVK ne more vplivati. Iz pravnega pouka izhaja, da proti tej odločbi ni pritožbe.

2. Tožnik je 11. 12. 2018 zoper rezultat (izid) volitev za župana Občine Moravče v drugem krogu lokalnih volitev vložil pritožbo na Občinski svet Občine Moravče, ki je z aktom z dne 18. 12. 2018 odločil, da se njegova pritožba z dne 11. 12. 2018 zavrže. V obrazložitvi se sklicuje na 100. člen ZLV in navaja, da to določilo omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe in sicer so to lahko le vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v (pri)tožbi navaja, da je bil zakoniti in uradni predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov za župana B.B. V prvem krogu volitev noben kandidat za župana Občine Moravče ni bil izvoljen, v drugem krogu volitev pa sta se združila izpadli kandidat B.B., zanj predstavnik njegove liste kandidatov - tožnik in kandidat za župana C.C. V drugem krogu je dal torej izpadli kandidat za župana B.B. oziroma predstavnik njegove kandidature in volivci B.B. podporo kandidatu C.C. Tako meni, da je podana njegova aktivna legitimacija, saj je predstavnik liste kandidata B.B. V nadaljevanju tožbe po vsebini izpodbija rezultat izida volitev za župana Občine Moravče v drugem krogu lokalnih volitev dne 2. 12. 2018. Poudarja, da je bil najprej, dne 2. 12. 2018 ob 20.20 uri, objavljen rezultat, ki je pokazal zmago kandidata C.C. za 29 glasov ob nekoliko več kot 100 še ne preštetih oziroma neobjavljenih glasovih. Le 25 minut kasneje pa je bil naenkrat vrstni red, kjer je kandidat C.C. padel na drugo mesto z zaostankom kar 70 glasov. To pomeni, da so skoraj vsi preostali glasovi šli protikandidatu Č.Č., kar je po mnenju tožnika statistično in praktično nemogoče. Predlaga zaslišanje prič.

4. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik ni bil kandidat za župana, niti predstavnik njegove kandidature oziroma liste kandidatov, zato je odločitev o zavrženju njegove pritožbe pravilna. Poudarja, da je bil predstavnik kandidature B.B. v prvem krogu volitev za župana D.D., ki mu je OVK tudi posredovala odločbo o potrditvi kandidature za župana. Poudarja pa tudi, da je OVK 2. 12. 2018 po končanem glasovanju na voliščih sproti vnašala podatke za vsako volišče posebej in iz zapisnikov volilnih odborov ni ugotovila nepravilnosti. Ob tem izpostavlja, da so bili na voliščih prisotni tudi zaupniki kandidatov, ki nepravilnosti niso ugotovili. Volitve so potekale nemoteno in v skladu z veljavno zakonodajo. Navaja, da je OVK vnesla rezultate ločeno za vsako volišče, predčasno glasovanje in glasovanje po pošti. Na to, kako so bili rezultati objavljeni na internetni strani Ministrstva za javno upravo, pa občinska volilna komisija ni mogla vplivati. Meni tudi, da je zavajajoča izjava tožnika, da so vsi volivci, ki so odšli na volitve in so v prvem krogu dejansko oddali glas kandidatu B.B., potem ko je on izpadel, dali svoj glas kandidatu C.C. B.B. je bil namreč županski kandidat stranke E., ki je v drugem krogu podprla kandidata Č.Č. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljeno.

5. V pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2019 je tožnik še navedel, da je kot organizator na terenu organiziral in vodil volilno kampanjo in kandidaturo B.B. Bil je torej njegov predstavnik. S tem v zvezi je predložil tudi izjavo B.B. Ponovno zatrjuje, da ne zaupa preštetim volilnim glasovom v drugem krogu volitev za župana Občine Moravče. Meni, da je pravica vsakega volivca na določenem območju, da se prepriča, ali je bilo štetje volilnih glasov pravilno ali ne. Poudarja, da ni točna navedba toženke, da so volivci, ki so v prvem krogu podprli kandidata B.B., v drugem krogu podprli Č.Č., kar bodo lahko povedale že predlagane priče. 6. Ker iz vložene (pri)tožbe, glede na navedbe ni bilo jasno razvidno, ali je vložena zaradi varstva ustavnih pravic, na kar bi kazal (pri)tožbeni predlog, ali pa gre za volilni spor zaradi zakonitosti akta, je sodišče z dopisom I U 2560/2018-12 z dne 28. 1. 2019 tožnika pozvalo, da (pri)tožbo popravi oziroma dopolni.

7. V dopolnitvi (pri)tožbe tožnik navaja, da jo vlaga zaradi varstva ustavnih pravic (ob smiselni uporabi 4. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Dodatno navaja, da je bila z zavrnitvijo ponovnega štetja in preveritve izida glasovanja po glasovnicah in volilnem imeniku brez kakršnekoli utemeljitve in obrazložitve te odločitve, kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do enakega varstva pred zakonom (14. člen Ustave). Pri tem je s strani OVK prišlo tudi do oviranja tožnika pri razpolaganju z njegovo pravico do vpogleda v volilni izid. Zatrjuje namreč, da ne zaupa preštetim volilnim glasovom v drugem krogu volitev za župana Občine Moravče. Meni, da je pravica vsakega volivca na določenem območju, da se prepriča, ali je bilo štetje volilnih glasov pravilno ali ne. Po izvedbi predlaganih dokazov sodišču predlaga, da: 1. ugotovi, da je organ z aktom z dne 18. 12. 2018 posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika; 2. akt z dne 18. 12. 2018 odpravi tako, da pritožbi ugodi in se tožniku dovoli vpogled v volilno dokumentacijo (glasovni lističi in volilni imenik); 3. pristojni komisiji naloži, da v 15. dneh od prejema odločbe Upravnega sodišča ponovno prešteje vse glasovnice, oddane za županske volitve v Občini Moravče na vseh voliščih v drugem krogu v letu 2018, ob prisotnosti tožnika in treh polnoletnih oseb, ki jih predlaga tožnik ter da se v isti sestavi preverijo vse glasovnice drugega kroga volitev za županske volitve 2018 v Občini Moravče, ob istočasnem pregledu vseh imenikov s podpisi volivcev in volilne komisije za vsa volišča Občine Moravče; podrejeno, da se pristojni komisiji naloži, da v roku 15 dni od prejema odločbe Upravnega sodišča v prisotnosti tožnika in treh polnoletnih oseb, ki jih predlaga tožnik, ponovno prešteje vse glasovnice, oddane za županske volitve v Občini Moravče na treh voliščih, in sicer na volišču 01-004 -..., volišču 01-005 -... in na volišču 01-002 - ... ob istočasnem pregledu vseh imenikov s podpisi volivcev in volilne komisije za vsa navedena tri volišča v Občini Moravče. Hkrati zahteva povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev ponovnega štetja in preveritve izida glasovanja po glasovnicah in volilnem imeniku v drugem krogu županskih volitev v Občini Moravče. Tožnik izpodbija akt Občinskega sveta Občine Moravče št. 040-0067/2018-2 z dne 18. 12. 2018, ki je bil izdan na podlagi 100. člena ZLV. Sodišče pa tudi ugotavlja, da je tožnik 3. 12. 2018 pri OVK vložil vlogo, v kateri je navedel, da se pritožuje zoper rezultat (izid) volitev za župana Občine Moravče v drugem krogu lokalnih volitev, ki jo je OVK obravnavala po 98. členu ZLV in jo zavrnila.

10. Tožnik je predmetno tožbo po dopolnitvi, h kateri ga je pozvalo sodišče, vložil ob smiselni uporabi 4. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Uveljavlja sodno varstvo zardi kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in volilne pravice (43. Ustave). Ugotoviti je potrebno, da izpodbijani akt in odločba OVK nista upravna akta, temveč akta sui generis, ki ju je izdal občinski svet (akt z dne 18. 12. 2018) in OVK (odločba z dne 5. 12. 2018). V volilnih sporih pa sodišče odloča le ob primerni uporabi določb zakona o upravnih sporih (drugi odstavek 102. člena ZLV).

11. Sodišče je najprej presojalo, ali je občinski svet ravnal pravilno, ko je skladno s 100. členom ZLV zavrgel pritožbo tožnika z dne 11. 12. 2018. 12. Skladno s prvim odstavkom 100. člena ZLV ima zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov pravico vložiti pritožbo na občinski svet. V skladu z drugim odstavkom te določbe občinski svet odloči o pritožbi ob potrditvi mandatov članov občinskega sveta.

13. Po prvem odstavku 47. člena ZLV predstavnika kandidata določi predlagatelj kandidata ob predložitvi kandidature občinski volilni komisiji. Po mnenju sodišča to pomeni, da je treba predstavnika kandidata (formalno) določiti takrat, ko se kandidatura predloži OVK.

14. Sodišče ugotavlja, da iz volilnega spisa zadeve izhaja, da je bil predstavnik kandidature županskega kandidata B.B. D.D., kar je razvidno iz obrazca LV-5 - kandidatura za župana. Prav tako iz obvestila o organizatorju volilne kampanje (obrazec LV-16) izhaja, da je predlagatelj kandidature za župana Občine Moravče B.B. D.D., ...

15. Tožnik sodišču ni predložil nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je bil on določen za predstavnika kandidata za župana B.B., kar zatrjuje v tožbi, na način, ki je predpisan s citirano določbo prvega odstavka 47. člena ZLV, to je ob predložitvi kandidature B.B. za župana občinski volilni komisiji. Sicer pa je v pritožbi, ki jo je vložil na Občinski svet Občine Moravče (priloga A6), sam navedel, da je bil organizator volilne kampanje kandidata za župana B.B. Enako navedbo je podal tudi v svoji vlogi, naslovljeni na OVK dne 3. 12. 2018 (priloga A5) ter v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2019, v kateri je navedel, da je organiziral in vodil volilno kampanjo in kandidaturo B.B. Samo dejansko vodenje oziroma organiziranje volilne kampanje za kandidata za župana B.B., kar zatrjuje tožnik, pa ob jasni zakonski določbi prvega odstavka 47. člena ZLV, kdaj in na kakšen način je treba določiti predstavnika kandidature, za odločitev v zadevi ni relevantno. Zato sodišče ni upoštevalo izjave županskega kandidata B.B., ki jo je sodišču predložil tožnik (priloga A12), ki jo je ta podal 8. 1. 2019, to je po spornem drugem krogu županskih volitev v Občini Moravče ter v izjavi sam navedel, da je tožnik „dejansko“ predstavljal njegovo volilno kampanjo in kandidaturo za župana. Že iz te izjave je torej jasno razvidno, da tožnik ni bil predstavnik kandidature, kot to določa citirana določba prvega odstavka 47. člena ZLV. Tako sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje prič B.B. in C.C., saj glede na vse zgoraj povedano s tem dokaznim sredstvom ni mogoče dokazati, da je bil tožnik določen za predstavnika kandidata za župana na zakonsko predpisan način. Kaj bi izpovedala predlagana priča F.F., pa tožnik v tožbi ne pojasni, tako je ta dokazni predlog ostal nesubstanciran in ga sodišče kot takega zavrača. 16. Tako sodišče zaključuje, da tožnik ni bil predstavnik kandidature kandidata za župana. Da ni bil županski kandidat, pa niti ni sporno.

17. Ker iz citirane določbe 100. člena ZLV, ki ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s potrditvijo mandatov, izhaja, da je krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe (na občinski svet), omejen ter da je po tej določbi to lahko le vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov, je po presoji sodišča občinski svet odločil pravilno, ko je ugotovil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba in jo na podlagi 100. ZLV utemeljeno zavrgel. 18. Ker pa je tožnik predmetno tožbo, kot že navedeno, vložil zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22. in 43. člena Ustave, je sodišče v nadaljevanju po vsebini presojalo, ali je v tem postopku oziroma pri izdaji odločbe OVK z dne 5. 12. 2018, ki je po vsebini presojala tožnikove ugovore v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v drugem krogu lokalnih volitev za župana Občine Moravče, prišlo do zatrjevanih kršitev tožnikovih z Ustavo varovanih pravic.

19. Tožnik v tožbi v zvezi z zatrjevano kršitvijo volilne pravice iz 43. člena Ustave RS navaja, da ima tudi kot volivec legitimen pravni interes po volilnih rezultatih zunaj vsakega dvoma. Navaja, da je bil najprej 2. 12. 2018 ob 20.20 uri objavljen rezultat, ki je pokazal zmago kandidata C.C. za 29 glasov ob nekoliko več kot 100 še nepreštetih oziroma objavljenih glasovih. Le 25 minut kasneje pa je bil spremenjen vrstni red, kjer je kandidat C.C. padel na drugo mesto z zaostankom kar 70 glasov, kar pomeni, da so skoraj vsi preostali glasovi šli protikandidatu Č.Č., kar je statistično in praktično nemogoče. S tem v zvezi v nadaljevanju tožbe podaja primerjavo med prvim in drugim krogom županskih volitev v Občini Moravče. Poudarja, da je volilna udeležba s 66,86% v prvem krogu narasla na 72,71% v drugem krogu in meni, da je zaradi tega dodatno nenavadno, da je število neveljavnih glasovnic upadlo. Po mnenju tožnika je nadaljnja okoliščina, ki kaže na nenavadno dogajanje na volitvah za župana Občine Moravče, tudi sprememba distribucije glasov na voliščih, kar v tožbi pojasnjuje. Navaja tudi, da je kandidat za župana Č.Č. s plakati oziroma letaki pozival volivce k udeležbi na volitvah tako, da jim je ponujal brezplačen prevoz, s čimer je posegel v okoliščine nepristranskega odločanja o uresničevanju pasivne volilne pravice volivcev. S tem v zvezi predlaga zaslišanje prič B.B., C.C. in F.F. 20. Sodišče je ta tožbeni ugovor presojalo po drugem odstavku 43. člena Ustave, ki določa, da ima vsak državljan pravico voliti in biti voljen.

21. Za razrešitev tega spora v delu, ki se nanaša na s strani tožnika zatrjevano kršitev volilne pravice po 43. členu Ustave, je bistveno vprašanje, ali je OVK z odločbo z dne 5. 12. 2018, upoštevajoč tožbene ugovore, pravilno in zakonito odločila, da nepravilnosti, ki jih je uveljavljal tožnik v postopku po 98. členu ZLV, niso nepravilnosti oziroma niso takšne nepravilnosti, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev za župana Občine Moravče. 22. Izhajajoč iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ki izpeljuje, da mora upravičenec do sodnega varstva "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid, Upravno sodišče lahko brez dvoma oceni, da je tožnik sicer zatrjeval nepravilnosti, vendar jih ni dovolj prepričljivo utemeljil, tako da bi sodišče moralo izvesti kakšne tehtne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja. Zato izvajanje dokazov za namen potrditve takšnih nepravilnosti ni nujno oziroma bi bilo nesorazmerno glede na pravice vseh ostalih volivcev, da so lokalne volitve pravno veljavne čim prej po dnevu glasovanja.

23. Z ugovori, ki jih je sodišče povzelo v točki 19 te sodbe, namreč tožnik ni uspel vzpostaviti zadostnega dvoma v pravilnost štetja glasovnic in v pravilnost pri delu volilnih odborov oziroma OVK, ki bi lahko vplivala na rezultat glasovanja, zaradi katerega bi bilo treba njegove trditve preveriti z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Pri tem je Upravno sodišče upoštevalo, da v zvezi s tem Upravno sodišče ni prejelo nobene druge pritožbe po 101. členu ZLV oziroma tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poudariti pa je tudi treba, da so bili na voliščih prisotni tudi zaupniki kandidatov, ki nepravilnosti niso ugotovili, kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi zaupniki kandidatov ugotovili kakršnekoli nepravilnosti na voliščih. Koliko volivcev, ki so v prvem krogu dali glas kandidatu B.B., je v drugem krogu dalo glas C.C. in koliko Č.Č., pa je tudi zgolj tožnikovo predvidevanje, ki ni podprto z nobenimi dokazi. Ugovora, ki se nanaša na pozivanje volivcev na volitve z brezplačnim prevozom, kar tožnik očita županskemu kandidatu Č.Č., pa tožnik v postopku pred OVK in pred občinskim svetom ni podal, niti ni navedel, zakaj ne, zato predstavlja nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

24. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 14. in 22. člena Ustave tožnik v dopolnitvi tožbe navaja, da sta ti ustavni pravici kršeni z zavrnitvijo ponovnega štetja in preveritve izida glasovanja po glasovnicah in volilnem imeniku brez kakršnekoli utemeljitve in obrazložitve te odločitve.

25. Skladno s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Po 22. členu Ustave (enako varstvo pravic) pa je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in med drugim tudi pred organi lokalnih skupnosti, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

26. Načelo enakosti zahteva, da je treba osebe, ki so enake, obravnavati enako in da je treba neenake obravnavati različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo1. V skladu z načelom enakega varstva pravic pa sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku2. 27. Kot je sodišče v tej sodbi že pojasnilo3, je OVK vsebinsko obravnavala tožnikov ugovor po 98. členu ZLV in svojo odločitev tudi obrazložila in odgovorila na tožnikove navedbe v ugovoru z dne 3. 12. 2018, zato ne drži tožbena navedba, da je zavrnitev ponovnega štetja in preveritve izida glasovanja brez kakršnekoli utemeljitve in obrazložitve te odločitve. Prav tako je pojasnilo, da je občinski svet ob upoštevanju določbe 100. člena ZLV utemeljeno zavrgel tožnikovo pritožbo z dne 11. 12. 20184. Iz povedanega sledi, da do zatrjevane kršitve 14. in 22. člena Ustave RS ni prišlo.

28. Sodišče po vsem povedanem zaključuje, da zatrjevane kršitve pravic po 14., 22. in 43. členu Ustave RS niso podane. Zato je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

29. O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Pri tem sodišče dodaja, da tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.5 Tožnik pa s svojimi navedbami tega ni izkazal. 30. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej: L. Šturm v Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 173. 2 Glej: P. Jambrek v Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 in 239. 3 Glej: točka 18 obrazložitve te sodbe. 4 Glej: točke 11 do 17 obrazložitve te sodbe. 5 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.