Jedro

V skladu s 3. odstavkom 34. člena ZFPPIPP po tem, ko družba postane insolventna, ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Tudi, če bi z izpodbijanimi dejanji dejansko prišlo do neenakega obravnavanja upnikov, bi bila ta dejanja izpodbojna le, če bi bili izpolnjeni izpodbojni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP. Glede na navedeno, je torej bistveno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti, kot ju določa ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1050,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačil z dne 03. 04. 2008 v višini 271,69 EUR, z dne 17. 04. 2008 v višini 875,85 EUR in z dne 24. 04. 2008 v višini 195,49 EUR, z dne 02. 05. 2008 v višini 7.839,41 EUR, z dne 02. 05. 2008 v višini 11.022,45 EUR, z dne 02. 05. 2008 v višini 1.138,14 EUR, z dne 15. 05. 2008 v višini 301,18 EUR, z dne 21. 05. 2008 v višini 778,35 EUR, z dne 22. 05. 2008 v višini 434,20 EUR, z dne 30. 05. 2008 v višini 8.668,33 EUR, z dne 02. 06. 2008 v višini 522,68 EUR, v skupnem znesku 32.047,77 EUR, in da je tožena stranka dolžna ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti v stečajno maso tožeče stranke (prva in druga točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.936,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka.

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 3. odstavkom 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) po tem, ko družba postane insolventna, ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Pritožnik navaja, da sta tako priča G. D., kot stečajna upraviteljica A. G. izpovedali, da kmetje, ki so prav tako dobavljali živino, svojih dobav niso dobili plačanih. Prav tako iz končnega seznama preizkušanih terjatev izhaja, da so bili drugi upniki primorani prijaviti svoje terjatve, zaradi česar so bili neenako obravnavani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tudi v primeru, če bi z izpodbijanimi dejanji dejansko prišlo do neenakega obravnavanja upnikov, bila ta dejanja izpodbojna le, če bi bili izpolnjeni izpodbojni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP (3. in 4. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno, je torej bistveno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti, kot ju določa ZFPPIPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijana pravna dejanja izpolnjujejo objektivni pogoj izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni podalo nobenega zaključka glede obstoja domneve objektivnega pogoja iz 1. točke 1. odst. 272. člena ZFPPIPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj objektivnega pogoja, se mu do domneve o obstoju le- tega niti ni bilo potrebno opredeljevati.

7. Glede obstoja subjektivnega pogoja se je tožeča stranka sklicevala na tri dejstva. Prvič, da je tožeča stranka obveznosti do tožene stranke poravnala z zamudo, drugič, da je imela v letu 2008 blokirane račune in tretjič, da je bila njena insolventnost splošno znano dejstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da insolventnost tožeče stranke v času, ko so bila izpodbijana plačila opravljena, ni bilo splošno znano dejstvo, saj so bili vsi članki v zvezi z njeno insolventnostjo objavljeni po izvedbi izpodbijanih pravnih dejanj. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo glede blokad računov tožeče stranke, saj je imela le-ta vse transakcijske račune blokirane šele po izvedbi izpodbijanih pravnih dejanj.

8. Pritožbene navedbe, da je bilo v letu 2007 le za 8,10 EUR kompenzacij, zaradi česar po mnenju pritožnika ni bila izpodbita domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, niso utemeljene. Tožeča stranka se namreč na domnevo iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP tekom postopka ni sklicevala. Ker je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da so bile zamude in plačila s kompenzacijami običajna v poslovanju s tožečo stranko, bi morala tožeča stranka, ki nosi dokazno breme za obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti zatrjevati, da zamude in poravnavanje obveznosti s kompenzacijami ni bilo običajno, ter za to predložiti dokaze, česar pa v postopku na prvi stopnji ni storila. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile zamude pri izpolnjevanju obveznosti običajne, kot tudi poravnavanje obveznosti s kompenzacijami. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

9. Sodišče je v izpodbijani sodbi res ugotovilo, da so pri toženi stranki šele po zamudi dveh mesecev začeli ugotavljati razloge za zamudo, ugotovilo pa je tudi, da je tožnica s plačili zamujala okoli 2 meseca. Kljub temu, da ima pritožnik prav, ko navaja, da je bila pri treh izpodbijanih dejanjih tožnica s plačilom v zamudi nekaj več kot dva meseca (dvakrat 64, enkrat 67 dni), iz spisa ne izhaja, da tožena stranka zaradi zamude daljše od dveh mesecev, ni pričela z ugotavljanjem razlogov za zamudo. Iz priložene kopije elektronskega sporočila, ki se sicer nanaša na korespondenco iz leta 2007, namreč izhaja, da je imela toženka navado, da je pri tožnici urgirala za plačilo zapadlih obveznosti. Ne glede na navedeno, pa je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da so zamude pri poravnavi obveznosti tožnice do toženke bile, da so bile le-te pogoste in prisotne že leta 2007. To izhaja tako iz elektronskega sporočila z dne 24. 12. 2007 (A9), izpovedb prič J. P., S. C. in predvsem priče L. J., ki je izpovedal, da je tožnica tudi pri poslovanju s K. z. T. zamujala in obveznosti poravnala tudi v obliki kompenzacij.

10. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo izjave J. P., da tožnica nikoli ni imela dovolj sredstev, da je imela probleme s plačili in ni realizirala dogovorov, in da bi tožena stranka zato morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Navedena izjava potrjuje ravno nasprotno, da je bila zamuda in kriza s plačevanjem obveznosti pri tožeči stranki vedno prisotna. Prav tako je direktor tožene stranke B. R. izpovedal, da ga je tožnica večkrat klicala s prošnjo po novi dobavi živine, kljub temu, da prejšnjih dobav še niso poravnali. Skratka dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s poslovanjem pravdnih strank niso takšne, da bi toženi stranki narekovale, da preveri finančno stanje tožeče stranke, saj pri tožeči stranki niso kazale na nič zanjo neobičajnega.

11. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno svojo odločitev oprlo tudi na izpoved tožene stranke, da je iz bilance stanja tožeče stranke izhajalo pozitivno finančno stanje, ne drži. Res je sicer, da se je tožena stranka na pozitivno finančno stanje tožeče stranke sklicevala šele po prvem naroku (01. 07. 2010), v vlogi z dne 19. 07. 2010, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedene trditve tožene stranka, temveč na izpoved priče A. G., ki je na vprašanje sodišča razložila, da sta bilanci stanja za leto 2006 in 2007 izkazovali dobro poslovanje oziroma dobiček.

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke, pri čemer iz obrazložitve po mnenju pritožnika ni razvidno, zakaj dokaz z izvedencem ni bil potreben. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Obrazložilo je, da izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o sporu, zato izvajanje nadaljnjih dokazov ni potrebno. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Poleg tega pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka dokaz z izvedencem predlagala zato, da slednji ugotovi kdaj bi tožena stranka ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko ugotovila, da je tožeča stranka insolventna. Slednje je neprimeren dokaz. Izvedenec se namreč postavi za ugotovitev kakšnega dejstva, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, oziroma da se razjasnijo posamezna strokovna vprašanja. Ocena kdaj bi tožena stranka lahko ugotovila, da je tožeča stranka insolventna, pa ne predstavlja strokovnega vprašanja. Prav tako je skrbnost dobrega strokovnjaka pravni standard – je torej predmet prava in predstavlja pravno vprašanje, o kateri ne odloča sodišče in ne izvedenec. Sicer pa niti tožeča stranka ne postavi jasnih trditev, kdaj je postala insolventna. Na podlagi navedenega očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnik uveljavlja tudi, ker se sodišče do določenih izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, zaradi česar zaključkov sodišča ni mogoče preizkusiti. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku vpogledalo v celotno listovno gradivo pravdnih strank in zaslišalo predlagane priče. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi, kar je sodišče prve stopnje nedvomno storilo. Dokazna ocena je namreč logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in sicer po tarifni številki 3210 865,6 EUR za odgovor na pritožbo, po tarifni številki 6001 10 EUR za izdatke in 20 % DDV, skupaj 1050,72 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP.