Jedro

Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnice.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 2.503,76 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 382,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 8.346,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2002 do plačila in 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2005 do plačila. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je, čeprav gre za dva dogodka, postavila le en tožbeni zahtevek, ki presega vrednost, ki jo zakon predpisuje za dovoljenost revizije, zaradi česar je po njenem mnenju revizija v celoti dovoljena. Ne more jasno razbrati, kateri del obrazložitve izpodbijane sodbe se nanaša na škodni dogodek z dne 4. 3. 1998 in kateri na škodni dogodek z dne 17. 2. 2005. Sodišče druge stopnje bi moralo zavzeti stališče do obeh dogodkov in obrazložitev bi morala biti tako strukturirana, da bi bilo razvidno, na kateri dogodek se nanaša. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti oziroma sodba sploh nima razlogov. Razlogi v obrazložitvi so med seboj tudi v nasprotju. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da nobena od izjav toženca, ni objektivno žaljiva ter da je kriterij za presojo razžalitve v civilnem pravi objektiven – izjavo je treba upoštevati kot celoto, upoštevaje njen običajen, navaden pomen, ter nadalje, da sodna praksa na podlagi običajnih norm obnašanja in dobrih običajev, ki vladajo v določenih kulturnih sredinah, ocenjuje v vsakem primeru posebej, ali gre za žaljivo oziroma nedopustno ravnanje. Tožeči stranki ni jasno, na kakšen način se sedaj presoja razžalitev: ali je ta presoja objektivna ali se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodišče v obrazložitvi uporablja obe besedni zvezi (objektivno in konkretno), razžalitev časti in dobrega imena pa se lahko presoja samo po enem kriteriju. Ta kriterij ne more biti objektiven, temveč se mora v vsakem konkretnem primeru presojati posebej. Element žalitve je, da se nanaša na konkretno osebo, ki je bila z ravnanjem drugega prizadeta. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, sta odločitvi obeh sodišč nepravilni in nezakoniti. Tožeča stranka se pri utemeljitvi, da je treba razžalitev presojati v vsakem primeru posebej, sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Cp 19/2007, iz katerega izhaja, da je razžalitev možna samo, če se konkretna oseba čuti razžaljeno zaradi ravnanja tretjega. V postopku je bilo dokazano, da je toženec ravnal z namenom zaničevanja. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izreklo, da bi bile dopustne še ostrejše in bolj provokativne izjave, če jih ne bi spremljal razžalitveni namen, pri čemer je obenem zavzelo stališče, da sodišče nima dolžnosti postavljati meje takih ravnanj – kljub drugačnemu stališču je torej sodišče takšno mejo v sodbi postavilo. Razlika med konkretnim in prej omenjenim primerom Cp 19/2007 je le v tem, da ima sodišče samo možnost presojati, katera so tista žaljiva ravnanja, ki prizadenejo posameznega sodnika oziroma možnost uporabiti nižje kriterije o tem, katero ravnanje je žaljivo in katero ne, medtem ko v zadevah, v katerih sodišča odločajo o zahtevkih strank v zvezi z razžalitvijo časti in dobrega imena teh strank, isti organ postavlja strožje in višje kriterije o tem, katero dejanje je razžalitev. Izhajajoč iz obrazložitve izpodbijane sodbe praktično nobena izjava ne bi pomenila razžalitve časti in dobrega imena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker se je pravdni postopek v zadevi končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), se po drugem odstavku 130. člena tega zakona postopek nadaljuje po določbah dotedanjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženec je na revizijo odgovoril in primarno predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrže, saj tožnica z njo dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten revizijski razlog, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 2.503,76 EUR, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti dela revizije

7. Tožnica zmotno meni, da je postavila le en tožbeni zahtevek. Prvotno je tožničina tožba res vsebovala le en zahtevek, tistega, za povrnitev škode zaradi toženčevega pisanja v dopisu z dne 4. 3. 1998. Med postopkom pa je poleg tega uveljavila še zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi ji jo toženec povzročil s svojimi izjavami na seji občinskega sveta dne 17. 2. 2005. Gre za naknadno objektivno kumulacijo dveh zahtevkov, ki se nanašata na dva različna dogodka, kar v svojih navedbah potrjuje tudi sama tožnica. Uveljavljena zahtevka imata različno dejansko podlago, zato se vrednost spornega predmeta presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, to je za vsak zahtevek posebej. Za v škodnem dogodku 17. 2. 2005 povzročeno škodo tožnica zahteva 2.503,76 EUR (prej 600.000 SIT). Ker ta znesek ne presega v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisanega mejnega zneska za dovoljenost revizije (1.000.000 SIT), revizija ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je zato Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo.

O neutemeljenosti preostalega dela revizije

8. V preostalem delu je revizija dovoljena ne glede na to, da z zatrjevanjem sicer dopustnih revizijskih razlogov skuša posegati tudi na področje dejanskega stanja – v tem delu je Vrhovno sodišče le ni upoštevalo in nanjo tudi ne odgovarjalo, niso pa bili podani pogoji za zavrženje celotne revizije, kot je predlagal tožnik v odgovoru na revizijo, saj to onemogoča že zahteva po obveznem materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe (371. člen ZPP).

9. Očitek procesne kršitve ni utemeljen. Ne glede na drugačno strukturiranost izpodbijane sodbe v primerjavi s prvostopenjsko, v kateri sta vsak od škodnih dogodkov obravnavana v posebnem, s podnaslovom ločenim delom, ima sodba sodišča druge stopnje popolne, jasne in konsistentne razloge in jo je mogoče preizkusiti, iz nje pa je tudi brez posebnega truda mogoče izluščiti razloge, ki se tičejo obeh dogodkov (prvi odstavek na 3. strani) ter razloge, ki se tičejo enega (drugi odstavek na isti strani) ali drugega (tretji odstavek na tej strani). Razlogi tudi niso med seboj v nasprotju, sicer pa te revizijske trditve tožnica podrobneje niti ne pojasni, Vrhovno sodišče pa nanjo ni dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če pa na to kršitev merijo trditve, da je sodišče druge stopnje kljub temu, da sodišče nima dolžnosti postavljati meja ravnanjem oziroma izjavam, ki predstavljajo žalitve, te kljub temu postavilo s stališčem, da bi bile brez razžalitvenega namena dovoljene tudi ostrejše in provokativnejše izjave, je treba tožnici odgovoriti, da v tem zapisu ni nobenega nasprotja. Za obstoj zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, da se sodbe ne more preizkusiti, kar je (med drugim) zlasti, če so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tega pa v izpodbijani sodbi ni, za odločitev pa ostajata bistvena – in to je v izpodbijani sodbi nedvoumno pojasnjeno – presoja, da toženčev zapis v dopisu z dne 4. 3. 1998 o osebnih videnjih tožnice v njenem odgovoru na zahtevo po revidiranju ni bil žaljiv, ter dejanski zaključek, da preostali sporni del tega dopisa ni bil dan z namenom zaničevanja.

10. Neutemeljen pa je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Za to presojo je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec z zapisom, da tožničin odgovor na njegovo zahtevo po revidiranju finančnega poročila predstavlja le njena osebna videnja in da lahko še tak laik ugotovi, da so ti brca v meglo, posegel v čast in dobro ime tožnice. Pojma čast in dobro ime se sicer prepletata, načeloma pa velja, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast), oba pa se uvrščata med osebnostne pravice posameznika. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi tega posega. Čeprav so povod za duševne bolečine in duševne bolečine same stvar individualnega, subjektivnega doživljanja oškodovanca, je treba med „okoliščinami primera“ upoštevati do neke mere tudi objektivno stran, se pravi, ali je tisto, kar je o kom zapisano tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina.(1) Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev, pa tudi vsako neresnično dejstvo še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena. Žaljivost je treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v nekem kulturnem okolju.(2) Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba tako upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega.(3) Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnice. Glede te presoje pa Vrhovno sodišče pritrjuje stališčema sodišč druge in prve stopnje, da toženčev zapis, da odgovor, ki ga je na njegovo zahtevo dala tožnica, predstavlja njeno osebno videnje, ob dejstvu, da je odgovor sestavila in podpisala tožnica sama, ne more biti žaljiv, pri čemer ta presoja ni odvisna od (stopnje) strokovnost(i) njenega odgovora. S tem vprašanjem se zato sodišči prve in druge stopnje utemeljeno nista ukvarjali.

11. Za drugi sporni zapis v toženčevem dopisu z dne 4. 3. 1998 (da „lahko še tak laik ugotovi, da so ti odgovori brca v meglo“) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bil dan z namenom zaničevanja, kar je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo. Drugačna trditev tožnice, češ da je bilo v dokaznem postopku „povsem jasno dokazano, da je tožena stranka ravnala z namenom zaničevanja“, ni točna. Ker gre za dejansko ugotovitev, na katero je zaradi prepovedi izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP) Vrhovno sodišče vezano, in ker je za presojo protipravnosti toženčevega ravnanja nujen element zaničevanja, to pomeni neutemeljenost tožničinega odškodninskega zahtevka zaradi neobstoja ene od predpostavk odškodninske terjatve. S presojo, ali je toženec s tem še ostal v dovoljenih mejah kritike tožničinega dela, se zato Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati. Naj pa bo vendarle tožnici pojasnjeno, da njena zadeva ni primerljiva s tisto, ki jo omenja v reviziji, in to ne le zaradi tega, ker je omenjeni primer povsem drugačen in se tiče denarnega kaznovanja stranke zaradi žalitve sodišča, pač pa predvsem zato, ker so dejanske okoliščine obeh primerov povsem različne in zato neprimerljive.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, mora tožencu povrniti potrebne stroške revizijskega postopka, ki obsegajo stroške sestave odgovora na revizijo (600 odvetniških točk), takse zanj (52,25 EUR) in DDV.

Op. št. (1): II Ips 179/1998. Op. št. (2): II Ips 784/2007. Op. št. (3): II Ips 917/2008.