Jedro

Po ustaljeni sodni praksi trenutna nezmožnost razpolaganja s pridobljenim premoženjem na dolžnost povrnitve stroškov, ki jih je imela RS, ker je ugodila tožnikovi prošnji za BPP, ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju organ za BPP) je s sklepom opr. št. Bpp 432/2022 z dne 27. 11. 2023 odločil, da je mld. tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zastopana po svoji zakoniti zastopnici dolžna povrniti znesek 1.559,87 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka). Navedeni znesek predstavlja znesek stroškov, ki so bili odmerjeni in izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku A. A. zaradi zastopanja tožnika v zapuščinskem postopku opr. št. III D 2439/2021 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Ker je organ za BPP z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v zapuščinskem postopku prejel premoženje vsaj v višini 27.272,16 EUR, je na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločil, da mora tožnik znesek izplačanih stroškov zastopanja povrniti v proračun Republike Slovenije. Ob analogni uporabi tretjega odstavka 43. člena ZBPP je rok za vračilo stroškov določil na 30 dni, do takrat brezobrestno, po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

**Bistvo navedb tožnika**

2. Tožnik odločitev organa za BPP z dne 27. 11. 2023 izpodbija v upravnem sporu. Navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih pogojev za preživetje iz 18. člena Ustave RS in načelom sorazmernosti. Tožnik je namreč mladoletni otrok, ki se redno šola, njegova zakonita zastopnica prejema denarno socialno pomoč. Finančni položaj tožnika se od dodelitve brezplačne pravne pomoči ni spremenil. Pri odločitvi o povrnitvi stroškov sodišče ni upoštevalo dejstva, da je mladoletni upravičenec v podedovani nepremičnini živel že ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kakor tudi ne, da z nepremičnino ne more razpolagati, saj je nepremičnina delno v solasti še tretjih oseb, in sicer sestre tožnika, mld. B. B., in strica tožnika, C. C. Poleg tega tožnik po zapustnici ni podedoval 7/16 nepremičnine ID znak parcela 665 11/2, kot to napačno navaja izpodbijani sklep, temveč le 3/16 te nepremičnine. Kljub podedovanemu, tožnik ni pridobil likvidnih sredstev, s katerimi bi lahko neposredno upravljal in razpolagal. Ker delitev premoženja v naravi ni možna, je tožnik zoper ostale solastnike vložil tudi predlog zaradi delitve solastnine ter bo moral, da bo lahko v svojem domu ostal, izplačati solastniški delež ostalim solastnikom. Glede na takšno premoženjsko in slabo finančno stanje je organ za BPP z izdajo izpodbijanega sklepa tožniku kršil temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih pogojev za preživetje in načelo sorazmernosti, zato naj sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

**Navedbe tožene stranke**

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dne 20. 2. 2024 posredovala upravni spis.

**Odločanje brez glavne obravnave**

4. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj v predmetni zadevi dejansko stanje pomembno za odločitev ni sporno. Ni namreč sporno, da je bil mladoletni tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči in da je v zapuščinskem postopku prejel določeno premoženje. Predmet presoje je izključno pravno vprašanje pravilne uporabe 48. člena ZBPP oziroma pravna presoja, ali je glede na okoliščine primera, ki med strankami niso sporne, tožnik dolžan državi vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč ali pa se z naložitvijo takšne obveznosti nesorazmerno posega v njegovo človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih pogojev za preživetje. V takšnih primerih prvi odstavek 59. člena ZUS-1 sodišču daje pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave.

**Odločitev sodišča**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru, da mora tožnik povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP, v znesku 1.559,87 EUR, ker je v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena (zapuščinskem postopku opr. št. III D 2439/2021), uspel; organ je odločitev oprl na 48. člen ZBPP.

8. Bistvo tožnikovih navedb je, da se njegovo premoženjsko stanje kljub dedovanju ni spremenilo, da s premoženjem ne more razpolagati, saj je ta v solastništvu več oseb, zaradi česar je mogel, da ne bo izgubil svojega doma, sprožiti postopek za razdelitev solastnine, v katerem bo moral izplačati solastniške deleže ostalih solastnikov. Obveznost povrnitve izplačanih stroškov zato posega v njegovo človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih pogojev za preživetje iz 18. člena Ustave RS in je v nasprotju z načelom sorazmernosti.

9. Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Po drugem odstavku istega člena upravičenec ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, v vsakem primeru pa od upravičenca do BPP ni dovoljeno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek istega člena).

10. V zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku, vodenem pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III D 2439/2021 uspel, kajti podedoval je 3/16 nepremičnine ID znak ... k.o. ..., 1/4 denarnih sredstev na banki in 1/4 neizplačane pokojnine pri ZPIZ. Skupna vrednost zapuščine določena za potrebe zapuščinskega postopka je znašala 64.225,57 EUR. 1/2 nepremičnine ID znak parcela ... k.o. ... po oceni GURS znaša 63.500,00 EUR (celota nepremičnine torej dvakratnik tega zneska, 127.000,00 EUR). Tožnik ocenjeni vrednosti po GURS ne nasprotuje, ugovarja le, da z nepremičnino ne more razpolagati, saj je v solastnini več oseb ter da je podedoval 3/16 nepremičnine in ne 7/16 nepremičnine, kot je to napačno zapisal organ za BPP v izpodbijanem sklepu.

11. Na podlagi sklepa o dedovanju z dne 16. 6. 2023 in rednega izpisa iz zemljiške knjige za nepremičnino ID znak: parcela ... 11/2 (prilogi C1 in C2 spisa BPP opr. št. 432/2022 Okrožnega sodišča v Mariboru) sodišče zaključuje, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju podedoval 3/16 nepremičnine ID znak ..., k.o. ... Čeprav iz zemljiškoknjižnega izpisa izhaja, da je na dan odločanja tožnik vknjižen kot solastnik nepremičnine do 7/16, je za presojo v konkretni zadevi pravno relevantno le tisto premoženje, ki ga je tožnik prejel na podlagi sklepa o dedovanju z dne 16. 6. 2023, torej 3/16 nepremičnine ID znak ... k.o. ... Prav tako je tožnik v zapuščinskem postopku podedoval 1/4 denarnih sredstev pri banki T., d.d. v skupnem znesku 223,57 EUR ter 1/4 neizplačane pokojnine v višini 502,19 EUR. Upoštevajoč vrednost nepremičnine kot celote ter znesek denarnih prejemkov, ki odpade na tožnika, je ta v zapuščinskem postopku torej prejel premoženje v vrednosti najmanj 23.992,50 EUR (23.812,50 EUR (vrednost 3/16 nepremičnine, upoštevajoč vrednost nepremičnine kot celote (2x63.500,00 EUR)) + cca 55,00 EUR denarnih sredstev + cca 125,00 EUR neizplačane pokojnine). Upravni organ je sicer v izpodbijanem sklepu napačno ugotovil, da je tožnik prejel premoženje vsaj v višini 27.272,16 EUR (napačno je bilo upoštevano, da je tožnik podedoval 7/16 nepremičnine, namesto pravilno 3/16 nepremičnine), vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa, kot obrazloženo v nadaljevanju.

12. Iz zgoraj obrazloženega nedvoumno izhaja, da je tožnik v zapuščinskem postopku dejansko prejel določeno premoženje, kar daje podlago za izterjavo zneska izplačanega izvajalcu BPP, od upravičenca (stroški odvetnika A. A., izplačani na podlagi sklepa z dne 26. 7. 2023, kot to izhaja iz upravnega spisa, ta znesek v postopku tudi ni bil sporen).

13. Uporaba določila 48. člena ZBPP kot ga je uporabil organ za BPP v konkretnem primeru je po presoji sodišča pravilna in skladna z upravno-sodno prakso. ZBPP namreč zagotavlja pravico do BPP socialno ogroženim, saj se pri dodelitvi BPP upošteva materialni položaj prosilca in njegove družine ter se mu BPP dodeli, če brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Dalje pa je odločitev o vračilu sredstev iz naslova BPP vezana na okoliščino, da je upravičenec do BPP v sodnem postopku delno ali v celoti uspel in pridobil premoženje oziroma dohodke, iz katerih lahko vrne stroške sodnega postopka, saj je določeno, da se lahko terja vračilo le v okviru prejetega. Kot premoženje je potrebno razumeti različne denarne prejemke in vrste premoženja ter navedeni pojem razlagati z uporabo namenske in logične metode. Pojem tako zajema vsako vsoto denarja ali premoženje druge pojavne oblike (premično in nepremično premoženje, terjatve), ki ga na podlagi pravnomočne odločbe pridobi upravičenec do BPP v sodnem postopku. Taki razlagi pritrjuje tudi ureditev drugega odstavka 48. člena ZBPP, ki izključuje le preživnino, ki je za prejemnika denarni znesek, namenjen preživljanju, ter odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki jo je bil dolžan dajati, ki je prav tako namenjena podobnemu cilju.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami tožnika, da se njegovo premoženjsko stanje ni spremenilo, saj gre za njegov dom, izplačati pa bo moral tudi solastnike, sodišče presoja, da je kot pogoj za povračilo stroškov zakonodajalec v 48. členu ZBPP uporabil izraz "pridobil". Pred izdajo sklepa o dedovanju je tožnik tudi sicer očitno "imel" premoženje (kot izhaja iz tožbenih navedb v podedovani nepremičnini živi od prej, kot zgoraj obrazloženo pa je bil očitno tožnik solastnik nepremičnine že pred izdajo samega sklepa o dedovanju, saj je danes vknjižen kot 7/16 lastnik nepremičnine), le da nepremičnina ni bila v njegovi formalno pravno lasti (ali lasti njegove zakonite zastopnice) v delu, ki se nanaša na 3/16 od celote, ki jih je podedoval na podlagi sklepa o dedovanju. Z izdajo sklepa o dedovanju je tožnik pridobil (dodatni) solastni delež nepremičnine 3/16 od celote, s tem pa je dobil pravico do razpolaganja z njim, pravico do posesti, uporabe in uživanja kot temeljnih značilnosti lastninske pravice. To pomeni, da je na podlagi sklepa o dedovanju "pridobil" navedeno premoženje v izključno solast z možnostjo prostega razpolaganja, česar pred izdajo sklepa o dedovanju na deležu, na katerega se nanaša sklep o dedovanju, ni mogel, s tem pa je izpolnjen pogoj pridobitve premoženja iz 48. člena ZBPP. Ob tem po ustaljeni sodni praksi trenutna nezmožnost razpolaganja s pridobljenim premoženjem na dolžnost povrnitve stroškov, ki jih je imela RS, ker je ugodila tožnikovi prošnji za BPP, ne vpliva.2

15. Premoženje, ki ga je tožnik pridobil pa je tudi vrednejše, kot so stroški izplačani izvajalcu. Pri tem na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, da je tožnik podedoval 3/16 nepremičnine in ne 7/16 nepremičnine, kot je to zmotno ugotovil organ za BPP, saj je tožnik v vsakem primeru prejel premoženje, ki presega znesek stroškov naloženih mu v povračilo.

16. Glede na zgoraj obrazloženo so po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za naložitev vračila sredstev izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči od upravičenca, skladno s 48. členom ZBPP.

17. Uporaba določila 48. člena ZBPP bi sicer v posamičnem primeru lahko bila v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, vendar pa po presoji sodišča obstoja takšnih izjemnih okoliščin tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Tožnik se je namreč v tožbi skliceval samo na to, da njegova zakonita zastopnica mesečno prejema socialno podporo in da nima likvidnega premoženja, ker z nepremičnino zaradi solastnine ne more razpolagati, moral pa bo izplačati druge solastnike. S takšnimi trditvami po presoji sodišča ni v zadostni meri izkazal, da bi mu plačilo navedenega zneska, ki ni nesorazmerno visoko v primerjavi z vrednostjo podedovanega premoženja (druga solastnica nepremičnine prav tako v deležu 7/16 je tožnikova sestra, ki s tožnikom biva, nje pa tožnik, glede na podatke upravnega spisa, ne bo rabil izplačati, saj gre za ožjo družino, ki živi skupaj; okoliščina, da bi tožnik mora izplačati strica C. C., pa se lahko upošteva v postopku o odločanju o morebitnem povračilu sredstev izplačanih iz naslova BPP za zastopanje v postopku delitve solastnine, kjer je bila tožniku prav tako dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot razvidno iz tožbe), kršilo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 18. člena Ustave ali bi bilo nesorazmerno. Sodna praksa Upravnega sodišča, na katero se tožnik sklicuje v tožbi (opr. št. II U 245/2014 z dne 10. 9. 2014, opr. št. III U 63/2012 z dne 20. 4. 2012 in opr. št. II U 374/2015 z dne 12. 11. 2015), s konkretno zadevo ni povsem primerljiva, saj je bil v obravnavanih primerih bodisi znesek naloženih stroškov brezplačne pravne pomoči bistveno višji od zneska naloženega v breme tožniku bodisi je bilo različno (slabše in bolj izkazano) dejansko stanje glede finančnega stanja tožnikov in zmožnosti razpolaganja z nepremičnino.3 Sodišče sicer razume slabo finančno stanje tožnika, vendar dodaja, da ureditev 48. člena ZBPP ni namenjena varovanju socialnega položaja upravičenca, saj mora ta vrniti sredstva v okviru pridobljenega v sodnem postopku. V kolikor tožnik tega ne zmore, se mora obrniti na ustrezno strokovno institucijo, ki skrbi za varovanje socialnega položaja ogroženih oseb (center za socialno delo). Sicer pa ZBPP omogoča tudi možnost sklenitve pisnega dogovora o načinu vračila dolga (npr obročno, v skladu s finančnimi zmožnostmi upravičenca), v primeru, da tožnik stroškov ne more povrniti v enkratnem znesku.

18. Sodišče dodatno ugotavlja še, da so razlogi za odločitev v izpodbijanem aktu v zadostni meri utemeljeni in obrazloženi, upravni organ je tožniku (oziroma zakoniti zastopnici) pred izdajo izpodbijane odločbe omogočil, da se izjasni o bistvenih dejstvih in okoliščinah, vendar tožnik te možnosti ni izkoristil (dopis za izjasnitev opr. št. 432/2022 z dne 15. 9. 2023, na katerega zakonita zastopnica ni podala odgovora), postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil tako pravilen in voden v skladu z zakonom. Odločitev je pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

19. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, cit. zgoraj, str. 266, točka 5. in 7. 2 UPRS sodba opr. št. I U 1688/2018-9 z dne 13. 11. 2018. 3 V zadevi opr. št. II U 245/2014 je tožnik podedoval 175/3600 nepremičnine, v kateri ni živel, živel je v najemniškem stanovanju z neprofitno najemnino, prejemal je denarno socialno pomoč, plačati pa bi moral 8.634,70 EUR stroškov iz naslova BPP; v zadevi opr. št. III U 63/2012 se je stanje tožnika po dodelitvi BPP poslabšalo, sodišče pa je odločilo, da mora upravni organ tožniku omogočiti obročno plačilo stroškov in torej ni bilo mnenja, da stroškov ne rabi povrniti, medtem ko je v zadevi opr. št. II U 374/2015 tožnica morala na podlagi dednega dogovora izplačati še drugega dediča v znesku višini 8.000,00 EUR, drugega premoženja razen lastništva na nepremičnini pa ni prejela.