Jedro

Pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke, po pritegnitvi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, je prepozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.777,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, do plačila in ji povrniti stroške postopka (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh v korist proračuna Republike Slovenije, TRR št. SI56-0110-0637-0421-974, plačati znesek 824,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila (točka II izreka), v presežku pa je stroškovni zahtevek prvo tožene stranke zavrnilo. Prav tako je v celoti zavrnilo stroškovni zahtevek drugo tožene stranke (točka III izreka).

2. Zoper točki I in II izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po pritegnitvi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Tožeča stranka se namreč ni zgolj nestrinjala z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ampak je njegovemu izvedenskemu mnenju utemeljeno nasprotovala iz razlogov po drugem odstavku 254. člena ZPP, saj je imenovani sodni izvedenec prihajal v nasprotje s pisno izdelanim izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ki jo je podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je bila prvo tožena stranka ob opustitvi jemanja zdravil razsodna in se je zato sama spravila v stanje (prehodne) nerazsodnosti, kar ustreza dejanskemu stanju iz drugega odstavka 136. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zaradi česar je prvo tožena stranka tožeči stranki odgovorna za vtoževano (ne)premoženjsko škodo. Prav tako je podana odškodninska odgovornost drugo tožene stranke, ki je opustila dolžno nadzorstvo nad prvo toženo stranko, saj ni podala predloga za nadzorovano obravnavo po tretjem odstavku 83. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), kljub temu, da je vedela, da gre pri prvo toženi stranki za ponavljajoče opuščanje jemanja predpisanih zdravil, saj je bila prvo tožena stranka do tedaj že večkrat prisilno hospitalizirana ravno iz tega razloga, zato bi drugo tožena stranka to morala preprečiti tako, da bi prvo toženi stranki, v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, znova predpisala DEPO terapijo, kot je to storila po obravnavanem škodnem dogodku.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

5. Pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke, po pritegnitvi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, je prepozna. Pregled predmetnega pravdnega postopka namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I P 406/2021 z dne 2. 12. 2022 v postopek pritegnilo sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je dne 3. 1. 2023 izdelal pisno izvedensko mnenje, na katerega je tožeča stranka podala pripombe, kot to podrobneje izhaja iz pete pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 16. 1. 2023. Imenovani sodni izvedenec je na vse pripombe tožeče stranke odgovoril s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 19. 4. 2023 in nato še z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predmetnega dokaznega predloga tožeče stranke argumentirano obrazložilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2023. Navedlo je, da je izvedenec psihiatrične stroke že v izvedenskem mnenju, nato še v dopolnitvi in na zaslišanju na glavni obravnavi, odgovoril na vsa vprašanja obeh pravdnih strank in sodišča. Tožeča stranka kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sedaj uveljavlja s pritožbo, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, zato je sedaj z njimi prekludirana (286.b člen v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Prav tako pritožba neutemeljeno graja, da je podan dejanski stan iz drugega odstavka 136. člena OZ, saj naj bi se prvo tožena stranka z opustitvijo jemanja zdravil po lastni krivdi spravila v stanje prehodne nerazsodnosti. Sodni izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da tovrstni očitek tožeče stranke ne drži, saj so bolniki s paranoidno shizofrenijo neuvidevni do svojega stanja in mislijo, da se to ne more več ponoviti, zato se tudi ne zavedajo posledic opustitve medikamentozne terapije. Prenehanje jemanja zdravil tako izvira iz same bolezni, saj so ti bolniki nezaupljivi in sumničavi tudi do zdravil (list. št. 85 in 117). Sodni izvedenec je tako izrecno zanikal, da se je prvo toženka z opustitvijo terapije sama spravila v položaj neprištevnosti, kot je to obširneje obrazložilo že sodišče prve stopnje (16. do 18. točka obrazložitve sodbe). Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prvo toženka v času škodnega dogodka nerazsodna, saj je bila njena realitetna kontrola ukinjena (list. št. 97), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podana subjektivna odškodnina odgovornost prvo toženke za obravnavi škodni dogodek.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke, ki naj bi opustila dolžno nadzorstvo na prvo toženo stranko. Sodni izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da je zdravljenje prvo tožene stranke potekalo ustrezno in v skladu z medicinsko doktrino (list. št. 84), čemur tožeča stranka kot laik neutemeljeno nasprotuje. V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja še, da bi morala drugo tožena stranka prvo toženo stranko zdraviti z DEPO terapijo (intra muslularnimi injekcijami, ki učinkujejo 3 do 4 tedne), saj je sodni izvedenec pojasnil, da je za tovrstno zdravljenje potrebno soglasje pacienta, ki pa ga prvo toženka po številnih nezaželenih stranskih učinkih (galoktoreja) s predhodno DEPO terapijo (Xeplion), ni več podala, zato ji je bilo predpisano antipsihotično zdravilo v obliki tablet (Abilify, Parnido), jemanje katerih pa je cca. 1 mesec pred škodnim dogodkom opustila, saj je bila njena bolezen v fazi dobre remisije, zato je menila da je zdrava in da se njena bolezen ne bo ponovila. Prav tako ni bilo razlogov za nadzorovano obravnavo prvo toženke, saj je v njej aktivno sodelovala do 24. 4. 2020 in je nato redno hodila na kontrole, zato je po letu in pol prešla na ASPO (ambulantna skupnostna psihološka obravnava), v okviru katerega je zadnji kontrolni pregled opravila 2. 9. 2020. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so se prvi znaki opustitve terapije pri prvo toženki pokazali šele dva do tri dni pred obravnavnim škodnim dogodkom, pri čemer dotedanja poročila s kontrolnih pregledov na terenu niso nakazovala, da bo prišlo do akutnega poslabšanja njene kronične bolezni, tega pa, zaradi podaljšanega učinkovanja zdravil, ki učinkujejo še mesec do dva po koncu jemanja in zaradi dejstva, da bolniki s paranoidno shizofrenijo poslabšanje svojega zdravstvenega stanja praviloma prikrivajo in zanikajo, ni bilo zaznati niti ob zadnjem kontrolnem pregledu z dne 2. 9. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podana niti odškodninska odgovornost drugo toženke, saj je slednja v danem primeru ravnala v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo in medicinsko doktrino. Vsakodnevna kontrola bolnika s takšno kronično psihično boleznijo namreč ni mogoča in izvedljiva.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).