Jedro

Le tri postavke (stroški, amortizacije vzdrževanja in zavarovanja) lahko predstavljajo osnovo za izračun prikrajšanja oziroma obogatitve. Ker sta oba uporabljala vozilo, nihče pa ne zatrjuje v kakšnem deležu, je obračun stroškov za vsakega do ½ ustrezen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. tako spremeni, da se znesek glavnice 10.071,60 EUR nadomesti z zneskom 2.392,93 EUR, v točki II pa tako, da se znesek 1.147,26 EUR nadomesti z zneskom 160,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 710,02 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12421/2010 z dne 3. 2. 2010 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 10.071,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2010 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 177,48 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti 1.147,26 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del za znesek v višini 1.611,46 EUR, kar predstavlja 20 % DDV. Navaja, da je bil kot pravna oseba zavezanec za plačilo DDV. Celotni znesek DDV v višini 2.979,60 EUR je tudi plačal in zavedel v knjigi. Sodišče je zahtevek v tem delu zavrnilo, odločitve pa z ničemer ni obrazložilo. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

3. Tudi toženec se pritožuje iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP zoper višino dosojene obogatitve 8.057,28 EUR in sicer zato, ker sodišče ni upoštevalo 95. člena SPZ kot kasnejšega in specialnejšega predpisa, prav tako tudi ne 190. člena OZ. Stroškov vzdrževanja in zavarovanja vozila, kar šteje kot prikrajšanje oziroma obogatitev, je sodišče ugotavljajo z izvedencem na podlagi teoretičnega modela, pa čeprav so ti stroški dejansko znani iz listin, ki jih je predložil tožnik. Po teoretičnem modelu so ugotovljeni stroški višji od dejanskih, zato v presežku ne predstavljajo stroškov ampak dobiček, ki je skrit v tej postavki, katerega tožnik ne vtožuje. Amortizacijo je štelo kot element – del prikrajšanja oziroma obogatitve, pa čeprav tožnik v tej smeri ni podal nobenih ugotovitev. Stroške in amortizacijo je v celoti štelo kot obogatitev toženca, pa čeprav se ti elementi nanašajo na vozilo kot enovito celoto, ki sta ga tekom skupne rabe uporabljali obe stranki, zaradi česar bi jih bilo potrebno deliti na pol. Poudarja še, da iz listin, ki jih je predložil tožnik izhajajo stroški vzdrževanja, registracije in zavarovanja v obravnavanem obdobju v skupni višini 4.035,86 EUR brez DDV. Brez pravne podlage je sodišče priznalo amortizacijo v višini 1.534,72 EUR. Sklicuje se na več odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da uporaba tuje lastnine same po sebi še ne predstavlja obogatitve, pač pa mora na drugi strani nastati prikrajšanje. Poudarja, da tožnik od toženca nikoli ni zahteval, naj vozilo uporablja manj, da bi ga tožnik lahko več. Zaradi toženčeve rabe obseg tožnikove rabe vozila ni bil okrnjen. V kolikor bi se v višini obogatitve upoštevalo več od dejanskih stroškov vzdrževanja in zavarovanja, bi presežek predstavljal dobiček, ki ga tožnik nikoli ni vtoževal. Dejanske stroške vzdrževanja in zavarovanja pa je potrebno razpoloviti, saj sta avto uporabljala oba. Tožnik je obogaten kvečjemu za 2.017,93 EUR. Posledično nepravilni odločitvi se pritožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v sodbi II Cp 1976/2013 z dne 29. 1. 2014 zapisalo, da je po razvezi prodajne pogodbe za vozilo avtovleka vsaka od strank pridobila kondicijski zahtevek. Toženec je v zadevi P 67/2009 zahteval vrnitev kupnine z obrestmi, tožnik pa zahteva v tej pravdi vrnitev koristi, ki jo je imel toženec od uporabe vozila. Med strankama je obstajal dogovor in ni sporno, da sta tako tožnik kot toženec avtovleko uporabljala in to po predhodnem dogovoru. Vsak je za svoje vožnje plačeval gorivo, tožnik pa je kril tudi stroške zavarovanja in vzdrževanja. Kolikšno je bilo prikrajšanje enega in zato obogatitev drugega, je sodišče ugotavljalo z upoštevanjem števila prevoženih kilometrov v korist toženca. Slediti je pomislekom pritožbe, ali je sploh mogoče ugotavljati višino obogatitve s številom prevoženih kilometrov. Med strankama ni sporno, da sta uporabljala avtovleko po dogovoru. Tožnik nikoli ni trdil, da bi moral opraviti kakšno vožnjo, pa je zato, ker je avto imel toženec, ni mogel. Prav tako ni trdil, da bi lahko avto dal v uporabo za plačilo komu drugemu. Pomanjkanje takih trditev pa pomeni, da v tem ni bil prikrajšan. Izvedenec za avtomobilsko stroko je povedal, da je za avtovleko cena za prevoženi kilometer sestavljena iz več postavka. Delež v višini 52 % zajema stroške dela voznika, gorivo ter riziko poškodb vozila. Ostalih 42% predstavlja amortizacijo 8%, vzdrževanje 16% in zavarovanje 18%. Le slednje tri postavke pa lahko predstavljajo osnovo za izračun prikrajšanja oziroma obogatitve. Ker sta oba uporabljala vozilo, nihče pa ne zatrjuje v kakšnem deležu, je obračun stroškov za vsakega do ½ ustrezen.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil toženec obogaten v posledici dejstva, da je stroške vzdrževanja in zavarovanja nosil izključno tožnik. Koliko je toženec plačal za stroške (zavarovanje, vzdrževanje) izhaja iz računov v prilogi A3. Tožnik je izkazal, da je za omenjeno plačal 4.035,86 EUR. V obdobju veljavnosti izvajanja dogovora se je zmanjšala tudi vrednost avtovleke. Vozilo je bilo v tem času že amortizirano. Zato uporaba upoštevanja amortizacije, kot jo je izračunal izvedenec, ne pride v poštev. Se je pa v tem obdobju zmanjšala vrednost vozila. Splošno znano je, da avtomobili z leti izgubljajo vrednost. Manjša je letna izguba starejših vozil. Toženec je ocenil, da je bila izguba vrednosti avtovleke 750,00 EUR. Tožnik tej oceni ni nasprotoval. Stroški, ki so bremenili tožnika tako znašajo 4.785,86 EUR, polovico pa predstavlja znesek 2.392,93 EUR. Do take višine je po prepričanju pritožbenega sodišča bil tožnik prikrajšan, toženec pa obogaten. V priznanih zneskih je obračunan tudi DDV, dodatnega plačila davka pa tožnik ne izkazuje. Pritožbo tožnika je bilo zato zavrniti.

7. Glede na spremenjeno odločitev glede višine zahtevka, je potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Po odmeri sodišče prve stopnje, ki je pritožbi ne napadata, stroški tožnika znašajo 2.180,64 EUR, v pravdi pa je uspel s 57% (100 % po temelju in 14 % po višini), zato mu je toženec dolžan povrniti 1.242,96 EUR. Stroške toženca je prvo sodišče odmerilo na 2.516,56 EUR, glede na 43% uspeh mu je tožnik dolžan povrniti 1.082,12 EUR. Po pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 160,84 EUR.

8. Toženec je s pritožbo uspel približno z 2/3. Stroške pritožbenega postopka toženca je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.165,56 EUR. To so stroški nagrade za postopek po tar. 3210 v višini 628,80 EUR, izdatki po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22% DDV in stroški takse za pritožbo v višini 375,00 EUR. Glede na uspeh je tožnik dolžan tožencu povrniti 777,04 EUR pritožbenih stroškov.