Jedro

Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega M.L. se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se - kaznivo dejanje pod točko 1 opredeli kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in obtožencu na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 v okviru izrečene pogojne obsodbe, določi kazen 1 (en) mesec zapora, - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na 2 (dva) meseca in 5 (pet) dni zapora, medtem ko se v ostalem pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.L. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje žalitve obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 pa kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo dejanje določilo kazen en mesec zapora, za drugo dejanje kazen dva meseca zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo) enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi z 7113 ZST v višini 96,00 EUR poleg tega pa še stroške in potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona pritožuje obtoženec sam. Sodišč druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke J.T., odvetnik I.R. Sodišču druge stopnje je predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Obtožencu se v okviru kaznivega dejanja žaljive obdolžitve pod točko 1 sodbe očita, da je v komentarju na članek, ki je bil objavljen na spletnem portalu, o zasebni tožilki navedel žaljive trditve o njenih osebnostnih lastnostih (nevljudnost, nadutost, oholost, ošabnost, neotesanost, neolikanost, lažnivost in glupost) in tudi o očitni in resni osebnostni motnji. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, ni dvoma, da se ta zapis nanaša na dogodek, ko je obtoženec kot vodja mize v igralnici zasebno tožilko, ki je tedaj delala kot krupjejka, v skladu s predpisi opozoril, da se mora logirati, ta pa se je nato burno odzvala in mu kasneje pred nadrejenimi celo očitala, da nad njo izvaja mobing. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sicer sprejelo obtoženčev zagovor o burni reakciji zasebne tožilke, saj jo je potrdil tudi zaslišani T.K., vendar je ugotovilo, da obtoženec ni dokazal, da je zasebna tožilka nevljudna, ohola, ošabna, oz. to, kar je o njej trdil, niti tega, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ki so take, da so nedvomno škodovale časti in dobremu imenu zasebne tožilke.

6. Obtoženec navedeni ugotovitvi sodišča oporeka z razlago, da se njegove opazke v komentarju ne nanašajo na zasebno tožilko kot tako temveč na njeno konkretno dejanje oz. njen izpad, ki je bil potrjen tudi z izpovedbo T.K.. Ker je bil celotni dogodek posnet z video nadzornim sistemom, je imel pritožnik tudi utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev glede vedenja zasebne tožilke, kritiko njenega vedenja pa je sodišče prve stopnje samo pretvorilo v neposredno žalitev zasebne tožilke.

7. Po presoji navedenih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu očitano kaznivo dejanje nepravilno opredelilo kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Res sicer je, da je obtoženec v komentarju izhajal iz dogodka, ki se je odvijal med zasebno tožilko in vodstvom igralnice, ko se je zasebna tožilka, na kratko rečeno, vedla neprimerno, vendar pa ta dogodek v komentarju ni podrobneje opisan, temveč je to obtoženec kasneje storil šele v svojem zagovoru. Bralec komentarja si zato ni mogel ustvariti jasne predstave o poteku dogodka in tudi o vzrokih, ki so do incidenta sploh pripeljali, pač pa je izvedel le, da se je zasebna tožilka neprimerno vedla in predvsem, da nekooperativnost in destruktivnost vodstva sindikata ni posledica delovanja nekoga iz ozadja temveč resnih osebnostnih motenj njegovega vodstva, katerega članica je zasebna tožilka. Glede na vsebino celotnega komentarja se je zato strinjati s sodiščem prve stopnje, da je obtoženec zasebno tožilko tudi kot članico vodstva sindikata, prikazal kot osebo ne zgolj s slabimi značajskimi potezami temveč kot osebo z resno osebnostno motnjo in kot tako v negativni luči. Zato ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da je kritika zasebni tožilki bila uperjena le zoper njeno vedenje in obnašanje ne pa tudi zoper njo osebno.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženec ni dokazal resničnosti žaljivih dejstev oz. to, kar je v opisu njenega obnašanja navedel v komentarju, torej, da je nevljudna, naduta, ohola, ošabna, neotesana, itd.. Vendar vse navedene zatrjevane trditve po mnenju pritožbenega sodišča niso žaljive, saj izhajajo iz ocene obtoženca, ki si jo je ustvaril ob reakciji zasebne tožilke po tistem, ko mu je ta, po njegovem korektnem opozorilu, da se mora logirati, pred vodstvom uprave igralnice očitala mobing. To izhaja tudi iz nadaljevanja komentarja, ko pravi, da zasebna tožilka pri navajanju laži in hudih obtožb, ni pomislila, ali je njeno takšno ravnanje sploh primerno glede na to, da sama ni spoštovala pravil in je kljub temu, da je bilo njeno ravnanje za igralno mizo, posneto, zatrjevala povsem nasprotno in se do ostalih navzočih vedla tudi nevljudno. Utemeljenost svojih trditev o obnašanju zasebne tožilke je torej podal že obtoženec sam v spornem komentarju in je zato že v opisu dejanja zatrjevan izključitveni razlog po četrtem odstavku 160. člena KZ-1, po katerem se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval. Da je imel vsaj utemeljen razlog verjeti v oškodovankino nevljudnost, nadutost, oholost, ošabnost, itd., je obtoženec, kot rečeno, že sam navedel v spornem komentarju.

9. Kar zadeva očitek gluposti oz. neumnosti in resnih osebnostnih motenj, ki je v komentarju zapisan na dveh mestih, sodišče druge stopnje meni, da te navedbe izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve in ne žaljive obdolžitve. Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Seveda pa je pri trditvi osebnostnih motenj potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena. Če se namreč o osebnostnih motnjah razpravlja v strokovnem pogledu npr. pri izvedenskih mnenjih psihiatrične stroke, ki temeljijo na konkretni zdravstveni dokumentaciji, je seveda možno z drugimi izvedenci ali strokovnjaki ugotavljati, ali je taka diagnoza pravilna ali ne. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln. Gotovo ni moč pričakovati, da bo tisti, ki le posplošeno in zgolj na podlagi lastne ocene zatrjuje duševno motnjo drugega tudi predložil zdravstveno dokumentacijo o tem, ali pa celo, da bo sodišče zaradi ugotavljanja takšnega stanja, ki ni konkretizirano z dejstvi, odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke ali prizadeto osebo poslalo na psihološko testiranje, niti se slednji takšnemu posegu v njegovo zasebnost ne bi bil dolžan odzvati. V obravnavanem primeru, ko je obtoženec zasebni tožilki očital resno osebnostno motnjo zgolj na podlagi ocene njenega vedenja, ki pa ga je tudi sicer predhodno opredelil z drugimi trditvami o nadutosti, oholosti, ošabnosti, ipd., zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za žaljivo obdolžitev temveč le za vprašanje, ali ima očitek resne osebnostne motnje značaj razžalitve. Taka ugotovitev pa je z izpodbijano sodbo tudi podana, saj je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj povzeto, ocenilo, da je obtoženec zasebno tožilko ocenil tudi kot moralno in osebnostno oporečno ter nevredno funkcije, ki jo je opravljala v sindikatu.

10. Iz povedanega tako izhaja, da ima pritožnik prav, ko navaja, da mu kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ni dokazano in da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb glede obnašanja zasebne tožilke, saj ta utemeljenost, kot je bilo zgoraj obrazloženo, izhaja že iz samega spornega komentarja. V tem delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd. niti po mnenju sodišča druge stopnje ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi njenega obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji pa so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Ker je sodišče zgolj nepravilno uporabilo kazenski zakon je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je dejanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Zaradi spremenjene pravne opredelitve pa je moralo obtožencu ponovno izreči kazensko sankcijo in mu je zato v okviru pogojne obsodbe določilo enako, minimalno kazen enega meseca zapora. Za kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1 je namreč predpisana enaka kazen kot za kaznivo dejanje po drugem odstavku 160. člena KZ-1 in ker je sodišče prve stopnje obtožencu določilo minimalno kazen enega meseca zapora, sodišče druge stopnje kljub temu, da je kaznivo dejanje razžalitve milejše, obtožencu ni moglo določiti milejše kazni. Vezano je namreč bilo na določbo prvega odstavka 46. člena KZ-1, po kateri zapor ne sme biti krajši od enega meseca. Je pa navedeno okoliščino sodišče druge stopnje upoštevalo pri določitvi enotne zaporne kazni, kot bo še rečeno.

11. Kar zadeva kaznivo dejanje razžalitve pod 2 točko izpodbijane sodbe, je uvodoma pojasniti, da zasebna tožba na glavni obravnavi ni bila spremenjena, kot to meni pritožnik, pač pa je sodišče prve stopnje to dejanje, ki je bilo prvotno toženo kot žaljiva obdolžitev, samo opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve. Čeprav o tem v sodbi res ni podalo nobenih razlogov, pa ta pomanjkljivost ni v škodo obtoženca, saj je sodišče dejanje spremenilo v milejše kaznivo dejanje in torej obtožencu v korist. 12. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje tega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da obtoženec ni imel nobenega motiva za razžalitev zasebne tožilke, ki v tem komentarju tudi ni bila izrecno omenjena, pač pa je oporekal sindikatu, ki je napovedal stavko, saj bi le-ta lahko močno ogrozila obstoj družbe. Le na ta način, to je preko spletnega foruma je lahko komuniciral s člani sindikata, sam pa je bil kot nasprotnik stavke tudi deležen psihičnih in fizičnih pritiskov. O tem je pritožbi tudi predložil dokumentacijo, ki se nanaša na podajo kazenske ovadbe v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Kritika v komentarju je zato bila namenjena sindikatu in ne zasebni tožilki in tudi del njegovega zapisa, ki naj bi po mnenju sodišča namigoval na ljubezensko razmerje s sodelavcem, se ni nanašal na zasebno tožilko pač pa na sodelavca, ki mu je v preteklosti že grozil in ki je s svojim vedenjem do zasebne tožilke pokazal, da odobrava njeno vlogo in držo v sindikatu in jo dalje vzpodbujal k zagovarjanju stavke. To svojo oceno vedenja sodelavca do zasebne tožilke pa je nato v komentarju prikazal v šaljivem tonu, kar pa je bilo napačno razumljeno kot namigovanje na ljubezensko razmerje.

13. Navedene pritožbene navedbe pravilnosti sodbe ne morejo omajati, saj z naknadno razlago posameznih besed in stavkov ne morejo spremeniti tega, kar je bilo v spornem komentarju zapisano in bralcu tudi sporočeno. Nobenega dvoma tudi s strani pritožbenega sodišča ni, da je bil komentar usmerjen izključno zoper zasebno tožilko, čeprav ta za obtoženčevo reakcijo osebno ni dala nobenega povoda niti ni omenjena ne v članku niti komentarjih, ki so bili na spletnemu forumu objavljeni pred obtoženčevim. Kolikor je želel obtoženec kritizirati stališče sindikata glede stavke, bi to v komentarju tudi nedvoumno zapisal, tako pa je iz njegove vsebine razbrati, da se je stanje v sindikatu poslabšalo, ko je v njem pričela delovati zasebna tožilka, pri čemer je kritiko njenega delovanja, ki bi sicer bila dopustna, v nadaljevanju usmeril v njeno osebno diskvalifikacijo (vsak dan grša in sovražno nastrojena) nato pa še v njeno moralno oporečnost, ko odkrito namiguje na ljubezensko razmerje s sodelavcem, z besedami seksualnega izvora (to mi deli ... budi zločesta itd.). Čeprav naj bi s posameznimi stavki in besedami hotel povedati nekaj čisto povsem drugega, kot to pritožnik sedaj navaja v pritožbi, pa njegove navedbe niso na mestu. Njegov komentar namreč ni bil prikazan kot neke vrste satire ali drugače humoristični prispevek, ki bi bralcu dal jasno vedeti, da gre za tekst s takšno vsebino, temveč je v njem šlo za jasno in nedoumno diskvalifikacijo zasebne tožilke osebno in v okviru njenega delovanja v sindikatu. Navedba, da je zasebna tožilka vsak dan grša seveda ne pomeni izražanje subjektivne estetske ocene o drugem, kot trdi pritožba, saj je ob tem potrebno upoštevati tudi nadaljnji zapis v spornem komentarju, ko o zasebni tožilki navaja, da ima v žilah le žolč in kisline sovraštva in zaničevanja. To pa z estetiko nima nič skupnega. Tudi nadaljnja razlaga, da se je opis dogajanja med zasebno tožilko in sodelavcem nanašala prav na tega sodelavca, ki mu je v preteklosti že grozil, ni prepričljiv, saj z navedbami "ljubečih pogledov" in besedami "to mi deli, budi zločesta, ružne riječi mi govori i prljave stvari mi radi" bralcu jasno sporoča ljubezensko razmerje. Pomembno je torej celotno sporočilo komentarja in ne zgolj posamezne besede ali stavki, ki jih je moč naknadno razlagati tako ali drugače. Zato pritožbenim izvajanjem v tej smeri sodišče druge stopnje ni moglo slediti temveč se v celoti pridružuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je obtoženec z opisanim dejanjem uresničil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 14. Obtoženec v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona navaja, da kaznivo dejanje ni podano, ker v zasebni tožbi ne pri prvem, niti pri drugem kaznivem dejanju ni navedeno ime zasebne tožilke. Vendar kršitev kazenskega zakona po oceni sodišča druge stopnje ni podana, saj je zasebna tožilka pri prvem dejanju prepoznana z opisom celotnega dogodka, nobenega dvoma pa tudi ni, da je obtoženec s tem komentarjem mislil prav na zasebno tožilko, s katero je predhodno imel konflikt pri igralni mizi, kot je bilo že obrazloženo. Pri drugem kaznivem dejanju pa je njeno ime J. navedel s skrajšavo N. in ker je v zapisu omenjal članstvo v sindikatu, tudi pri tem dejanju o identiteti zasebne tožilke ne more biti nobenih pomislekov. Kolikor pa pritožnik v nadaljevanju kot kršitev kazenskega zakona vidi zapis sodišča, ko mu je pri določitvi zaporne kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da svojih žalitev nikoli ni obžaloval, in da je nekaznovan, je pojasniti, da s tem uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji. Prav ima v tistem delu, ko oporeka kot obteževalno okoliščino dejstvo, da žalitev ni obžaloval, saj je kaznivo dejanje zanikal in torej od njega ni moč pričakovati, da bi obžaloval nekaj, česar po lastnem prepričanju ni storil. Pri navedbi, da mu je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo njegovo nekaznovanost, pa gre za očitno pomoto, saj ne more biti nobenega dvoma, da mu je navedeno okoliščino lahko upoštevalo edino kot olajševalno in ne kot obteževalno okoliščino. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je sodišče druge stopnje kaznivo dejanje pod točko 1 pravno opredelilo v milejše kaznivo dejanje razžalitve, je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo tako, da je enotno kazen v pogojni obsodbi znižalo na dva meseca in pet dni zapora. V ostalem pa je obtoženčevo pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP potrebno paziti po uradni dolžnosti.

15. Glede na to, da je obtoženec s svojo pritožbo deloma uspel, sodišče druge stopnje sodne takse v skladu z določbo drugega odstavka 98. člena ZKP obtožencu ni naložilo v plačilo bo pa moral poravnati stroške pritožbenega dela postopka pooblaščenca zasebne tožilke, kar bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče s posebnim sklepom.